Kašmirska duhovna mojstrica in pesnica Lalla
V članku Katje Kurbus se boste lahko seznanili s kašmirsko pesnico in mistično mojstrico Lallo iz 14. stoletja. Lani je v slovenščini izšla knjiga njenih pesmi in izrekov (Nora od Ljubezni). Lalla je živela zelo neobičajno življenje (ločila se je od moža in družine ter postala potujoča asketinja). Bila je odrinjena na rob družbe, izven vseh verskih institucij. Ljudje so jo imeli za noro, le redki so v njej videli realizirano mojstrico (razsvetljeno osebo) in jo tudi vzeli za svojo vodnico. Njena poezija in duhovni izreki so se z ustnim izročilom prenašali skozi čas, šele v začetku 20. stoletja so bili prvič zapisani. Lalla pripada tradiciji kašmirskega (tantričnega) šivaizma, v katerega središču je bog Šiva, ki predstavlja najvišjo zavest ali praznino. Katja primerja Lallin pristop k najvišji resničnosti z budistično Srčno sutro, katere temelj je prav tako praznina. Gre za dve različni poti (osebno in neosebno) do iste resnice. Lallina iskrenost in neposrednost je duhovne iskalce od nekdaj navdihovala ter opogumljala. Najbrž bo tudi vas.
Lalla – v kašmirskem jeziku Lal, ljubkovalno tudi Lal Ded (Babi Lal kot spoštljiv poklon njeni modrosti) – je bila mistična mojstrica iz Kašmirja, ki je živela v 14. stoletju (med približno letoma 1310 do 1370, natančni datumi niso znani). Njena izjemna duhovna pot zrcali edinstven preplet različnih duhovnih izročil tamkajšnjega prostora in globokega razsvetljenega vpogleda.
Svoboda se začne s pogumom
“Tisti, ki se bojijo, ne bodo nikoli pili iz reke Resnice.”
Rodila se je v družino brahmanov, najvišje kaste in legende pravijo, da je že od majhnih nog kazala afiniteto do duhovnosti in hrepenela po čim intenzivnejši duhovni praksi. Kot je bilo takrat povsem običajno, se je poročila zelo mlada, pri dvanajstih, a v svoji primoženi družini je naletela na prezir zaradi svoje poduhovljenosti. Zato nekje pri šestindvajsetih letih sprejme radikalno odločitev – zapusti dom in se odreče svojemu posvetnemu življenju, čeprav je bila eksistencialno odvisna od moža, kar je v tedanji družbi pomenilo skoraj gotovo pogubo. Prav to njeno dejanje je v luči družbeno-političnega konteksta še toliko bolj presunljivo, saj se je odrekla edini obliki varnosti, ki ji je bila kot ženski v tistem času sploh dosegljiva.
Duhovna askeza je bila namreč izključno domena moških, t. i. sanjasijev, zato zanjo ni obstajal noben utečeni vzorec, nobena zaščita – le negotova, a neizprosno njena lastna pot. Dodatno jo je k temu gnalo močno notranje hrepenenje po presežnem. Doma ni zapustila le zaradi pregovornega nasilja in krutosti svojega moža ter tašče, temveč predvsem zaradi neustavljive želje po iskanju resnice in zlitju z božanskim. Njena odločitev ni bila zgolj pobeg iz težkih okoliščin, temveč zavestna izbira popolne notranje svobode, ne glede na ceno, ki jo bo morala plačati.
Zanikana, zasmehovana – a neomajna
“Slekla sem obleko sramu in jo pustila v prahu.”
Po učenju pri šivaističnem duhovnem učitelju SedBoyuju postane potujoča asketinja. S tem stori nekaj, kar je bilo za žensko tistega časa nezaslišano, zato v večinski družbi naleti na prezir in celo nasilno zavračanje. Po drugi strani pa že v času svojega življenja pritegne sledilce, ki v njej vidijo razsvetljeno učiteljico. A sama si tega ne jemlje k srcu:
“Obmetavajo me z zmerljivkami, opljuvajo s kletvicami.
Njihovo lajanje mi ne pomeni nič.
Tudi če bi me slavili z naročjem, polnim rož,
bi mi bilo povsem vseeno.”
In še:
“Česarkoli se lotim, bom dokončala, a sadovi niso moja skrb.”
Glas, ki živi v izrekih
“Rekla sem eno besedo, a odmeva v stotih ustih.”
Njen nauk se je ohranil v obliki njenih izrekov ali rekel – kašmirsko »vakh«. Še danes jih pogosto slišimo – v kulturi, duhovnih obredih in v vsakdanjih pogovorih na ulicah – saj so ostali vtkani v ljudsko izročilo Kašmirja. Gre za ustno izročilo, ki se je prenašalo iz roda v rod skozi stoletja. In čeprav so bili prvič zapisani šele več stoletij po njeni smrti – predvsem v perzijskih in sufijskih rokopisih – veljajo za prve znane primere poezije v kašmirščini, jeziku, ki je v času Lallinega življenja še nastajal. Zato njeni verzi predstavljajo zgodnje temelje kašmirskega jezika in literature.
Mistika onkraj religijskih dogem
“Isti so templji, iste so mošeje – le v tebi je Bog živ ali mrtev.”
Na Lalline ideje so močno vplivale religijske tradicije in izročila Kašmirja v 14. stoletju, a v svojih izrekih presega verske opredelitve. Tisto, kar doživlja kot božansko, kot presežno, je onkraj vseh imen, vseh opredelitev – in dostopno slehernemu iskalcu. Lalla vzame hindujski šivaizem, mistični islam in tantrični budizem ter jih oblikuje v unikaten glas, ki odmeva ne le preko religijskih, ampak tudi časovnih meja.
Srečanje s pesnico, ki odpira pogled
“Ves svet je ogledalo – le poglej in videl boš sebe.”
Z Lallo sem se prvič srečala preko svoje učiteljice joge, Tine Košir, tri leta nazaj, v obliki spletnega seminarja meditativnega spoznavanja Lalline poezije (https://www.tinakosir.si/storitve/meditacije/lallla/. Takrat me je poleg njene samosvojosti in preseganja družbenih ter religijskih norm prevzelo njeno pristno in neposredno nagovarjanje duhovnih iskalcev. Lalla se v svojih izrekih ne postavlja kot avtoriteta, temveč iskreno razkriva svojo pot – tudi njene temne trenutke. Brez olepšav govori o soočanju s strahom, dvomi in stranpotmi, ki so jo spremljale na duhovnem popotovanju:
“Ne morem verjeti, da se je meni to zgodilo!
Vse sem zamočila, obale pa nikjer.
Ne ločim več, kje je dno in kje je nebo.
Prav mi je: čas je, da se srečam s seboj.”
Čeprav je sama zapustila posvetno življenje in zavestno izbrala puščavništvo, v svojih reklih ne spodbuja askeze kot nujne poti do razsvetljenja, ampak odzvanja budistični nauk srednje poti:
»Ne muči telesa z lakoto in žejo, podpri ga, ko je šibko in trpi.”
Lallin glas opozarja na praznino zunanjih ritualov brez notranje naravnanosti. Njene pesmi pozivajo k notranji čistosti, preseganju ega in neposredni izkušnji božanskega – ne glede na to, ali je človek asket ali živi običajno življenje. Takole pravi:
“Nekateri pobegnejo od doma, drugi pa iz samostana.
V nobenem sadovnjaku ni sadeža, ki bi te nahranil, če si medlega duha.
Dan in noč čuječe opazuj svoj dih in bodi, zares bodi, kjerkoli že si.”
Modrost se ne skriva v knjigah
“Listi mojega telesa so prepojeni s svetimi črkami – kdo jih bo prebral?”
Lallina poezija je zahvaljujoč Tini Košir, ki jo je prevedla, lani izšla tudi v slovenščini. Ob ponovnem srečanju s to razsvetljeno modrinjo, tokrat obogatena z novimi spoznanji po preučevanju budistične Srčne sutre, sem v njenih verzih prepoznala odmeve prajnaparamite – razsvetljene modrosti. Srčna sutra uči, da resničnosti ni mogoče doumeti zgolj z intelektom – pravo modrost (prajñā) je treba neposredno izkusiti. To je bistvo nauka mahajanskega budizma: modrost ne izhaja iz učenja ali študija, temveč iz neposrednega uvida v praznino. Prav tako tudi Lalla poudarja notranje iskanje in neposredno izkušnjo božanskega. V svojih verzih se obregne ob dogme in nabiranje filozofskega znanja:
“Prepusti knjige papagajem, ki v kletkah žebrajo imena boga.
Vso srečo jim želim, njim, ki mislijo, da poznajo vso modrost sveta.
Zazri se v Srce: tam piše vse.”
Podobno kot Srčna sutra skozi podobo Avalokitešvare poudarja sočutje kot ključno pot do popolnega uvida v praznino, tudi Lalla povzema modrost bodhisatev z jasnimi in neposrednimi besedami:
“K vragu z zaprisegami in molitvami – pomagaj drugim skozi življenje, to je prava pot.”
Praznina je eden osrednjih pojmov tudi v njenih izrekih:
“Vsaj tisočkrat sem prosila Učitelja, naj Praznini nadene ime.
Nato sem se vdala.
Le kako bi lahko poimenoval Vir, ki rojeva vsa imena?”
In:
“Ko se sonce raztopi, ostane mesec.
Ko se mesec raztopi, ostane misel.
Ko se misel raztopi, kaj ostane?
Zemlja, nebo, prostor – vse je izpraznjeno!”
Ko resnica ne potrebuje razlage
“Odpri oči, poslušaj veter – vse je že povedano.”
Čeprav Lallini verzi in Srčna sutra pripadata različnim tradicijam in časovnim obdobjem, je njuno sporočilo presenetljivo podobno – učita o medsebojni povezanosti in soodvisnosti vsega, kar obstaja. A vendar se Lallin glas pomembno razlikuje. Srčna sutra je zahtevno in filozofsko kompleksno besedilo, katerega razumevanje zahteva poglobljeno interpretacijo vsake vrstice, medtem ko so Lallini izreki preprosti in neposredni. Prav ta jasnost in dostopnost dajeta njenim izrekom edinstven čar.
Globoke koncepte izrazi skozi vsakodnevne izraze. In popolno osvoboditev ponudi kot nekaj, kar je dostopno vsakemu, le če se upa zazreti vase in odvreči vse iluzije. Njene besede ne potrebujejo učenih razlag – so preproste, a nosijo v sebi resnico, ki se dotakne srca. Lalla nas uči, da razsvetljenje ni nekaj oddaljenega ali rezerviranega le za askete in svetnike. Je tiho zorenje v notranji iskrenosti, v pogumu, da se razgalimo pred sabo in odvržemo vse, kar ni pristno. Je v preprostem dejanju – v vdihu in izdihu, v čuječem zavedanju trenutka. Lallin glas je neposreden in živ, in tudi zato je sedemsto let kasneje ta »zmešana gola puščavnica« še vedno aktualna.
Lallino sporočilo danes
“Glej v srce: tam piše vse.”
In kaj je njeno sporočilo v današnjem času? V današnjem vse bolj razdvojenem in nestrpnem svetu, kjer se razlike poglabljajo in mnenja vse pogosteje trčijo druga ob drugo; v času, ko sta delitev in nenasitna pogoltnost postala nova norma, nas nagovarja še glasneje – kot klic k notranji predanosti, sočutju in povezanosti.
»Nad prepadom plešeš«, nas svari. »Kako dolgo še? Ko se obed zaključi, tukajšnjih jedi ni mogoče odnesti s seboj. Je res užitek tisto, za čemer je vredno stremeti?«
Lalla, ki je tudi sama živela v turbulentnem času, nam kaže, kako lahko tudi sredi kaosa najdemo zatočišče v sebi. Ni se trudila spremeniti zunanjega sveta, ampak se je osredotočala na spreminjanje sveta v sebi in pri tem ustvarila močno sporočilo, ki še dolgo po njeni smrti odmeva skozi stoletja in nagovarja duhovne iskalce vse do danes.
Katja Kurbus
LALLA – NORA OD LJUBEZNI
(Izbor iz knjige pesmi in izrekov)
Romar tava,
da bi našel,
kar je že ves čas
v njem.
Ti
pa se zazri
navznoter.
Dlje ko se oziraš navzven,
Bolj te bo vabilo,
kar ni zate,
kar ni tvoje
notranje vodilo.
Nora od ljubezni
sem se jaz, Lalla,
odpravila na pot,
dneve in noči
hodila brez predaha.
A glej,
krožna cesta me je pripeljala
nazaj domov
In tu sem našla učitelja.
Kakšna neverjetna sreča,
Sem vzkliknila,
In se objela.
Zakrit s seboj,
Se mi nisi hotel
razkriti.
Ves dan sem Te iskala.
Našla sem Te,
skrit si bil v meni.
Od takrat se igram –
zdaj sem jaz, zdaj Ti.
Do krvi sem si odrgnila stopala,
tako goreče sem Ga iskala
vsepovsod.
Nato me je zadelo: le kaj se grem,
On je vendar v vsem!
Lalla je izluščila to resnico
iz tisočerih besed.
Prisluhnite, ljudje,
in naj se vam božansko zmeša!
Nekateri so povsem budni
z zaprtimi očmi.
Drugi zazrti v zunanji svet
trdno spijo.
Nekateri se kopajo v svetih vodah
in ostanejo blatni.
Drugi živijo posvetno,
a si ne umažejo rok.
Knjiga Lalla – Nora od Ljubezni je v prevodu in s spremno besedo Tine Košir izšla pri založbi Grafični atelje Zenit, Brezovica pri Ljubljani leta 2024.