Meni Zapri

Uvod v izvorno razumevanje meditacije

(iz očišča joge in budizma)

Buda se je razsvetlil z meditacijo, zato je meditacija osnovna oblika budistične duhovne prakse. Ker nosi vsak človek v sebi potencial Bude, se s tem, ko začne meditirati, ta potencial začne razvijati, človek pa začne postajati Buda – Prebujeni! Budizem je zelo razvejana religija; v svoji več kot dvatisočpetstoletni zgodovini je ustvaril množico najrazličnejših meditacijskih tehnik in drugih duhovnih metod. Izročilo pravi, da je zenovska meditacija, ki obstaja pod različnimi imeni, npr. dhyana, zazen, vipassana, mahamudra …, najhitrejši budistični način, kako doseči notranjo osvoboditev. Ker naj bi na ta način meditiral sam Buda, veljajo zenovske meditacije za neposreden prenos Budovega »duha razsvetljenja«.

Zgodovinsko gledano so budistične meditacije izšle iz jogijskih in tantričnih meditacijskih praks, ki so v Budovem času obstajale v Indiji. Najstarejši indijski tekst o meditaciji, Vigyan Bhairav Tantra, govori o sto dvanajstih načinih meditiranja, ki jih lahko razdelimo na dve veliki skupini oz. na dva osnovna (univerzalna obrazca) načina meditiranja: na meditacije s fiksnim objektom koncentracije (npr. na simbole, čakre, mandale, mantre, božanstva …), splošni jogijski izraz zanje je dharana, in na meditacije brez fiksnega objekta koncentracije (osredotočenost je na sebi ali na dihu), splošni jogijski izraz zanje je dhyana ali zen.

Temelj dhyane oz. zena je torej opazovanje sebe in naravnega dihanja. To je morda najenostavnejši način, kako priti v popoln stik s seboj. Zanimivo je, da tudi pet tisoč let stara Vigyan Bhairav Tantra izpostavlja načine zavedanja dihanja kot ključne meditacijske metode, pri čemer trdi, da je bistvo opazovanja dihanja v prehodu (v vrzeli) med vdihom in izdihom oz. izdihom in vdihom; skozi to vrzel je mogoče najhitreje in najlažje priti v direkten stik z najvišjo zavestjo (izvorno praznino uma).

Vsekakor je dobro vedeti, da različni načini meditiranja vodijo k različnim psihofizičnim izkustvom in duhovnim spoznanjem. Poleg tega je pomembno tudi, s kakšnim namenom se ukvarjamo z meditacijo, kaj bi z njo radi dosegli. Če meditacijo v najsplošnejšem pomenu opredelimo kot obliko telesno-duševne sprostitve in umiritve uma (danes kot obliko protistresne terapije), potem jo moramo v ožjih pomenih oz. praksah vedno povezati s specifičnimi učinki, ki lahko:

  • na osnovni ravni vplivajo na razvoj spečih psihičnih potencialov, s katerimi si lahko zagotovimo uspeh, srečo, zdravje, dolgoživost, udobje … v vsakdanjem življenju,
  • na srednji ravni prebudijo nadnaravne moči (sidije), kakršne predstavljajo mistične izkušnje, ekstaze, astralna potovanja, paranormalne materializacije, jasnovidnost, telepatija, bioenergijsko zdravljenje …,
  • na višji ravni pa nas vodijo k razsvetljenju in notranji osvoboditvi.

Najprej moramo vsi osvojiti osnovno raven meditiranja, torej se znati sprostiti in umiriti, vendar pa se na tej stopnji prava meditacija šele začne, zlasti če jo razumemo kot pot k razsvetljenju. Gre namreč za to, da globinska psihofizična sprostitev lahko privede do sprožitve procesov notranjega duhovnega zorenja in preobražanja, prek katerih postopoma spoznavamo sebe – sebe kot um!, torej tisto, kar nas sestavlja kot človeško osebnost in svet okrog nas. In ko na koncu prodremo skozi vse plasti uma in se dotaknemo izvorne praznine, meditacijo kot tako presežemo – uma se osvobodimo!, s tem pa se osvobodimo tudi svojega ega in karme, ki sta v resnici zgolj samsara (privid, iluzija).

Uvidi, ki nas osvobajajo in razsvetljujejo, lahko nastanejo neposredno med meditiranjem ali posredno (kot pomeditacijski odzveni) v okoliščinah vsakdanjega življenja. Za zenovske meditante je ključno, da meditacijo povežejo z vsakdanjim življenjem. Naučiti se moramo stalno živeti v sproščenem meditativnem stanju uma, torej tako, da smo vedno in povsod zavestno navzoči, povsem »tukaj in zdaj«. Razsvetljeni način življenja ali umetnost življenja pomeni, da med duhovnostjo in vsakdanjostjo ne delamo več razlike. Notranji (duhovni) in zunanji (materialni) svet se združita v enovito celoto.

Pomembno je vedeti, da je zenovski način meditiranja eden najučinkovitejših prijemov, kako umiriti um in se pozitivno naravnati na življenje. Da v današnjih (visoko stresnih) razmerah to nikakor ni lahko, pričajo podatki, do katerih so prišli znanstveniki. Povprečen človek ima na dan med 60 000 in 70 000 misli, to je okrog 2900 misli na uro, 48 misli na minuto, 1 misel vsake 1,25 sekunde. Kar 47 % misli je spontanih oz. naključnih in niso povezane z dejavnostjo, ki jo trenutno opravljamo. Med 60 in 70 % naših misli je negativnih, kar pomeni, da imamo v povprečju vsaki 2 sekundi po eno negativno misel (okrog 35 000 na dan). Zenovska meditacija naš vsakodnevni »umski kaos« spontano prečiščuje in umirja.

Delovanje človeškega uma je mogoče raziskovati in vrednotiti na različne načine. Nekoč so se z umom ukvarjali mistiki oz. meditanti različnih duhovnih tradicij, danes pa so to vlogo prevzeli znanstveniki, predvsem nevrologi in kognitivni psihologi. Tako mistiki kot znanstveniki prihajajo do podobnih spoznanj, čeprav uporabljajo povsem različne metode oz. spoznavne načine: mistiki intuicijo, znanstveniki razum in vrhunsko tehnološko opremo. Eden najpomembnejših evolucijski prelomov v zgodovini človeškega uma se je zgodil, ko so ljudje prenesli težišče zanimanja z umskih vsebin na sam um, torej ko so prešli »od filmske zgodbe, ki jo gledamo na filmskemu platnu, k filmskemu projektorju, ki gledanje filma omogoča«. In nekako tako je z meditacijo. Tu se namesto z vsebinami svojega življenja začnemo ukvarjati z vprašanjem, kako so te vsebine sploh nastale, kdo in kaj je kreator stvarnosti, ki jo doživljamo oz. se nam dogaja. Torej, kdo sem kot um? Um sam po sebi?

Če moderna psihologija govori o dveh oz. treh ravneh uma (o osebni zavesti in o individualni ter kolektivni podzavesti), jogiji poznajo še četrto raven, ki ji pravijo nadzavest – turiya (božanska, kozmična zavest). Gre za temeljno stanje uma, ki je kot univerzalen medij prisotno po vsem vesolju in je osnova za vse pojave na kateri koli ravni obstoja. V budizmu temu izvornemu stanju rečejo praznina ali sunyata. Pojem praznine, ki izvorno pripada tradiciji mahajana budizma, je filozofsko utemeljil indijski filozof Nagarjuna, ki ga je razvil v univerzalno doktrino praznine, s katero je povezana duhovna smer pot praznine (sunyavada), imenovana tudi kot srednja pot. Zgoščen in prečiščen povzetek tega nauka se nahaja v budistični Srčni sutri (Prajnaparamita Hridaya Sutra). Kadar se med meditacijo dotaknemo temelja svojega uma, se porodi najvišja duhovna prebuditev. Izkustveno spoznanje čiste zavesti (izpraznjene in očiščene vseh vsebin) ali prvobitne praznine je tisto, kar v resnici osvobaja in vodi k najvišjemu razsvetljenju, zato Srčna sutra govori o tem, da je praznina maternica vseh bud. V psihološkem smislu je izkustvo praznine uma povezano z občutenjem najgloblje zavestne navzočnosti, s popolnim zavedanjem vsega, kar obstaja, tudi samega zavedanja.

Srednja pot ali pot praznine je pot, ki vse vključuje in hkrati vse presega. Ker praznina v sebi nima protislovja, lahko prek nje presežemo vsa nasprotja (dvojnosti) tega sveta in dosežemo izvorno, prvobitno enost. S pojmom praznina je povezano budistično načelo o soodvisnem obstoju vseh stvari in pojavov ter načelo o neobstojnosti (trdnosti in trajnosti) jaza. Vsaka resnica oz. doživljanje je relativno, ker je pogojeno oz. odvisno od spleta okoliščin, ki v danem trenutku obstajajo. Za nobeno stvar ne moremo reči, da je absolutna (popolna in večna), saj se vse nenehno spreminja, menjuje obliko in zorni kot vrednotenja ter s tem možnosti doživljanja. (Absolutna resnica je samo praznina, ki pa je z besedami oz. z razumom ni mogoče nikoli zadovoljivo opisati.) Takšen, vseh dogem in intelektualnih konceptov osvobojen življenjski nazor, vodi človeka v miroljubno in strpno sprejemanje sveta in sebe, v ljubečo prijaznost in sočutje do vseh živih bitij.

Vse, kar obstaja, ima dvojno naravo, zato sebe in svet nenehno doživljamo kot svetlobo in temo, kot bolečino in radost, veselje in žalost. Življenje in človeški um lahko delujeta in obstajata samo na način mnoštva nasprotij (dvojnosti), ki pa so v osnovi povezana v veliko (popolno) enost, in ta se nahaja v praznini. Šele z meditacijo oz. z razsvetljenjem, do katerega nas privede dolgotrajna meditacijska praksa, lahko spoznamo resnično enost vsega, kar povzroči popoln preobrat v razumevanju in doživljanju sebe in življenja ter nas osvobodi vseh oblik vezanosti in poistovetenosti. V nas se naselita najgloblji mir in neskončna svoboda ter radost bivanja.

Današnji zahodni (new age) pogled na meditacijo se od izvornega jogijsko-tantričnega in budističnega razumevanja meditacije močno razlikuje. Novodobniške razlage meditacijo pojmujejo v skladu z duhom našega časa, torej izpostavljajo njene storilnostne in pridobitne učinke, pozitivne vplive na človekovo osebnost in njegovo vsakdanje življenje, spregledajo pa njeno »presežno« duhovno vrednost, ki sega onstran telesno-čustvenega sveta. Zahodnjakom je meditacija v prvi vrsti psihofizična sprostitvena in umsko koncentracijska tehnika, ki prinaša zdravstvene, psihološke, socialne in druge koristi. Z izvornega jogijskega oz. budističnega vidika pa so to le stranski učinki, saj je bistvo meditacije v tem, da človeka duhovno prebudi in spodbudi notranjo osvoboditev, mu pomaga odkriti najvišjo resnico o sebi in svetu. Če naš končni cilj vadbe meditacije ni povezan z razsvetljenjem in razvojem sočutja, obstaja bojazen, da se bomo zapletli v igro duhovnega materializma, in začeli notranje moči, ki nam jih daje meditacija, napačno uporabljati. Nujno je torej vedeti, da meditacija ni (samo) protistresna terapija ali elitni trening uma, zaradi katerega bomo v življenju lahko zmagovalci, ljubljenci sreče, napredka in uspeha, ampak je predvsem pot k notranji svobodi in razsvetljenju!

(Članek je dodatek h knjigi Vilija Ravnjaka: MEDITACIJSKI VODNIK DUHOVNE ŠOLE, Založba Pivec, Maribor, 2021.)