Meni Zapri

Nora modrost tibetanskega mojstra
Chögyama Trungpe

⏐

O direktni poti k razsvetljenju in vlogi nore modrosti ter prebijanju skozi duhovni materializem

Chogyam Trungpa (1939–1987) je bil poleg Oshoja in Krišnamurtija najvplivnejši duhovni učitelj druge polovice 20. stoletja na Zahodu. Prav tako je bil prvi tibetanski učitelj, ki je Zahodnjakom predstavil vadžrajana budizem. Ker pa je hitro ugotovil, da je tradicionalna vadžrajana metoda za modernega zahodnega človeka nerazumljiva in brez pravega učinka, je način učenja povsem spremenil, kakor je spremenil način svojega življenja (prenehal je biti menih). Govoril je o direktni poti k razsvetljenju in pri tem uporabljal nekonvencionalne, včasih moralno vprašljive metode mistične poti »nore modrosti«. Ljudi je med drugim učil, da, če hočejo doseči razsvetljenje, se morajo osvoboditi »duhovnega materializma«. Članek je napisal naš meditant Samo Bohak, da bi z njim spodbudil zanimanje za tega zares posebnega in edinstvenega duhovnega učitelja, kajti njegovi nauki so še vedno zelo aktualni.

Trungpova življenjska pot (Od Tibeta prek Indije do ZDA) 

Chögyam (Čogjam) Trungpa (1939–1987) je moderni tibetanski (budistični) duhovni učitelj. Z vidika zahodnega razumevanja je zelo nekonvencionalen, da ne rečem, kar popolnoma »nor« učitelj. Ker je predstavnik mistične linije »nore modrosti«, je to povsem v skladu z njegovo dharmo, a več o tem v nadaljevanju. Najprej nekaj o njegovem življenju. 

Glede na njegovo fascinantno življenjsko zgodbo je »nora modrost« nekaj, kar mu naravno pripada. Vzgajan je bil v rigoroznem tradicionalnem sistemu izobraževanja tibetanskih menihov na Tibetu, ko je, kot strela z jasnega, kitajska invazija uničila Tibet in vse njegove sanje ter sanje vseh Tibetancev. Zaradi tega je moral že v rani mladosti preko zasneženih himalajskih gora, brez vsega, skrivajoč se pred kitajskimi vojaki in razbojniki (več o tem lahko preberete v njegovi avtobiografiji), bežati najprej v Indijo, tam začeti na novo, dokler se ni odločil za pot naprej na Zahod.

Ko se je končno znašel na varnem na Zahodu (v ZDA), je najprej poskušal predajati oziroma poučevati dharmo na tradicionalen način, vendar je kmalu (po hudi prometni nesreči) ugotovil, da klasičen način poučevanja budizma na Zahodu ni učinkovito, niti smiselno. Trungpa je posledično kmalu odvrgel meniško haljo in se do neke mere celo odrekel »meništvu« (poročil se je, imel otroke, se predajal čutnim užitkom, npr. alkoholu …). Nadel si je zahodnjaško obleko in kravato ter začel Budovo učenje predstavljati s kombinacijo predavanja in meditacije. Oboje se je popolnoma naravno in mojstrsko zlilo v nekaj, kar bi danes lahko poimenovali performans, kar so njegovi nastopi, zaradi njegove umetniške žilice, tudi dejansko bili, a so hkrati predstavljali veliko več. 

Trungpov namen ni bil, da bi se postavljal s svojo inteligenco, ki je vsaj dosegala, če ne presegala, največje ume Zahoda. Bil je dober prijatelj s slavnim ameriškim pisateljem Jackom Kerouacom. Trungpa je svojo inteligenco uporabil za razvoj svojstvenega pristopa, ki je omogočal prodiranje razsvetljene modrosti skozi zahodni, na nek način »zakrneli um«. (Um je v zahodnem kontekstu razumljen kot gola racionalna, mentalna inteligenca. Prepad med budističnim in zahodnim konceptom uma je Trungpa premoščal s številnimi nekonvencionalnimi učnimi metodami). S svojim radikalnim pristopom in didaktiko je poskušal prodreti do čistega Budovega »uma«, ki je prisoten v vsakem čutečem bitju, a ni prebujen. 

Trungpa je bil prvenstveno »budilec«, uničevalec in razkrojevalec iluzij, še posebej duhovnih in verskih zablod ter duhovnega ega. Tudi zato so njegove metode pogosto morale biti radikalne in na meji, ali celo krepko preko meje sprejemljivega. Da je bil kontroverzen, je zanj preveč mila oznaka. Recimo raje, da je (namenoma?) presegal meje sprejemljivega, racionalnega, meje mogočega, meje moralnega … v glavah svojih učencev ter v glavah ostalih, ki so ta njegov »spektakel« širjenja dharme opazovali od zunaj. 

Več o njegovem življenju in pristopu k poučevanju si lahko preberete na: https://chogyamtrungpa.com/about/chogyam-trungpa-biography/ 

ali pa se prepustite ogledu odličnega dokumentarca o njegovem življenju naslovom:
Crazy Wisdom: The Life and Times of Chögyam Trungpa Rinpoche,
ki je brezplačno na voljo na YouTube; https://www.youtube.com/watch?v=M76ChDJamDw&t=3538s)

»Ker Budova narava prežema vsa bitja, ne obstaja nič takšnega kot neprimeren kandidat za razsvetljenje.« (citat iz neznane budistične sutre)
Chögyam Trungpa 

Trungpov način »nore modrosti«

Trungpove metode, pristopi in načini se namenoma izogibajo uokvirjanju, saj je prav to namen »nore modrosti« (angleško/ameriško: »crazy wisdom«), kot ta pristop označujejo v tibetanski vadžrajana tradiciji. Ta pristop je zaradi zahtevnosti in tveganja, ki jih prinaša, rezerviran le za najvišje, najmodrejše, najbolj sočutne in najbolj spoštovane duhovne učence/učitelje, ki s tem prevzamejo vso odgovornost in karmo za posledice svojih dejanj in učenj. 

Čeprav se morda zunanjemu opazovalcu zdi, da praktikanti »nore modrosti« delujejo neodgovorno, neprimerno ali celo nemoralno, v resnici vedno delujejo iz čistega sočutja in na način, ki omogoča največjo možno duhovno transformacijo na najhitrejši način. Skratka, poskušajo pokazati najhitrejšo pot do direktnega razsvetljenja, kar je temeljna metoda tako v vadžrajani kot tudi v tantrični jogi, dzogčenu, zenu … Gre za to, da mojster iz neskončne palete orodij, ki jih ima na voljo, izbere tisto, ki je primerna za posameznega učenca, jo v pravem trenutku uporabi in s tem učencu omogoči razsvetlitev. 

Takšna pot za učenca seveda ni lahka in je pogosto tudi nevarna, zato se priporoča le redkim, pogumnim, z racionalnega zahodnega vidika nekoliko »norim« posameznikom. Ta pot ne izključuje ali nasprotuje drugim budističnim pristopom. Dharma je samo ena sama, saj vse posamične pristope vključuje in jih hkrati presega, na kar nas opozarjajo vsi veliki tibetanski in drugi budistični učitelji.

Tibetanski ali himalajski tantrični budizem (vadžrajana ali diamantna pot), kamor sodi mistična linija »nore modrosti«, lahko razumemo kot vzpenjanje na goro (himalajski vršaci so prava prispodoba). Šele, ko pridemo na vrh, lahko vidimo vse, kar je spodaj, pod nami in okrog nas. Ob vznožju gore si ne moremo niti predstavljati, kakšen je pogled z vrha. 

V zenovski tradiciji poznamo veliko primerov »nore modrosti«, ko zenovski mojster z na videz agresivnim in celo na prvi pogled nesočutnim dejanjem svoje najboljše učence pripelje do razsvetljenja z enim samim nekonvencionalnim dejanjem, npr.: z udarcem po glavi s coklo, z glasnim krikom in podobnim. Trungpa je ta pristop izbral za kronski dragulj svojega poučevanja. S tem načinom je privlačil večinoma visoko izobražene intelektualce, pesnike, umetnike in druge uspešne ter osebnostno zrele posameznike, ki so želeli preseči svoj um in izkusiti razsvetljenje. Zaradi svoje predanosti učitelju oziroma Budi so bili na takšno nekonvencionalnost tudi pripravljeni. Pot »nore modrosti« vsekakor ni primerna za vse, sploh pa ne za začetnike. Gre za preveč strm, direkten in nevaren vzpon na goro duha. To ni lagodno pohajkovanje v dolini (duhovni velnes). 

»Dokler smo se sposobni pogumno soočiti s situacijo, ne da bi od nje bežali, nam bo vedno predstavljala priložnost za rast, in jo bomo lahko uporabili.«
ChögyamTrungpa

Moralna vprašljivost metode 

Trungpove zenovsko-tantrične metode so lahko v marsičem spotakljive, problematične, ampak ravno to predstavlja srž nore modrosti, ki je ne moremo soditi z vidika običajnega razuma in morale. 

O moralni vprašljivosti nekaterih Trungpovih metod je bilo v zadnjih letih veliko govora (marsikaj podobnega je bilo izrečenega tudi o Oshoju). Vendar o tem v tem članku ne bi razpravljal. Trungpo želim predstaviti samo kot zares posebnega, edinstvenega in izjemnega duhovnega učitelja razsvetljenja, zlasti pa njegov trud, da bi se ljudem pomagal prebiti skozi goščavo duhovnega materializma, ki je zarasla Zahod in je danes še bolj vseprisotna, kot je bila v času Trungpovega življenja. V slovenščino je bila pred več kot dvajsetimi leti prevedena njegova odlična in zelo odmevna knjiga: Prebijanje skozi duhovni materializem (Gnostica, Ljubljana, 2001), ki bi jo priporočil v branje vsem, zlasti tistim, ki imajo težave z duhovno prizemljenostjo. 

Glede moralnosti oziroma moralnih tveganj metode »nore modrosti« bi rad samo ponovil izjavo dalajlame, ki v svoji avtobiografiji pravi, da tantrične metode za večino ljudi niso primerne. Dodal je še, če nekoliko parafraziram, izjavo, da »dokler nisi sposoben videti tudi fekalij kot nekaj svetega«, je bolje, da se s tantri sploh ne približuješ.  

Trungpa je želel uporabiti vsako življenjsko situacijo kot priložnost za duhovno rast in prebuditev ne glede na to, kako nevarna, intenzivna, divja ali nerazrešljiva se nam predstavlja. Še več kot to, bolj kot je položaj ali problem težaven, večja je priložnost za rast. To sicer načeloma velja za vsako budistično prakso, vendar gre pri Trungpovem učenju za vprašanje intenzitete situacije, saj lahko samo energijsko in čustveno najbolj nabiti dogodki ter odnosi privedejo do duhovnega preboja. Podoben pristop velja na splošno za vso tantro in zen, ki prav tako izpostavljata »nenadnost« razsvetljenja, ki je posledica nekega neobičajnega, sunkovitega in silovitega notranjega premika.    

Če lahko budistično pot sutrayane (prakse, ki temelji na budističnih sutrah, svetih spisih) razumemo kot počasen vzpon na goro, potem Trungpova pot predstavlja radikalen (skokovit) vzpon na Mount Everest brez kisika in skorajda brez opreme, kot je to npr. počel slavni alpinist Reinhold Messner. Večina ljudi na tako pot ne bi niti pomislila. Še tisti, ki so za to potencialno sposobni, bi o tej poti resno razmislili, preden bi se nanjo podali. Tisti pa, ki se na takšno pot vseeno podajo, pa za vzpon na goro – razsvetljenje –, plačajo določeno ceno; žrtvovati morajo marsikaj v svojem življenju. 

Tem duhovnim iskalcem je takšna pot pravzaprav usojena, zato na nek način nimajo izbire. Morajo jo izbrati, saj jih preveč privlači. Za njih verjetno velja, da je »ne hoditi« po tej poti neskončno bolj nevarno, kot hoditi po njej. To je seveda le moja osebna poetična interpretacija, vendar menim, da je skladna s Trungpovo učenjem. 

Pomen preproste meditacije

Trungpa je navkljub številnim metodam, s katerimi je hotel zmesti in prodreti skozi konvencionalni zahodni um ter prebuditi razsvetljenje, ves čas poudarjal vlogo in pomembnost enostavne budistične meditacije, kjer ne počnemo nič in se samo osredotočamo na dih ali na tukaj in sedaj. Čeprav se zdi ta metoda na prvi pogled kar preveč preprosta, se kmalu izkaže, da, če se ji posvetimo na pravi način in zares, kmalu ni več »le sedenje«, kot to poimenuje japonski zen mojster Shunryu Suzuki, ampak postane obenem tako spust v brezno nezavednega, kot tudi polet v nebeške višave, ter na koncu v razsvetljeno preseganje in zlitje obojega. 

Šele, ko smo sposobni videti pekel in nebesa ne kot svoji nasprotji, ampak kot dve plati istega kovanca, ju hkrati doživljati in presegati, lahko rečemo, da zares meditiramo. Tak način meditiranja pomeni, da hkrati vključujemo in presegamo vse metode. Nekateri tibetanski mojstri to meditacijsko prakso imenujejo dzogčen. Če in ko smo takšno meditativno stanje sposobni vzdrževati v vsem, kar v življenju počnemo (kar dosegajo le največji mojstri), lahko začnemo prakticirati »noro modrost«, o kakršni govori Trungpa. 

Namen tega članka ni v podrobni intelektualni predstavitvi Trungpovega življenja in dela, saj se o tem lahko poučimo na spodaj navedenih spletnih naslovih, ki so večinoma prosto dostopni. Moj namen je bil, da predstavim  duha Trungpovega učenja. Bralce sem želel povabiti na pot ali vsaj na informativni ogled njegove poti do razsvetljenja.  

Vsekakor njegova pot ni »varna« in bi jo večini ljudi odsvetoval, pa vendar, če vam je »usojena«, če je del vaše duhovne karme (dharme), potem tako ali tako nimate izbire, in je verjetno modro ter inteligentno, če ne skorajda nujno, da si najdete dobrega vodnika. In Chögyam Trungpa je morda, sploh v letu in času, ki prihaja, ne samo kljub, ampak ravno zaradi svoje norosti, najboljša izbira. 

Sedaj pa k meditaciji.

Samo Bohak 

 

Viri