Mnenja udeležencev
Mnenja in vtisi udeleženk in udeležencev Duhovne šole, meditacijskih umikov v tišino, skupinskih meditacij …
Duhovno šolo Vilija Ravnjaka in z njo povezane meditacijske dejavnosti je med letoma 2011 in 2023 obiskovalo šest generacij učenk in učencev, kar v skupnem številu pomeni okrog 180 ljudi različnih starostnih skupin (od zgodnjih dvajsetih do poznih šestdesetih let) ter različnih socialnih in izobrazbenih slojev. Največ udeležencev je bilo iz Maribora in bližnje okolice, v zadnjih letih pa so prevladovali udeleženci iz drugih koncev Slovenije. Zbrali smo nekaj njihovih mnenj in vtisov, ki se nanašajo predvsem na delovanje Duhovne šole, nekaj zapisov pa je posvečenih tudi meditacijskemu umiku v tišino (ritritu). Besedila so nastala med januarjem in marcem 2024.
»Moje duhovno tavanje se je spremenilo v Pot«
Duhovna šola mi je odprla pot k sebi, v svoje zavetje, v doživljanje tihega razkošja miru, ki me res izpolnjuje.
Zdenka Š., četrta generacija (2015/2016)
S pomočjo Duhovne šole Vilija Ravnjaka se je moje duhovno tavanje spremenilo v Pot. Ta pa v “tukaj in zdaj.”
Martin M., peta generacija (2018/2019)
Biti del Duhovne šole Vilija Ravnjaka je bila zame zares edinstvena izkušnja. Prav vsak obisk predavanja mi je dal odgovore na točno določene situacije v mojem življenju, skozi katere sem takrat hodila, podal mi je jasno sliko in prave usmeritve. Vse tehnike, ki smo jih spoznali in jih izvajali, mi danes še kako pomagajo, da ostajam v svojem centru, in, da živim življenje bolj lahkotno in z še več zavedanja. Zelo sem hvaležna za vse znanje, ki nam ga je Vili tako srčno predal. Hvala!
Natalija K., peta generacija (2018/2019)
Neprecenljivo!
Jernej S., četrta generacija (2015/2016)
Duhovna šola Vilija Ravnjaka je luč, ki te vodi po poti do lastnega bistva. S svojo svetlobo pokaže učencem smer tako, da je lahko njihov korak fokusiran in miren, ko stopajo “tukaj in zdaj” po poti do razsvetljenja. Vilijeva šola temelji na večnih resnicah, na starodavnih znanjih vključenih v sodobni svet, povezanih z današnjimi spoznanji. S tem zagotavlja pot duhovnega razvoja v okolju, v katerem živimo danes. Z redno prakso širiš obzorja svojega vedenja in samouresničitve ter se s tem korak za korakom približuješ spoznanju samega sebe. Temeljne vrednote Duhovne šole so mir, sočutje, resnica, svoboda, modrost, ki pa so večne in absolutne, zato so jamstvo za resnično izpolnitev lastnega obstoja. Spoštovanje in realizacija teh vrednot je tudi zagotovilo, da posameznik deluje na način, ki v skupnost prinaša mir in harmonijo.
Branimir G., tretja generacija (2013/2014)
Pod obnebjem srčnosti in sočutja deluje ta prav posebna šola. Njena vrata vodijo v razsvit žlahtne človečnosti. V učilnici brez vsakršnih zidov te pričakajo stari prijatelji, ob katerih se v tihoti lahko varno posvetiš iskanju notranjega miru. Med njimi je Učitelj, skromen, a neizmerno bogat in moder človek, ki te vodi po poti, da z lastnimi duhovnimi silami presegaš svojo in tujo temo; spreminjaš nemogoče v mogoče. – Prav vse je odločitev; postati boljši človek, imeti rad, spoštovati življenje, ljudi, naravo in živali. Odpreti ta vrata, ne glede na to, da so morda zaradi strahu ostala predolgo zaprta, je odločitev. V svetu izginjajočih vrednot in naraščajoče vladavine teme se zdi celo edina rešitev.
Lucija L., druga generacija (2012/2013)
Zelo sem hvaležna, da sem našla jato ptic, ki so v preletu z mano. Pot je dolga, a je lažja, ker smo hkrati vodeni in svobodni, da letimo (izbiramo) vsak po svoje. Čas, v katerem živimo kot družba, postaja nekako nepomemben, saj je naše sidro potopljeno v stanje globokega zavedanja, povezanega s “tukaj in zdaj”. Urimo se v tem, kako ohraniti to, kar nam želijo, kot se zdi, današanje družbene okoliščine odvzeti – razvijamo zavestno prisotnost, samoopazovanje, sprejemanje in nevezanost! Zdi se nemogoče, a ni, saj ptice vendarle letajo svobodno … Da bi postali in ostali – svobodne ptice v preletu! Vili Ravnjak in ostali, hvala!
Polona K., šesta generacija (2022/2023)
Vilija sem prvič srečala na meditaciji v Ljubljani in prvo, kar sem začutila, je bila njegova umirjenost. To se me je globoko dotaknilo, saj sem bila takrat v čustveno napornem obdobju življenja. Notranji mir sem neznansko pogrešala, zato sem se v upanju, da se le-tega od Vilija naučim, vpisala v njegovo šolo. Čeprav sem se na predavanja vozila na drugi konec Slovenije, je bila to ena najboljših odločitev v mojem življenju. Kombinacija raznovrstnih predavanj, ki so povzetek Vilijevega širokega spektra znanj in moje (bolj ali manj) redne meditacije, je počasi začela kazati rezultate. Različni strahovi so začeli drug za drugim izginjati, določena prepričanja so se začela mehčati, sebe sem spoznavala in razumela v novi luči. Meditacija je postala moje varno zatočišče, ki mi pomaga ohranjati notranji mir. – Izjemno sem hvaležna, da sem lahko izkoristila priložnost obiskovati to šolo, se vrniti “domov”, hvaležna za vse, kar sem skozi to učenje spoznala, pridobila (in tudi izgubila …).
Polona S., četrta generacija (2015/2016)
»Večkrat na dan se ustavi in vstopi v tukaj in zdaj«
Kako sredi nemirnega sveta najti in ohranjati svoj notranji mir ter ravnovesje? To je bilo moje vprašanje, ko sem se vpisovala v Duhovno šolo. Za mano je leto dni predavanj in ritritov. Opažam, da živim bolj zavestno, bolj se zavedam sama sebe, svojih vzorcev in prepričanj, čustev, misli in ljudi okoli mene. Lažje razumem in sprejemam različne situacije. Z novimi znanji in orodji se je marsikaj spremenilo v mojem življenju. Predvsem si veliko bolj zaupam. Zavedam se, da sama ustvarjam mojo osebno resničnost, kar prinaša tudi večjo odgovornost. Odločitve so lažje, bolj srčne, nežne in blage. Od prvega dne mi v mislih odzvanja Vilijev nasvet: “Večkrat na dan se ustavi in vstopi v tukaj in zdaj”. Vilijeva šola mi daje vse, dovolj, največ. Hvala.
Helena R., šesta generacija (2022/2023)
Duhovno šolo sem pričela obiskovati natanko pred osmimi leti. In od takrat naprej “ni nič več tako, kot je bilo”, na kar nas je na prvem uvodnem predavanju tudi prijazno posvaril dragi Vili. V teh letih se je moje življenje mnogokrat postavilo na glavo. Ni bilo vselej prijetno in lepo. A sedaj razumem, da sem se na poti svetlobe morala najprej zazreti v lastno temo. Vse z namenom ozaveščanja potlačenih delov sebe in njihovega sprejemanja. Le tako osvobojena sem se namreč lahko zares odprla tudi za jasnino svetlobe in čiste ljubezni. Vse, kar mi je v teh letih prineslo ljubo moje življenje, so bila zrcaljenja moje lastne naravnanosti skozi izkušnje, da bi sebe in življenje ugledala še iz drugega zornega kota ter se odprla svetovom prostranega in brezmejnega. – V duhu ponižne milosti in sočutne naklonjenosti, ki ju v moje življenje vsakič znova prinaša dragi učitelj in prijatelj Vili, sem se počasi, a vztrajno začela odpirati k presežnemu svetu, nežno stkani poti v sebi. Vso predano znanje, ki ga srčno in brezpogojno z nami deli vsa ta leta, pa začela vse bolj utelešati in tudi resnično živeti. In za vse to in še več, sem mu iz srca hvaležna. Pota njegovega učenja so veličastna.
Kaja R., četrta generacija (2015/2016)
Obiskovanje Vilijeve Duhovne šole, umiki v tišino in leta skupnih meditacij so celostno spremenili mene in moj pogled na življenje. Postal sem drugačen in notranje svoboden človek, oddal sem številne strahove, veliki problemi so se razblinili kot mehurčki. Izgradil sem pozitivno notranjo držo in samopodobo. Prebudil sem zavedanje, kaj resnično hočem. S prepoznanjem karmičnih vzorcev se je vrnilo tudi zaupanje in vera v življenje. Izgradil sem globok notranji mir, ki je postal moj vsakodnevni spremljevalec …, našel sem duhovni smisel bivanja in dobil številne odgovore na vprašanja Kdo sem?, Kaj sem?, Zakaj sem?. Brezčasna druženja z Vilijem in ostalimi udeleženci so mi prinesla notranjo modrost. Velika notranja svoboda je skozi desetletje druženj postala zaščitni znak Vilijeve Duhovne šole.
Roman Č., tretja generacija (2013/2014)
Duhovna šola Vilija Ravnjaka poveže vsa delna znanja, ki smo jih iskalci “namena” in “pomena” življenja nabrali tokom let ter jih dopolni in nadgradi z novimi. Vsebine so predstavljene nevtralno, brez privilegiranja določenih tematik ali smeri. Slušateljem je tako ponujena možnost za oblikovanje lastnega pogleda ter uvid v prepletenosti različnih poti k isti resnici. Vili ne gradi kulta osebnosti oz. lika velikega vodje, ampak privzgaja samo-odgovornost in spodbuja lastno izbiro. Gre za šolo, ki me je zagotovo najbolje oskrbela “za življenje z nogami na tleh in z glavo malo višje” ter z zavedanjem, da “ne bom nikoli na koncu, ampak vedno samo na Poti”. Opremila me je z znanjem in metodami, kako poiskati in najti svoj mir znotraj kaosa, kako zmanjšati pomembnost problemov in pogledati nanje iz drugačne perspektive. Predvsem pa, kako v sebi graditi ljubezen in sočutje do vsega in vseh. Hvaležna.
Mateja H. tretja generacija (2013/2014)
»To je duhovna pot za vse generacije, še posebno za mlade, ker je polna “pustolovščin”«
Vilija sem prvič srečala na Ezoteričnih seminarjih, ki so sredi devetdesetih let potekali na Drugi gimnaziji v Mariboru. Kasneje sem obiskovala še njegove meditacije v Mestni četrti Koroška vrata in Duhovno šolo ter ritrite in zendo srečanja. Vilijevo poučevanje od začetka dalje dosledno označujejo besede, kot so svoboda, sočutje, spoštovanje, integriteta, odprtost, neverjetna širina in globina znanja, celostnost, prizemljenost – močna povezanost z realnim vsakdanjim življenjem, brez skrajnosti. In čeprav se vsi ljudje spreminjamo, lahko rečem, da se Vili glede naštetega ni nikoli spremenil. – Vilijevo učenje je zagotovo nepopisno pozitivno vplivalo na moje življenje. Verjetno sem se izognila marsikateri od “slepih ulic duhovnosti” in dobila pogum za sledenje tistim potem, ki so še posebej moje. Predvsem pa mi je bilo neizmerno lažje prenašati cunamije življenja, razumeti in zato tudi sprejemati nesmisle in grozo sveta, v katerem živimo, ter ohranjati upanje v prihodnost, tudi zaradi številnih drugih duhovnih iskalcev, ki sem jih srečala pri Viliju. Tematike, znanja in vaje, ki smo jih predelovali, sicer spadajo v okvir budistične Srednje poti, ki je, v primerjavi s splošno ponudbo današnje duhovnosti, težja pot. Tukaj ni odrešujočih mavričnih bitij in z bleščicami posutih skrivnostnih sporočil. Vendar sem za sledenje Srednji poti v Duhovni šoli dobila resnično trdne notranje temelje, zavedanje svobode in občutje miru, ki je posledica vpogleda v čudežno ureditev vsega obstoječega … Z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo.
Marjana G., četrta generacija (2011/2012)
Vili je glede na uravnoteženost svoje karme veliko pred učenci in zato navdih. Že njegove knjige so smerokaz na duhovni poti, kot slušatelj Duhovne šole pa si njegovih energij, jasnih sporočil in duhovnega znanja deležen neposredno. Skozi predavanja, pogovore, meditacijo in energijske vadbe, doživljamo mir, sočutje, ljubezen, izkušamo moč energij … Vse našteto vnašam v svoje vsakdanje življenje, pa tudi v življenja drugih. V zadnjem letu, odkar sem slušatelj Duhovne šole, se mi veliko dogaja. Pojavile so se preroške sanje, univerzalni simboli so vse naokoli, dogajajo se sinhronicitete, zaznavam močne energije skupine … Povečuje se mi telepatija, intuicija, sposobnost samozdravljenja in zdravljenja drugih, poglobljeno čutim notranje duhovno vodstvo, prebujanje kundalini energije, predvsem pa občutenje življenja v sedanjem trenutku, moč globoke meditacije … To je duhovna pot za vse generacije, še posebno za mlade, ker je polna “pustolovščin”. Za varnost udeležencev šole skrbi Vili in njegovi duhovni vodniki, zato ni bojazni, da bi pri svojem duhovnem razvoju zašli. Čeprav Vili večkrat poudarja, da je enak med nami, vseeno občutiš njegovo posebno energijo, nekaj, kar resnično pritegne in vzpodbuja. Vili, hvala ti za vodstvo na poti k Rasvetljenju.
Tine S., šesta generacija (2022/2023)
Duhovno šolo Vilija Ravnjaka bi od srca priporočila vsem tistim, ki se želijo odpočiti od tega materialistično in zgolj tehnično naravnanega sveta, ki čutijo, da ima življenje globlji in višji smisel, ki se želijo poučiti o duhovnem svetu in duši, vsem tistim, ki iščejo samopomoč v vsakdanjem življenju (obvladovanje medčloveških odnosov), ki iščejo notranji mir in ravnotežje …, priporočila bi jo vsem duhovnim popotnikom in tudi tistim, ki še ne vedo, da to so (duhovni iskalci). Šolo Vilija Ravnjaka doživljam kot oazo, kjer si utrujen, žejen in lačen popotnik lahko odpočije, se nahrani in odžeja.
Branka G., šesta generacija (2022/2023)“
Svojo duhovno pot sem začela raziskovati že pred mnogimi leti s tečajem radiestezije in ga kmalu nadgradila s tečaji reikija vseh stopenj. Zdraviteljska pot me je tako pritegnila, da sem se kasneje tudi izučila za bioenergoterapevtko in spoznala različne bioenergijske tehnike. Več védenja kot sem ga imela o tej temi, bolj sem se zavedela, da sem svojo pot začela na napačnem koncu. Namreč ugotovila sem, da je najprej potrebno pripraviti sebe, se znati zaščititi in varovati pred izgorelostjo. To slednje sem našla v Vilijevi šoli, ki ji sama rečem VILIJEVA ŠOLA ŽIVLJENJA. – Vili nas uči lepo počasi, previdno, z vso pozornostjo, nežnostjo in najvišjo možno podporo, vodi nas korak za korakom po poti prebujanja zavesti in čutenja energij. Tehnike, ki jih v šoli uporabljamo, so ob njegovi razlagi in demonstraciji nezahtevne in se jih hitro naučimo. Že na prvih urah predavanj nas je Vili naučil, kako živeti v sedanjem treutku, za danes, za tukaj in zdaj. Na predavanja se z možem voziva iz približno 200 km oddaljenega kraja in lahko rečem, da je vsak prevožen kilometer nagrajen in prežet s sočutjem, spokojnostjo in ljubeznijo. Že med samo vožnjo močno čutiva Vilijevo podporo in prisotnost. Hvaležna iz srca.
Irena S., šesta generacija (2022/2023)
Vilija sem spoznala pred desetimi leti, ko se je moje življenje obrnilo na glavo in sem potrebovala dobrega duhovnega učitelja. Energetske vaje v Duhovni šoli so mi pomagale prebavljati čustva, z meditacijo, duhovnimi znanji in praksami sem začela spoznavati globlje plasti sebe. Na zunaj se moje življenje v tem času ni bistveno spremenilo. Zelo drugačen pa je moj odnos do sveta, odnosi, dojemanje sebe. – V poplavi novodobne duhovnosti je Vili velika izjema, sam močno odraža vse, kar uči. Njegova umirjenost je neskončna ter nalezljiva, njegov pretanjen humor pa razblinja naše umske zablode. Ostajam na tej poti.
Petra S., tretja generacija (2013/2014)
»Osvetljujoče potovanje z izjemnim učiteljem«
Potovanje skozi Duhovno šolo pod vodstvom izjemnega učitelja je bilo preobrazbeno doživetje, ki ga ni mogoče meriti in opredeljevati na običajen način. Moj čas, preživet ob učenju pod mentorstvom Vilija Ravnjaka, je bil nič manj kot osupljiva življenjska izkušnja, za kar sem globoko hvaležna, in to hvaležnost izražam tudi s pisanjem tega zapisa.
Duhovna šola s podnaslovom “Kdo sem jaz?” je neprecenljiv prispevek za posameznikov osebni razvoj in duhovno rast. Zagotavlja varno in podporno okolje, kjer se lahko učenec poglobi v razumevanje sebe, svojega namena in svojega odnosa do sveta, ki ga obdaja. Skozi različne tehnike in prakse, ki jih šola ponuja, lahko učenci razvijejo svojo lastno duhovnost ter se tako povežejo z globljimi vidiki življenja. Šola spodbuja medosebno podporo in skupinsko delo, kar krepi občutek medsebojne povezanosti in skupnosti. Glede na to, kako pomembno je dobro počutje za celostno blaginjo posameznika, je ta šola v današnjem svetu zares izjemno dragocena.
Vili Ravnjak izstopa po svoji odličnosti pri prenašanju starih orodij in modrosti, kot tudi novodobnih tehnik in spoznanj. S svojim neprekosljivim znanjem in prirojeno sposobnostjo povezovanja različnih stvari omogoča učencem/kam proces globokega duhovnega učenja in notranje rasti. Kurikulum Duhovne šole obsega bogato tapiserijo starodavnih in novodobnih duhovnih tehnik, povezanih z zapletenimi plastmi modrosti in izkustvenih uvidov. Pod Vilijevim vodstvom sem se poglobila v različne prakse meditacije, v načine zdravljenja z energijo, v tehnike osredotočanja …, ki so presegle meje običajnega poučevanja, ampak so postale metode moje osebne preobrazbe.
To, kar loči Vilija od mnogih drugih učiteljev, ni le njegovo obvladovanje duhovnih tehnik, ampak tudi neomajna predanost osebni poti vsakega učenca. Vili poseduje redko darilo prepoznavanja edinstvenih duhovnih potreb in potencialov vsakega posameznika, zato učence vodi po poti samoozaveščanja in razsvetljevanja na njim lasten način, kar počne s sočutjem in modrostjo. Vili v svojem življenju udejanja načela, ki jih poučuje – sijoč občutek miru, sočutja in avtentičnosti, kar resnično navdihuje! Njegova prisotnost sama služi kot svetilnik, ki vodi učence skozi temo negotovosti in dvomov proti notranji jasnosti in duhovni prebujenosti.
Moje doživljanje Duhovne šole bi opredelila kot nekaj, kar mi je nezadržno “spreminjalo življenje”. Z veseljem priporočam to potovanje vsem, ki iščejo globoko duhovno samospoznavanje in osebnostno rast. Z Vilijem kot svetilnikom, ki osvetljuje pot, se pripravite na preobrazbo, na potovanje duše, kakršnega si v tem trenutku ne morete niti predstavljati.
Hvala ti, Vili, za delitev svojega znanja in modrosti. Tvoja predanost in ljubeznivost sta mi vir navdiha in podpore. Cenim vse, kar si storil zame in za vse svoje učence.
S spoštovanjem in ljubeznijo, Pia Picard, duhovna terapevtka in zdravilka (Avstralija)
Petra V. (Pia P.), prva generacija (2011/2012)
»Ena najboljših odločitev, ki sem jih sprejela v življenju«
Obiskovanje Duhovne šole Vilija Ravnjaka je verjetno ena najboljših odločitev, ki sem jih sprejela v življenju. Spomnim se uvodnega predavanja v prvem semestru, ko je Vili postavil enako vprašanje vsem udeležencem (mislim, da smo postali učenci šele kasneje). Vprašal je: Kakšna so tvoja pričakovanja, kaj te je motiviralo, da si se vpisal oz. vpisala v Duhovno šolo? Vsak je imel svoj razlog, svojo notranjo motivacijo. Svojega odgovora se spomnim še zdaj – zato, ker si želim ravnovesja v življenju, sem odgovorila. Krivulja mojega fizičnega in čustvenega bioritma je bila takrat zelo razgibana, iskala sem mir in mirnost. Kasneje sem skozi predavanja in lastno izkušnjo spoznala, da se to, kar sem iskala in tudi našla, imenuje Srednja pot.
Na predavanjih sem veliko izvedela o pristopih, teorijah in filozofijah budizma, osebnostne rasti, psihologije, jogijskih šol, saj Vili vključuje v svoja predavanja širok spekter znanj – od indijskih jogijev, zahodnih mislecev in psihologov do japonskega zena in reikija, ter še več. A ključna zame je bila praksa – vadba zen meditacije, kriya joge, reikija in kasneje tudi manter. Meni zelo ljubi praksi, ki sem ju spoznala v šoli, sta nesporno reiki in pa moč manter. Poznavanje teorije mi je dalo znanje, poznavanje (in izvajanje) prakse mi daje védenje.
Na osnovi lastne izkušnje bi dejala, da se v Duhovni šoli Vilija Ravnjaka lahko domače počuti nekdo, ki ga spoznanja o samem sebi ne prestrašijo, nekdo, ki ne išče hitre zadovoljitve in hitrih manifestacij želja, ampak globlje uvide in razumevanje sebe ter sveta okrog nas, takšnega, kot je. Pot spremembe ni lahka, živeti resnico in iskrenost v današnjem svetu ni vedno enostavno, je pa zame edini sprejemljiv način in vrednota.
Šola mi je dala orodja in znanja, da lahko v preizkušnjah življenja z mirom v sebi prečkaš razburkana morja. Dala mi je védenje, da četudi je ocean na površini viharen, je v globinah pod gladino (vedno) mir. Vsaka nevihta enkrat mine, in lažje, manj naporno jo je preživeti z zaupanjem in mirom kot pa z jezo in strahom. Ker mine tako ali drugače.
Polonca K., prva generacija (2011/2012)
»Za koga Duhovna šola Vilija Ravnjaka verjetno ni primerna?«
V Vijnana Bhairava Tantri, enem od najstarejših spisov o meditaciji, je opisanih stodvanajst različnih poti do razsvetljenega uma. Sama se v velikem loku izogibam vsem tistim, ki vztrajno zatrjujejo, da je ravno njihov način meditacije ali pot duhovnega razvoja najboljša in edina pravilna. Zato nikogar ne prepričujem, da bi se pridružil naši meditacijski skupini, čeprav sem prepričana, da bi bil svet lepši, če bi več ljudi meditiralo.
Po več kot desetletju obiskovanja duhovne šole Vilija Ravnjaka in skupnega druženja, predvsem v meditaciji in tišini, si domišljam, da vem, za koga ta pot verjetno ni primerna. Naj to na kratko opišem.
Če ste nekaj poti že preizkusili in bili vedno znova razočarani. Ker je zelo verjetno, da boste tudi tokrat. Po mojih izkušnjah in izkušnjah mojih sopotnikov na tej poti, je meditant/ka na začetku izpostavljen številnim uvidom in intenzivnim doživetjem. Potem pa nastopi daljše obdobje, ko se ne dogaja nič. In šele takrat se začne, vsaj po mojem mnenju, poglobljeno doživljanje stvarnosti, kot je, brez pristranskosti, predsodkov ali pritrditve. Zato, če iščete duhovno pot, pri kateri kontinuirano doživljate močne, globoke in intenzivne izkušnje, vam ta duhovna praksa na dolgi rok verjetno ne bo ustrezala.
Če iščete učitelja, ki vam bo povedal, kako naj živite, da dosežete … [dopolnite po želji]. Vili poseduje neverjetno širino znanja in modrosti, ki jo velikodušno deli z nami. Kar še posebej cenim, je to, da z nami odprto in iskreno deli tudi svoje izkušnje, tudi tiste manj prijetne. Vili dejansko živi to, kar govori. Njegov način podajanja znanja in modrosti je tako intiutiven, da imamo prisotni, vsak zase, pogosto občutek, da govori točno nam. A ne pričakujte, da vas bo usmerjal in vam zapovedoval, kako se odločiti o pomembnih in manj pomembnih stvareh v življenju. Vam pa bo pomagal, da se usmerite k sebi in v sebi najdete jasnost, ki vam bo osvetlila lastno pot.
Če iščete hitro duhovno pot, ki vas bo čim prej pripeljala do cilja. Meditacija je tek na dolge proge, maraton. Se bojite, da zato nimate kondicije? Brez skrbi, tekom poti je boste imeli vedno več. Ampak bodite pripravljeni, da bo trajalo leta in leta, ter da ne bo šlo vedno samo navzgor. Delo na sebi ni premočrtno, ampak ciklično, in pogosto se ujamemo v vedno iste zanke. Ko so David Bowieja nekoč vprašali, s čim se ukvarja v življenju, je odvrnil, da je samo na obisku. Mi vsi smo samo na kratkem obisku, katerega trajanje nam ni poznano, zato je neučakanost duhovnih iskalcev razumljiva. A duhovna praksa, ki nam jo predaja Vili, zahteva svojo vrsto discipline in potrpežljivost, da ne bomo ob koncu obiska razočarano ugotovili, da se ga sploh nismo zavedali.
Če iščete srečo, ljubezen, uspeh, blagostanje …, boljše življenje. Duhovna pot pod vodstvom Vilija ne ponuja receptov ali hitrih tehnik za izboljšanje življenjskih okoliščin. Njegovi učenci ne spreminjamo svojih življenjskih poti »na bolje«. S pomočjo meditacije in ljubeče naklonjenosti vadimo sprejemanje življenja takšnega, kot je, ne glede na njegove vzpone in padce, ter krepimo zaupanje, da je vse tako, kot mora biti. Vilijeva šola me ni osvobodila skrbi in težav v mojem osebnem življenju. Mi je pa dolgoletna meditacijska praksa osvežila pogled, da bolj zavzeto opazim vse odtenke življenja, tako lepe kot tiste manj lepe. Meditacija in orodja, ki sem jih dobila od Vilija, so mi v pomoč in oporo, da lažje plujem tudi skozi bolj turbulentne vode, z zavedanjem, da je ocean v svojem jedru, navkljub valoviti površini, miren.
Če iščete absolutno resnico. Z Vilijem ne filozofiramo o večnih resnicah in se ne trudimo intelektualno razložiti življenja, temveč se ga trudimo neposredno doživeti. To ni nekaj, kjer bi si lahko pomagali z analitičnim razmišljanjem ali logiko, temveč zahteva globoko zavedanje in zavzeto navzočnost. In kar mi je pri Viliju še posebej všeč in blizu, je to, da vedno znova poudarja, da je zenovski um odprt in prožen in nobene resnice ne sprejme za absolutno.
Če se želite soočiti s svojimi travmami in bolečinami. Soočanje z lastno temo in bolečinami je neizogiben del meditacijske prakse. A namen naših meditacijskih odmikov ne dojemam kot to, da bi vedno znova odpirali stare rane in se morda preko bolečine in trpljenja dokopali do višjih spoznanj. Pri svoji duhovni praksi ne posvečamo pozornosti preteklosti in je ne analiziramo, niti ne načrtujemo prihodnosti. Temveč vedno znova, z ljubečo naklonjenostjo, pozornost usmerjamo v vsakdanji trenutek in potem presenečeno ugotavljamo, kako se mimogrede razrešijo tudi dolgotrajne težave in bremena – ne kot cilj in rezultat naših prizadevanj, ampak stranski učinek, kolateralna lepota.
Če iščete družbo enakomislečih. Po mojih izkušnjah je na duhovni poti zelo pomembna skupnost. V današnjem svetu, ki pozornost daje materialnosti in instant gratifikaciji, je še toliko bolj dragoceno, če se zavemo, da na poti samopoznavanja nismo osamljeni jezdeci. In sama se vedno znova rada vračam med svoje »meditativno pleme«. V začetku mi je bilo še pomembno, kdo izmed mojih duhovnih prijateljev bo prav tako prisoten. Sčasoma niso več pomembna posamezna drevesa, ampak naš skupen gozd, moč kolektiva. Skupina je pomembna tako za medsebojno podporo, refleksijo, deljenje izkušenj kot tudi navdih. Energija skupine pomaga krepiti našo lastno meditativno prakso. In neverjetno je, kako nas skupna meditativna praksa poveže – v dolgoletni praksi sem se najbolj zbližala s svojimi duhovnimi sopotniki ravno na večdnevnih meditacijskih umikih v tišini, kjer nismo imeli nobenih stikov. A ne pričakujte, da boste med meditanti našli družbo za prosti čas – tu in tam, a redko, se podružimo tudi izven meditacijskih prostorov, a v glavnem ne kofetkamo, ne preživljamo skupaj vikendov, dopustov in praznovanja rojstnih dni. In pravzaprav ne vemo veliko o naših vlogah in življenjskih okoliščinah. Prepričana sem, da smo si v svojem bistvu zelo raznoliki, da imamo različne poklice, načine razmišljanja, prehranjevanja, verjetno tudi politične preference. In da to na naši skupni poti sploh ni pomembno. Vili prav vsakega sprejme odprtih rok in duha.
Če se želite popolnoma umakniti od ponorelega sveta. Kdo bi vam lahko zameril? Naš svet je že zdavnaj skrenil s sprejemljivih tirnic v spiralo nasilja, pohlepa in razklanosti. Zato so v takšnih časih še toliko bolj dragoceni naši meditacijski umiki v tišini na Pohorju, ki nam pomagajo, da se ponovno spomnimo, kdo smo in zakaj smo tukaj. A temelj Duhovne šole Vilija Ravnjaka, kot jo razumem jaz, je pot bodhisatve – meditacije v akciji, v korist vsem živim bitjem. Vili ne zagovarja umika iz civilizacije v prizadevanju za lastno duhovno osvoboditev, ampak krepitev notranjih moči in širjenje sočutja, da prenesemo spoznanja iz meditacije v vsakdanje življenje, se na ta način lažje soočimo z vsemi odtenki življenja in pri tem delujemo v dobrobit širše družbe in vseh živih bitij.
In zakaj obiskovati Vilijevo duhovno šolo in naše skupne treninge ljubeče pozornosti in samospoznavanja? Odgovor na to vprašanje je potrebno izkusiti, neposredno v praksi. Šele takrat boste lahko sami spoznali njeno bistvo in ocenili ali je moja zgoraj na kratko povzeta subjektivna zaznava pravilna. Če vas ne nagovori, brez skrbi, še vedno vam je na voljo vsaj stoenajst drugih tehnik za osebno prebuditev oz. doseganje razsvetljene zavesti.
Čeprav sem Vilijevo šolo uradno zaključila že precej časa nazaj, je to šolanje, ki se nikoli povsem ne konča. Sama dojemam Vilijevo šolo kot velik Dar in sem neizmerno hvaležna, da so se najine poti križale ter izjemno ponosna, da sem lahko njegova učenka.
Katja K., druga generacija (2012/2013)
»Spominski utrinki na Planinko in umike v tišino«
Dom Planinka na Pohorju. Že sama misel nanj odpre na stežaj vrata drugim mislim in občutkom, vsi pa so povezani s prijetnimi spomini na meditacijski »umik v tišino«. Nenadoma se znajdem v prostoru, kjer meditiramo, in skozi odprto okno ter mimo vrha krošnje čudovite stare bukve zrem v daljavo, kjer so hribi sramežljivo prikriti s tančico megle, delno pa že obsijani z jutranjim soncem. Dlje ko zrem, bolj imam občutek, da se zlivam s to tišino in okoljem, s to nevsiljivo jutranjo podobo rojevanja dneva. Meditiramo. Misli plaho bežijo, kot da bi se bale brezna niča, a se končno izgubijo nekje …, kdo ve kje. Tišina, mir, kot da ni časa in nikogar, niti ena sama mišica ne trzne. Nato Vili nežno zacinglja. Vmesni odmor. Še smo tu. Čutim, kako diham. Počasi se premaknem. Sonce je obsijalo celo obzorje. Oči se mi pripirajo. Znova zaslišim Vilijev zvonček. Še ena runda zena. Zdi se mi, da bi lahko tako ostala in meditirala celo večnost.
Vili govori. Jutranje predavanje. Vedno izbere temo, ki nas vse v danem trenutku zanima. Le kako mu to uspe? Povezava?! Kako težko je duhovne resnice živeti v praksi, kljub vedenju, da bi bilo tako naše vsakdanje življenje lažje. »Nisem ne telo, nisem ne um, nisem niti čustva, nisem …« Kljub temu, da je meja tanka, jo je težko prečkati … Nekoč, ta »nekoč« bo nekega dne doživel svoj trenutek!
Po stopnicah stopamo v meditativni hoji, zremo predse, ustavim se le pri oknu, ki mi omogoča celovit pogled na te ponosne, mogočne in brezhibno zrasle bukve velikanke. Vsakokrat me pogled nanje očara. Kot da bi se želele premakniti kljub debelim zunanjim koreninam, zaradi katerih ostajajo na mestu. Ohranjajo ravnotežje. Že to je veliko. To so pač njihove omejitve.
Tudi v jedilnici poskušamo tiho in neopazno pojesti za nas pripravljeno vegetarijansko hrano. Trudimo se, da bi se zavedali vsakega trenutka, vsakega giba, vsakega grižljaja. Večinoma nam uspeva. Včasih se v to umirjeno vzdušje zareže zvok radia in za kuhinjo značilni šumi. Razumljivo, kuharica ni del meditacijske skupine. Razkošna miza, »Marijina miza«, z našimi prehranskimi »priboljški«, kjer vedno najdemo kaj, kar bi še radi poskusili …
Po vadbi se vrnem v sobo. Meditacija, razne dihalne in druge energijske vaje, joga nidra – precej naporno, potrebujem odmor … Ja, joga nidra je nekaj posebnega, ob njej ima Vili z nami težko delo. Pogosto nas budi, opozarja nas, naj ne zaspimo, posebej pa naj ne smrčimo, skratka, težko je ohraniti budnost, kljub Vilijevemu odličnemu vodenju te zares globoke tehnike sproščanja. Kako ohraniti zavestno stanje, budnost, ko pa v meni vse teži h globoki sprostitvi v nezavednem spancu? Včasih sem uspešna, včasih ne.
Konec ritrita vedno neopazno pride. Po zaključnem obredu prekinemo tridnevno tišino in začnemo govoriti. Vsi se Viliju zahvalimo za še eno odlično vodenje. Seveda se zahvalimo tudi drug drugemu za podporo pri meditaciji in drugih aktivnostih. Skoraj vsi imamo veliko zanimivega za povedati o tem, kaj smo doživljali med meditacijami, česa v svojem umu smo se uspeli znebiti, do kakšnih spoznanj smo prišli, in še marsikaj drugega. Velikokrat se nasmejimo. Kot da je dobra volja eden od pomembnih sadov našega meditacijskega umika. To je že kar lep korak na naši poti. Resnično, hvala ti, Vili. Zavedamo se, kako dragocena podpora si na naši duhovni poti, in kako nesebično je tvoje razdajanje. Hvala ti.
Alenka M., prva generacija (2011/2012)
»Naš otok – nekaj o druženjih na ritritih«
Zakaj »otok«? Tako smo sčasoma začeli imenovati pohorsko planinsko kočo Planinko, kjer potekajo ritriti. Ta beseda nam simbolizira okolje, kjer dogajanje poteka čisto drugače kot v vsakdanjem življenju. Ritrit na Pohorju je naš svet, ločen od tega, ki ga predstavlja vsakdan v dolini.
Kot da vstopimo skoz neka vrata, ki jih sicer ne vidiš, niti ne veš zanje – podobno, kot je vstop skozi zid v Harryju Potterju, ali pa, ko D. Adams v Štoparskem vodniku govori o tem, kako se enostavno naučiš leteti: samo padeš in zgrešiš Zemljo. Torej, nenadoma pridemo v svet, ki je, presenetljivo, očitno vedno prisoten, a ga ne vidimo in vanj kot posamezniki skoraj zagotovo ne bi mogli vstopiti. Pogosto si rečemo, pošalimo, da bi moralo biti obratno: večino časa preživeti na tem otoku in samo včasih oditi »na obalo«, v dolino.
Tišina, umirjenost, vegetarijanska hrana. Govorne komunikacije ni in je ne pogrešamo; prav neverjetno je, kako se da shajati brez pogovarjanja, komentiranja, prepričevanja. In vse dogajanje teče čisto gladko. Očitno komunikacija teče na drugih ravneh, a je kljub temu vse popolnoma tekoče, enostavno, brez opaznih zastojev.
Velika prednost je, da smo sami, brez zunanjih motenj. Tu in tam slišimo, ko še kakšna skupina ljudi, ki pride mimo koče, se glasno pogovarja – in to je prav nenavadno – slišati človeški glas v tej tišini. Ob tem vselej pomislim: koliko praznih besed …
Govori samo Vili, a še to samo stvari, ki so nujne – navodila za vaje, dnevni red in podobno. Tu so seveda Vilijeva znamenita predavanja, ki pa imajo v teh okoliščinah čisto drugo izraznost. Tudi, ko govori o stvareh, ki smo jih vsi že velikokrat slišali, ima to popolnoma drugačen učinek kot sicer. Kot da imamo odprta vrata v podzavest in gre zato njihova vsebina v nespremenjeni obliki vanjo, brez filtrov in tistega: »ah, saj to vendar že vem« … Od kod neki se mu jemlje?
In ko vzamem v roko eno izmed knjig, ki so vedno tam – Osho, Krishnamurti, Tich Nhat Hanh … – in sem jih sicer že nekajkrat prebral, se zdi, kot da jih berem prvič, in nenadoma opazim, da imajo besede zdaj čisto drug pomen, kot sem ga bil vajen doslej oziroma sem ga imel shranjenega v spominu. – Še en dokaz več o tem, kako površinsko je naše vsakdanje dojemanje življenja, nekako tako, kot je morska gladina v primerjavi z vso razsežnostjo morja, ki je spodaj.
Že kar vrsto let prihajam sem. Sam to jemljem kot nenavaden in nekako nezaslužen privilegij ter se vedno znova čudim temu čudežnemu dogajanju, ki nastopi takoj, ko pridem gor. Kot da bi prišel domov! Res neverjeten občutek, ki z dejanskim splošnim pojmom doma ne bi smel imeti čisto nič skupnega, pa ga ima. Tudi ko od enega do drugega ritrita mine dlje časa, je tako, kot da se dogajanje kar nadaljuje, brez prekinitve. Vili pravi, da smo skozi leta v prostoru, kjer meditiramo, ustvarili astralno energetsko tvorbo, tempelj, ki nas v nespremenjeni obliki vsakokrat pričaka.
Potem je tu med vsemi ostalimi čudesi še meditativna hoja – tista zelo počasna ob zgodnjih jutrih, ob sončnem vzhodu po žarečih kapljicah rose, in potem tista hitrejša, mistična, ob večerih, ko se dan umiri in spet nastane tišina. Hoja – pa kaj je to takega? Pa še kako je! Neprimerljiva je z vsakodnevno hojo, ki sploh nima nobene dimenzije, je samo način premikanja. Ta hoja tukaj pa je tako drugačna, da razen podobnega fizičnega premikanja, kot ga ima navadna hoja, nima čisto nič skupnega. In čas se kar nekam izgubi; tu sploh več ni merilo. Še ena potrditev tega, kako skoraj vsak navaden dan preživimo mimo resničnega sveta. Vsaka podrobnost, ki se med meditativno hojo in pogledom v tla pred seboj kar naenkrat pojavi, ki je po navadi niti ne zaznam, ima osupljivo globino, skoraj bi rekel: ne samo tretjo dimenzijo pač pa še eno ali dve zraven. Kapljica rose, travna bilka, mravlja, kamenček, cvet, drevesa … Vse to naenkrat dobi čudežne lastnosti.
Seveda ni vedno samo prijetno. Ko v dolgih in pogostih meditacijah odpremo vrata v podzavest, se dogajajo tudi neprijetne in mučne zadeve. Tu ni umika, moraš se soočiti z vsebino svoje podzavesti, s strahovi, nerešenimi čustvenimi vozli, nekimi nenavadnimi telesnimi bolečinami, ki se kar pojavijo in izginejo, mučnimi vprašanji, o vsem, kar sicer odrineš s tistim: »ja, saj bom že«. A moraš iti skozi in lahko te pričaka nagrada: nenadno razumevanje, mir, na trenutke tudi nekakšna blaženost. In dokaj hitro se te posamične osebne energije nekako uskladijo, združijo ter nas mehko ovijejo. Posebej močno se to čuti ob meditacijah pozno ponoči – prava čarovnija!
Dosti je priložnosti za smeh, ki se sproži brez posebnega razloga, kar naenkrat. Kot da čaka, da plane dan. Tudi ta smeh ima tu čisto drugačen učinek kot tisti v dolini. Dragocena so mnenja, ki jih na koncu ritrita vsak udeleženec posreduje skupini, Vili pa to zaokroži s svojim komentarjem.
Seveda bi lahko našteval v nedogled. Vsak detajl je kot majhen dragulj in mnogo jih je. Nekomu, ki v tem ni udeležen, je to nemogoče razložiti. Sem že poskusil, ko me kdo radovedno vpraša: »Pa kaj neki tam počnete«? Poskušam razložiti. Skrbno izbiram besede in ljudje kimajo, »ja, ja, a tako, seveda«, vendar je jasno, da ne morejo dojeti. Morda se jim zdi celo malo čudaško, a tega seveda ne rečejo.
Zelo posebno je potem srečanje z običajnim svetom, ko pridem v dolino. Že ko sedem v avto, je prav nenavadno. Šele tedaj se vidi razlika med tu in tam, pravi skok iz ene dimenzije v drugo.
In kar pogosto se tam vprašam, ali bolje rečeno, spreleti me vprašanje: »kdo sploh sem«, »kaj delam tu«? In namesto odgovora je samo bolj ali manj nejasen, a prijeten občutek, nič določenega, nič opisljivega. Pojavi se in tudi izgine, še preden ga utegnem zagrabiti. Najbrž je podoben trenutku iz Goethejeve zgodbe o Faustu: »Postoj trenutek, kako si vendar lep!«. Morda pa bo kdaj zares tudi ostal.
Rado H., tretja generacija (2013/2014)
»Prispeli smo, doma smo!«
Še danes se spomnim svojega prvega srečanja z Vilijem. Z radovednostjo, mešanico zvedavosti in oklevanja sem se udeležila ene izmed javnih skupinskih meditacij, ki jih je Vili vodil v tistem času v Mariboru na Vrbanski ulici. Spomnim se njegovega prihoda v dvorano polno ljudi, someditantov. Pričakovala sem neke vrste mističnega guruja, nekoga, ki bo kar lebdel od razsvetljenosti nad nami vsemi. A skozi vrata je vstopil Vili, z najbolj prizemljenimi koraki, iskrenim nasmeškom na obrazu ter čistostjo srca. “Vse, kar obstaja, je tukaj in zdaj. Doma smo. Prispeli smo. Vsakič, ko se osredotočimo na lasten dih, prispemo. Tako preprosto je to” so bile njegove prve besede, ki so ostale z menoj vse do danes in zakoreninile Vilijev “mehki” zen budizem z globoko ahimso v samo srž moje biti.
To pa je bil šele začetek tega spoznavanja prave narave življenja. Poleg skupinskih meditacij sem se kmalu pričela udeleževati še meditacijskih umikov v tišino ter seveda Duhovne šole. V obdobju današnje “new age” duhovnosti je izjemno težko najti nekaj tako pristnega, preprostega, svobodnega, a hkrati prodornega, kot je Vilijevo učenje. Vili združuje širino duhovnih znanj z veliko prakse, kar omogoča, da se učiš predvsem skozi lastno izkustvo, a hkrati ob podpori skupine. Duhovna šola je oblikovana zelo postopno in če ji nameniš vsaj nekaj pozornosti, bo temeljito preobrazila tvoje dojemanje sebe, svoje okolice, svojega življenja.
Meditacijski odmiki v tišini (zen ritriti) so zagotovo ena najbolj prelomnih izkušenj. Vsakič organizirani z Vilijevo lahkotno prodornostjo (ter Marijino neizmerno toplino) so kot nekakšen varni pristan, kjer živiš zavestno, oziroma vadiš živeti v popolni zavestni navzočnosti. Sliši se zelo enostavno, ampak v tej enostavnosti se zgodijo največji preboji, odstrejo se življenjska spoznanja ter doživijo trenutki, ki jih še danes podoživljam z enako intenziteto, četudi sedaj na drugi strani Evrope (živim na Nizozemskem).
Ko se tako ozrem na to skoraj desetletno pot, težko sploh opišem kako fundamentalno so me izoblikovala vsa ta znanja. Mislim, da največ pove dejstvo, da se v najrazličnejših situacijah povsem spontano spomnim na Vilijeve besede, opomnike in nauke, ki me vsakič znova pripeljejo nazaj k bistvu. V težkih okoliščinah se počutim opolnomočeno, saj imam orodja, s katerimi si lahko pomagam. Življenje pa doživljam še bolj polno, saj je v meni zasejano globoko zavedanje narave minljivosti.
Vili, hvala ti iz srca za ves tvoj trud, energijo in prizadevanje, da vsa ta »življenje spreminjajoča« znanja deliš z nami. Vsaj zase lahko rečem, da bi bilo moje življenje bistveno drugačno, če se ne bi tistega “davnega” leta 2015 najini poti srečali tam na Vrbanski.
Vsem vam, ki se odločate, ali bi se podali na to pot, sporočam, kar pogumno, ne bo vam žal.
Tina S., četrta generacija (2015/2016)
Odločilno srečanje z Vilijem se mi je zgodilo na predstavitvi njegove knjige “Zen cvetočih češenj” v Selcah pri Lenartu. Gostitelj dogodka, Dragan Potočnik, je vse skupaj popestril s skupino tibetanskih menihov, ki so ustvarjali mandalo in vzdušje je bilo čisto neverjetno. Takrat sem prvič začutil pristno duhovno družbo in komaj sem verjel, da se to res dogaja.
Po tem dogodku sem brez obotavljanja vedel, da je to pot, po kateri moram iti. Vpisal sem se v prvi letnik Vilijeve Duhovne šole. Pred tem sem se v tej tematiki izobraževal predvsem iz knjig, saj še nikoli prej nisem imel priložnosti slediti živečemu mojstru. Vili je bil prvi tako avtentičen učitelj, ki sem ga srečal na svoji poti.
V Duhovni šoli je moja “duhovna prtljaga” in nakopičeno znanje končno začelo dobivati homogeno strukturo in globlji smisel. Vili tematiko vedno povezuje in sintetizira na spreten in pretanjen način, kar mi je omogočilo, da sem končno vse svoje znanje postavil v pravi kontekst in si razjasnil odgovore na bistvena vprašanja. Začel sem se nezadržno spreminjati in hoditi po poti življenja z dosti večjo gotovostjo.
Pred tem sem imel pogosto občutek, da me zanimajo stvari, ki redko koga ganejo. V šoli pa sem spoznal, da nas je veliko, ki hodimo po tovrstnih poteh in smo vsi željni podobnih spoznanj. Ob vsem tem sem uvidel, da sem z Vilijem na nek način že dolgo časa nezavedno hodil po vzporedni poti, le na različnih koncih Slovenije.
In seveda o ritritu. Že v prvem letniku šole sem bil (še danes ne vem kako) povabljen, da se udeležim ritrita za izkušene učence, kar mi je bilo sploh v čast in veselje. Ritrit je zame predstavljal novo prelomno točko, saj so se dogodki in globlji uvidi kar vrstili. To, da sem lahko deležen vsega tega, me je navdajalo s tako silno radostjo, da sem se, kljub vsem preizkušnjam in naporom zahtevnega zenovskega programa, v svoji notranjosti ves čas tiho smehljal in čutil neizmerno hvaležnost. In še danes je tako.
Iz vsega srca sem hvaležen Viliju za vso podporo, njegovi vztrajnosti, pronicljivosti, skromnosti in volji, s katero vse skupaj vodi in povezuje, da vse deluje kot je treba. Hvala, Vili ❤.
Saša V., peta generacija (2018/2019)