Letos spomladi se je naša meditantka Katja Kurbus udeležila himalajskega potovanja po Nepalu in Tibetu. Tu je njen potopis, ki pa je prvenstveno duhovno razmišljanje, nastalo na osnovi praktičnih duhovnih (budističnih) nasvetov, ki jih je njej in skupini mimogrede navrgel tibetanski turistični vodnik Tashi. In njegove besede segajo zelo globoko. Predvsem to, da je na duhovni poti bistvena osebna naravnanost, da ni pomembno, kje in kako vadimo. Ob koncu je skupini predal prošnjo, naj sporočilo o sočutju s Tibeta odnesejo s seboj in ga razširijo med ljudi.
Sama Bohaka mnogi osebno poznate, le redki pa ga poznate kot pesnika. Njegove pesmi so tako umetniške kot zdravilsko energijske stvaritve. Prvotno so bile napisane v angleščini, tukaj pa so avtorjevi prvi prevodi v slovenščino. Objavljene so tri pesmi: Prava ljubezen, Čista dežela inPopoln dan.
Večina ljudi živi danes stresno življenje, ki kvarno vpliva na spontano zmožnost sproščenega in svobodnega bivanja v stanju »tukaj in sedaj«. Različni dražljaji iz zunanjega okolja, pa tudi naši notranji duševni procesi, nam kradejo pozornost in odtujujejo od nas samih. S podobnimi problemi se srečujejo mnogi meditanti, ki se med meditacijo sicer znajo umiriti in postati budni, težje pa to dosegajo v vsakdanjem življenju. V nadaljevanju je predstavljenih pet enostavnih načinov, kako v okoliščinah vsakdanjega življenja prebuditi zavestno navzočnost. To so osredotočanje na trenutno počutje, na mirujočo površino, na dihanje, na telo in na um.
Abraham Maslow, utemeljitelj humanistične psihologije, v svoji knjigi Motivacija in osebnost, analizira najvidnejše značajske značilnosti ljudi, ki veljajo za samouresničene osebnosti. Med temi lastnostmi so naslednje: visoka stopnja duhovne prebujenosti (ozaveščenosti); spontana zmožnost bivanja »tukaj in sedaj«; realističen odnos do stvarnosti (zmožnost natančnega in pravilnega opazovanja življenja); sprejemanje sebe in drugih brez pretvarjanja (biti to, kar si); zmožnost osredotočanja na reševanje problemov in na samo delovanje (ne pa na svoj ego); svežost zaznave in doživljanje spontanih mističnih izkušenj; nekonvencionalna religioznost; zmožnost prepuščanja toku življenju in uživanja v njem; razvit moralni čut (vest); pragmatično in realistično družbeno vedenje; preseganje stereotipov in okvirov družbe, v kateri človek živi; razvit občutek samosti (biti samostojen, neodvisen); globoki prijateljski stiki z nekaj izbranimi ljudmi; ustvarjalnost in izvirnost; demokratičnost; pristna povezanost z družbo; človekoljubje; smisel za humor in samoironijo; zmožnost preseganja notranjih psiholoških nasprotij …
Začetnik humanistične psihologije Abraham Maslow (1908–1970) je pred več kot pol stoletja v knjigi Motivacija in osebnost strnil psihološke in socialne izsledke o ljudeh, ki jih je poimenoval samouresničene osebnosti, na čemer je tudi zasnoval koncept psihološkega zdravja. Mogoče je ta model danes nekoliko zastarel, pa vendar je še vedno pogosto citiran kot spisek lastnosti, ki jih praviloma izražajo ljudje, ki so dosegli visoko stopnjo osebnostne in/ali duhovne samouresničitve (samorealizacije, samoaktualizacije, individuacije). Članek opozori tudi na razliko med osebnostno samouresničitvijo in duhovno samouresničitvijo (razsvetljenjem, notranjo osvoboditvijo).
Članek se ukvarja s povezavo meditacije in vsakdanjega življenja. Za izhodišče jemlje dve knjigi vietnamskega budističnega učitelja Thich Nhat Hanha (1926–2022): Resnična ljubezen in Dotik življenja. Izhaja iz prepričanja, da sta zavestna navzočnost (zavedanje sedanjosti) in sočutje (nesebična ljubezen) neposredno povezana. Ljubezen do drugega izhaja iz ljubezni do sebe. Zavestna navzočnost odpira prostor za sprejemanje sebe in drugega. Pravo ljubezen dosežemo z vadbo, katere osnova je zavestna navzočnost, povezana s prakso resničnega poslušanja in sočutnega pogleda. Ker budistična meditacija temelji na načelu nedvojnosti in nenasilja, je temeljno vprašanje, s katerim se srečujemo tako v meditaciji kot v vsakdanjem življenju, kako doseči stanje nedvojnosti, kako razumevajoče sprejemati svetlo-temna nasprotja življenja kot veliko enost. Predvsem pa, kako ravnati s svojimi negativnostmi (odpadki), kako jih spremeniti v nekaj koristnega, dobrega.
Vilijev splošni odgovor na mnenja učenk in učencev, v katerem razloži svoj pogled na vlogo duhovnega učitelja in naravo duhovnega učenja, ob tem navaja številne izkušnje, tudi negativne, ki jih je imel kot posredovalec duhovnih znanj v več kot tridesetih letih. Duhovni učitelj je »sejalec duhovnih semen«, ki dozorijo v učencih, ko se za to pojavijo ustrezne okoliščine. Učenec in učitelj vplivata drug na drugega (imata soodvisni odnos). Pri tem se srečujeta z različnimi tveganji in pastmi. Za uspešen prenos duhovnega znanja z učitelja na učenca je bistveno, da sta duhovno kompatibilna. Duhovno učenje ni intelektualni študij, ampak intuitivni psihoenergijski proces, ki poteka v več kot 90% podzavestno. Duhovno zorenje je nepredvidljivo (nelinearno), zato ga ni mogoče planirati in nadzorovati. Učni program šole je s svojimi različnimi vsebinami »pot, ki po ovinkih vodi v preddverje razsvetljenja«.
Uvod v zbirko mnenj udeležencev Duhovne šole je napisala učenka Zdenka Štruc. Predstavljene so okoliščine, ki so vplivale na njeno odločitev, da se vpiše v šolo. Sledi opis Vilijevih osebnih značilnosti, ki jih ima kot učitelj. Osredotoči se na njegov način učenja, ki prinaša mir in jasnost, širi obzorja ter prizemljuje. Izpostavi, kako je na duhovni poti pomembna vztrajnost (meditacijski program Duhovne šole je tek na dolge proge), in to, kako pomembno je, da verjamemo, da je notranji mir mogoče doseči tudi v današnjem svetu, ki ga zaznamujejo aktivnost, produktivnost in moč. Skupinska energija Duhovne šole je pri tem velika podpora in navdih.
Vprašanje se glasi, ali se ljudje, ki se povsem umaknejo in posvetnega okolja (civilizacije), kot so se npr. posamezniki, predstavljeni v popularni televizijski seriji Nova življenja v divjini, izognejo svoji prvotni (družbeni, službeni, družinski …) karmi in, ali jo s tem ne preložijo na naslednje življenje? Odgovor pravi, da posameznikova karma ostane celo življenje približno enaka, z velikimi življenjskimi odločitvami in radikalnimi spremembami, se spremenijo samo njena težišča. Izvori karme se namreč nahajajo v človekovem umu. Čeprav se zunanje okoliščine bivanja močno spremenijo, lahko v umu še naprej živimo kot prej. Karmo presežemo samo z razsvetljenjem, s tem pa tudi zunanje okoliščine življenja postanejo veliko manj pomembne.
Članek se ukvarja z vprašanjem, zakaj so teorije zarot danes tako razširjene in kakšen je prevladujoč značajski profil ljudi, ki jih te še posebej privlačijo. Ena glavnih značilnosti teoretikov zarot je močna negativna čustvena shema nezaupljivosti in sumničavosti ter potreba po konspirativnosti (skrivnostnosti). Teorija zarot je predstavljena kot napačen pogled na svet. Namesto teorije zarot članek predlaga znanstveno-filozofsko teorijo kaosa, katere začetki segajo v šestdeseta leta 20. stoletja. Posebej se posveti analizi vzrokov, zakaj so teorije zarot privlačne za duhovne iskalce (eden od glavnih razlogov je njihova obsedenost z iskanjem resnice in črno-belo slikanje realnosti). Na primeru prerokbe o koncu sveta, do katere naj bi bilo po starem majevskem koledarju prišlo 21. decembra 2012, razloži, kako lahko teorija zarote konkretno učinkuje na ljudi. Članek se zaključi z mislijo, da namesto teorij zarote potrebujemo več smisla za humor. Življenja ne smemo jemati preresno.