Samogovor ob upokojitvi
Poklicna pot Vilija Ravnjaka je povezana z gledališčem. Kot diplomirani dramaturg se je leta 1983 prvič zaposlil v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, ki mu je z dvema vmesnima prekinitvama, ostal zvest do upokojitve konec leta 2024. V pričujočem zapisu povzema svojo umetniško pot, izkušnje in spoznanja. Govori o povezavi gledališča in duhovne poti, na kateri se je naključno znašel leta 1987 in na njej ostal neprekinjeno vse do danes. Govori tudi o tem, zakaj nikoli ni zapustil stalne službe v gledališču in se začel z duhovnostjo ukvarjati profesionalno, zakaj sta ti dve dejavnosti morali ostati vzporedni in notranje povezani.
Gledališče je osnovna krožnica moje karme, spremlja me od osnovnošolskih let, posredno pa me bo najbrž do konca življenja. Z njim sem ljubiteljsko (kot osmošolec, dijak in študent) ali profesionalno (kot poklicni dramaturg, umetniški vodja, dramatik …) povezan petdeset let, od 20. decembra 1974, ko sem na Osnovni šoli Borisa Vinterja v Zrečah ustanovil s sošolci prvo gledališko skupino, do 30. decembra 2024, ko sem se kot hišni dramaturg upokojil v SNG Maribor po več kot štiridesetih letih dela (od 1. oktobra 1983 dalje).
V zgodnji mladosti sta mi gledališka umetnost in pisanje omogočili, da sem se izvil iz utesnjujočega primeža zaostalega kmečkega okolja, v katerega sem bil rojen in se v njem nisem počutil dobro, ter iz travmatičnih družinskih okoliščin.
Umetniško izražanje mi je pomagalo, da sem našel svoj »jaz« in se uveljavil v okolju (dalo mi je prvo osebno in socialno identiteto), kar je v marsičem pomenilo, da mi je odprlo drugačno, bolj izpolnjujočo življenjsko pot, kot bi jo najbrž sicer imel.
Nekaj let kasneje mi je gledališče odprlo vrata v svet duhovnosti. Zaradi želje po pobegu pred »gledališkimi zdrahami« v SNG Maribor sem se v jeseni leta 1987 naključno znašel na zenovskem intenzivu razsvetljenja. Ta izkušnja je menjala kompas mojega življenja in mi omogočila, da sem zgradil svojo duhovno identiteto kot učenec in učitelj, pisec. In nekako tako sem od takrat živel dvojno ustvarjalno življenje: kot ekstrovertirani gledališčnik (umetnik) in kot introvertirani duhovni posvečenec. Meditacija in druge duhovne prakse so ves čas blažile moj teatrski stres, me energijsko očiščevale in obnavljale, realni problemi življenja v gledališču pa so me prizemljevali in me varovali, da nisem zdrsnil v duhovni fanatizem.
Navkljub poskusom, da bi službo v gledališču zapustil in se z duhovnostjo ukvarjal profesionalno, se to ni nikoli zgodilo (z izjemo štirih let, 1992–1996, ki sem jih preživel v svobodnem poklicu, večji del kot scenarist televizijske serije Tretje oko na Televiziji Slovenija v Ljubljani). Očitno je bila prav ta ustvarjalna (poklicna) razdvojenost skrito gibalo mojega umetniškega in duhovnega delovanja, saj mi je omogočala notranjo rast in obilje življenjskih izkušenj, predvsem skozi osebne odnose, ki jih med seboj živijo umetniki (verjetno najbolj senzibilni in komplicirani ljudje).
Medosebni odnosi v gledališču so zelo pomembni, saj vplivajo na ustvarjalne procese, v katerih se rojevajo predstave in živijo gledališki kolektivi. Ko se z razdalje let spominjam umetniških vrhuncev in spodrsljajev svoje gledališke kariere, se vedno spomnim tudi svojega počutja in splošnega vzdušja, ki je takrat vladalo v ansamblu. Gledališki poklici niso običajni poklici – so način življenja. Zato res ni vseeno, v kakšnih splošnih razmerah, v kakšnih ustvarjalnih procesih in medosebnih odnosih poteka, mineva naše življenje!
Gledališče je čudovita oblika umetnosti: hkrati je iluzija in resnica, nekako tako kot velja za življenje nasploh. Pri mojem duhovnem razvoju je odigralo odločilno (usodno) vlogo. Neskončno sem mu hvaležen!
SNG Maribor je bil pravzaprav moje spiritualno »vadišče«, kraj, kjer sem lahko vadil karma jogo in zen v vsakdanjem življenju oziroma preizkušal (apliciral) duhovna spoznanja in moč, koliko so ta v resnici vredna in veljavna. Včasih sem se izgubil in zlomil, a nikoli dokončno. Moja življenjska karma je sicer komplicirana in zahtevna, a ne tako, da je ne bi bil zmožen sproti razreševati – z velikimi napori, seveda! – in v sebi duhovno presegati.
V gledališču sem doživel marsikaj, vse od najlepših do najgrših stvari. Spominov je ogromno in zelo živi so. A ne čutim potrebe, da bi karkoli izpostavljal. Vse je namreč tudi pozabljeno. V meni sta mir in izpolnjenost ter občutek hvaležnosti, da sem lahko bival in ustvarjal v tem času in v tem okolju, predvsem pa s temi ljudmi.
Vili Ravnjak