Meditacija nekoč in danes;
raznovrstnost načinov meditiranja
Danes je pojem meditacija splošno znan. Skoraj vsi so že slišali zanj, pa vendar imajo ljudje o meditaciji zelo različne predstave, pa tudi meditirajo na različne načine, predvsem pa zaradi različnih razlogov. Večina išče v meditaciji psihofizično sprostitev (imajo jo za neke vrste protistresno terapijo) in krepitev umske koncentracije, da bi bili bolj učinkoviti in uspešni. Nekateri pa v meditaciji vidijo več kot zgolj praktične koristi (uporabno vrednost) za vsakdanje življenje. Ti meditacijo povezujejo z duhovno potjo, s spoznavanjem notranjega bistva sebe, z iskanjem razsvetljenja in osvoboditve.
Meditacija je lahko seveda vse našteto, pod pogojem, da izberemo ustrezen način (tehniko) meditiranja. Tako lahko npr. izvajamo različne relaksacijske, avtosugestivne in vizualizacijske metode, ali pa se ne osredotočamo na nič, samo sedimo tukaj in zdaj in zaznavamo sebe, svoje dihanje, telo, misli, občutke, s čimer krepimo svojo zavestno navzočnost in zavedanje.
Ta drugi način, ko med meditacijo »navidezno ne počnemo nič«, je značilnost zenovskih praks, ki obstajajo pod različnimi imeni: dhyana, zen (čan), vipassana, dzogčen, mahamudra … Gre za starodavne prakse notranjega prebujanja ali razsvetljevanja zavesti, ki v Aziji obstajajo že od Budovih časov, na Zahodu pa so se pojavile v 20. stoletju. Čeprav so danes v ZDA in Evropi zenovske prakse splošno znane, pa je najbolj razširjena metoda mindfullness (v slovenščino prevedena kot čuječnost), ki je prilagojena današnjemu zahodnemu (potrošniškemu, storilnostno naravnanemu) načinu življenja.
Izvorna zenovska meditacijska praksa, iz katere mindfullness izhaja, je seveda precej drugače naravnana. Za tradicionalni jogijski in budistični način meditiranja je bistveno, da človek poleg razvoja svojih notranjih moči, krepi tudi duhovno modrost ter etičnost (sočutje, nesebičnost, nenasilje). Zato meditirati ne pomeni samo skrbeti zase, za svoje udobje, uspeh in srečo v življenju, ampak tudi ali predvsem skrbeti za druge, biti čuječ in solidaren z vsemi živimi bitji, z naravo, planetom, s celim vesoljem.
Vili Ravnjak, ki se z zenovsko prakso ukvarja od leta 1994, meditacijo uči v njenem izvornem (Budovem) pomenu – kot pot k miru, sočutju in svobodi. Zenovska praksa mu je bila izhodišče za oblikovanje vseh oblik skupinske meditacijske vadbe, ki jih je organiziral in vodil od leta 1997 dalje, med drugim za Javne skupinske meditacije v Mariboru (2010–2018); pa tudi za program njegove Duhovne šole (od leta 2011) in Meditacijski umik v tišino (od leta 2012).