Meni Zapri

Pot k razsvetljenju: sočutje in praznina

⏐

Uvod v razumevanje budistične Srčne sutre

V članku nas naša meditantka in sodelavka glasila Katja Kurbus uvede v širše razumevanje Srčne sutre (Prajnaparamite), starodavnega budističnega duhovnega opomnika, h kateremu se mnogi budisti zatekajo vsakodnevno z recitiranjem celotnega besedila sutre ali s ponavljanjem njene mantre. Predstavljena je zgodnja budistična zgodovina in večplastni pomen sutre, v kateri se nahaja ena najbolj znanih budističnih trditev: »oblika je praznina in praznina je oblika«. Srčna sutra v zgoščeni obliki povzema temeljne budistične koncepte (praznina, odsotnost trajnega jaza, soodvisni obstoj, sočutje …), pri čemer članek izpostavi, da »razsvetljena modrost« brez sočutja ni popolna, kakor tudi samo sočutje brez modrosti ne more biti popolno. Sledi opis Katjine osebne izkušnje z izvajanjem mantre Srčne sutre, tudi pri vodenju skupinskega mantriranja v našem zendu. Dodan je spisek izbranih internetnih virov za nadaljnje branje in poslušanje ter slovenski prevod Srčne sutre.

Srčna sutra ali Prajnaparamita Hridaya Sutra je izjemno pomemben in pogosto citiran tekst budističnega kanona (svetih spisov), njene kitice dnevno odmevajo tako po samostanih širom Jugovzhodne Azije kot tudi na Zahodu. Predstavlja bistvo, srčiko mahajanskega budizma, in od tod izvira tudi njeno ime.

Besedilo ima fascinantno zgodovino, tesno povezano s širjenjem zgodnjega budizma iz Indije v druge dele Azije. Predstavlja del širšega kanona besedil, katerih rdeča nit je Prajnaparamita. Pri tem prajna označuje modrost, paramita pa se pogosto prevaja kot popolnost ali tudi prehod na drugo stran obrežja [1]. Ohranili so se številni spisi iz te »zbirke«, dolgi od 8.000, 25.000, pa tudi 100.000 vrstic. Srčna sutra se naslanja na te svete spise, oziroma, iz njih pravzaprav izvira, saj gre za kratek povzetek ali esenco, srčiko prajnaparamita spisov. Kljub svoji kratki dolžini – običajno obsega eno stran [2] – gre za kompleksno besedilo, za kondenzirano obliko bistva budističnega nauka.

A se pravzaprav ne ve, ne kdo jo je napisal – predvideva se, da je bil budistični menih – ne kje je nastala. Učenjaki si niso enotni ali je njen izvor Indija ali Kitajska. Predvideva se, da je nastala v prvem stoletju našega štetja. A je preteklo več stoletij, preden je postala popularna. Za to je poskrbel eden izmed najbolj znanih kitajskih budističnih menihov – Hsuan-tsang, ki je živel v 6. stoletju. Kot budistični vajenec, še najstnik, jo je slišal od bolnega berača, s katerim se je spoprijateljil v mestu Chengdu, ta pa ga je v zameno za njegovo naklonjenost naučil besedila Srčne sutre. Zaslovel je s svojo 16-letno potjo po svilni poti iz Kitajske v Indijo in nazaj. Pri tem je prečkal Centralno Azijo ter puščavo Gobi.

Na izjemno zahtevni in nevarni poti se je vedno znova zatekal k Srčni sutri, ki ga je obvarovala pred puščavskimi nevihtami, banditi in demoni. Po vrnitvi ga je sprejel cesar in sloves o neverjetni moči tega besedila se je hitro razširil po cesarstvu in onkraj. Hsuan-tsang je poskrbel tudi za prevod besedila in od takrat naprej je poznano pod imenom Srčna sutra (Hridaya Sutra [3]).

Če smo natančni, se izraz sutra uporablja za pridige oz. besede, ki jih je izrekel ali sam Šakjamuni Buda ali njegovi prvi učenci. Po budističnem izročilu je tudi Srčna sutra nastala po nareku Bude [4] in je bila razkrita šele po več stoletjih, ko je bil svet pripravljen nanjo.

Budisti verjamejo, da je sutra napisana kot neke vrste koda, v zgoščeni obliki, zato je za njeno razumevanje potrebno dobro poznavanje budistične terminologije in filozofije. Zato obstajajo številni komentarji, ki so jih napisali budistični mojstri in učenjaki, da bi pomagali razložiti kontekst njenih posameznih delov. Razlagam in pojasnjevanjem posameznim vrsticam sutre so običajno namenjen ure in ure predavanj ali popisane številne strani največjih budističnih mojstrov in učenjakov. Mnogim sem v želji po globljem razumevanju prisluhnila tudi sama, a sem na koncu, tako kot Mali princ, ugotovila, da je bistvo potrebno videti s srcem (in prakso). In da smisel Srčne sutre ni v njenem (intelektualnem) razumevanju. Pri tem se mi je zdelo zanimivo, kot pojasnjujejo akademiki, da je Srčna sutra nastala kot protiutež (dogmatičnemu) znanju, kot odgovor na v tistem času dominantno budistično sekto sarvastivadinov [5] in njihovo intelektualno razlago Budovega nauka. Srčna sutra nasprotuje intelektualni konceptualizaciji dharm s postavljanjem načela popolne modrosti kot poti za dosego drugega konca »obrežja bivanja« oz. popolne osvoboditve. Znanje se v budizmu dojema kot ovira za spoznanje, uvid. Za globlje spoznanje, popolno modrost, moramo preseči svoje dotedanje vedenje in intelektualne predstave.

V sutri nastopajo tri osebe, ki poosebljajo modrost, znanje in sočutje. Uvodoma Buda (popolna modrost) inspirira svojega najmodrejšega učenca, Šariputro (učenost, intelekt), da vpraša bodisatvo Avalokitešvaro (sočutje), kako naj izvaja prajnaparamito, popolno modrost, ki ga bo pripeljala na drugo stran »reke bivanja« do popolne osvoboditve. Avalokitešvarin odgovor vsebuje pogosto citiran stavek: »Oblika je praznina, praznina je oblika.« To nas vodi k osrednjemu konceptu Srčne sutre – v šunjato ali praznino.

V bistvu gre za to, da noben pojav, ki ga doživljamo, nima svoje lastne inherentne (vrojene) narave in neodvisnosti. To pomeni, da so vse stvari prazne svoje »biti«, saj so odvisne od drugih pojavov in so v nenehnem spreminjanju. Materialni svet (oblika) in praznina nista ločeni, ampak gre za isto stvar iz dveh različnih zornih kotov dojemanja. Tako sutra poudarja, da resničnost, kot jo doživljamo, ni statična ali fiksna, ampak dinamična, fluidna in medsebojno odvisna (pogojena).

Na prvi pogled lahko deluje Srčna sutra nihilistično, polna je zanikanja, nič ne obstaja. Ni oči, ne ušes, /…/ ni občutkov in ne misli … Ampak, ne gre za to, da naše telo in um ne obstajata; ne, Srčna sutra nas samo vabi, da opazujemo svoje telo in resničnost skozi prizmo medsebojne povezanosti in nestalnosti. Telo – tako kot vsi ostali pojavi – nima trajne, neodvisne oblike. Ker ima beseda praznina tako v slovenskem kot tudi angleškem jeziku negativno konotacijo, so nam lahko pri pravilnem razumevanju tega pojma v pomoč alternativni prevodi, kot je npr. prevod Kaz Tanahashija in Joan Halifax iz zen centra Upaya (Santa Fe, ZDA), ki sta šunjato prevedla kot »brezmejnost«. S svojim edinstvenim prevodom Srčne sutre je k boljšemu razumevanju vsebine sutre na Zahodu svoje dodal tudi Thich Nhat Hahn[6]. Z njim je želel poudariti, da praznina ne pomeni niča, ampak, nasprotno, soodvisnost vsega, kar obstaja.

Sutra preseka (poseka) vse običajne mentalne koncepte, toge ideje, sisteme prepričanj. Nekateri avtorji so v komentarjih uporabili prispodobo, da nam spodnese tla pod nogami. In za to je zelo pomembno, da to stori s sočutjem.

Ni naključje, da v sutri nastopi bodisatva Avalokitešvara, buda sočutja. Sutra poveže dva ključna stebra mahajanske prakse: modrost (prajñā) in sočutje (karuṇā). Po mahajanskem izročilu ni cilj, da dosežemo konec trpljenja, ampak da to trpljenje na novo uvidimo in za to transformacijo potrebujemo popolno modrost. Asanga, eden najpomembnejših budističnih učenjakov v mahajanski tradiciji, je rekel, da nas modrost oddaljuje od samsare in sočutje oddaljuje od nirvane. Po njegovem mnenju sta ta dva vidika neločljivo povezana na poti do popolne osvoboditve. Če nekdo doseže uvid v praznino, v resnično naravno vseh pojavov, vendar ne razvije sočutja, (p)ostane ta uvid nepopoln. Sočutje je tisto, ki spremeni razsvetljeno modrost v dejanja, v pomoč vsem živim bitjem, kar je imperativ bodisatev[7]. A tudi sočutje brez modrosti je slepo in omejeno, saj je ujeto v nevednost in zablode, ki povzročajo trpljenje. Sočutje brez modrosti povzroča samo še več trpljenja. In zato je Srčna sutra srce budistične modrosti, ker predstavlja popolno modrost za preseganje nevednosti in popolno notranjo osvoboditev.

V zaključku sutre, po vulkanu budističnih izrazov in konceptov, ta ponudi praktično napotilo, ki presega filozofske razprave – mantro Gate Gate Pāragate Pārasaṃgate Bodhi Svāhā. Gre za povabilo k doživljanju praznine tudi nam, navadnim slehernikom. Prajnaparamita predstavlja tudi boginjo popolne modrosti s tem imenom, ki velja za mater vseh bud. V tem kontekstu, kakor pravi prevajalec Red Pine, mantra predstavlja »maternico popolne modrosti«, skozi katero se lahko vsi (pre)rodimo kot bude. V skladu s tradicijo se mantra ne prevaja, ampak se transliterira – to pomeni, da se zapiše v jeziku prevoda tako, da ohrani enak zvok, ker se s tem ohrani duhovna moč mantre. Zato je ne glede na jezik, v katerem je sutra napisana, mantra ohranjena v sanskrtu[8]. Po budističnem izročilu pri mantriranju ni tako pomembno razumevanje besedila same mantre kot njena zvočna vibracija v našem telesu. Vili jo prevaja kot – Preseženo je, preseženo je, vse je preseženo, popolnoma preseženo; razsvetljenje – tukaj in zdaj.

Gre za eno najpopularnejših manter, zato ste jo na svoji duhovni poti zagotovo že kdaj slišali. Tudi sama sem jo bežno srečevala, potem pa sem si jo pred leti izbrala za svojo mantro iz zelo pragmatičnih vzgibov – po navdihu znane slovenske športnice sem se odločila, da bom tudi sama mantrirala, in ta mantra se mi je preprosto zdela najlažja za zapomnit. Ko sem to omenila Viliju, sem ugotovila, da jo tudi on mantrira. In nekaj mesecev kasneje je uvedel mantriranje te mantre v program naših srečanj v zendu v Mariboru.

Ne morem trditi, da me je že na začetku prevzela. Če sem povsem iskrena, mi je bilo skupno mantriranje v našem zendu v začetku odveč – mnogo ljubše mi je bilo sedenje v zazenu, v tišini. Do prelomnega mantriranja na zendo srečanju neke sobote, v kateri me je ritmično izgovarjanje te mantre povsem odneslo. Po tem srečanju sem na pobudo Vilija, v odsotnosti kolega Dejana, ki je s tem začel, vodenje mantriranja prevzela sama. In začelo se je turbulentno in neubesedljivo sobivanje s presunljivo energijo prajnaparamite. In če fizičen odziv na mantro počasi pojenja in imam občutek, da se je tudi moje telo končno sinhroniziralo na njene frekvence, se moje spoštovanje in afiniteta do tega besedila samo še poglabljata. To se je še dodatno okrepilo z raziskovanjem, ki sem ga opravila za ta članek. Zato vas vabim, da se tudi vi poglobite v to »popolno modrost«. Če vas pritegne zgodovina in filozofska razprava, spodaj prilagam nekaj virov, iz katerih sem črpala sama. Vendar to ni nujno, niti pomembno, saj nam sutra sama ponuja »bližnjico« v obliki mantre.

Veselim se prihodnjih priložnosti, ko bomo ponovno mantrirali skupaj.

Katja Kurbus

 

Opombe

1: Tudi Thich Nhat Hahn je sutro prevedel kot »Uvid, ki nas pripelje na drugo stran obrežja.« Nazaj na besedilo

2: V različnih prevodih se dolžina besedila lahko nekoliko razlikuje, vendar je še vedno zelo kratko. V sanskrtu obsega 14 šlok oz. verzov, kitajska različica ima 262 pismenk, medtem ko ima angleški prevod 16 stavkov, prevod Red Pine ima 35 vrstic, medtem ko njegov prevod v slovenščino, ki ga je naredil naš kolega Samo Bohak, sestoji iz 40 vrstic. Obstaja tudi daljša različica sutre, ki poleg glavnega besedila, po vzoru suter, vsebuje uvod in zaključek. Uvod pojasni okoliščine, lokacijo in prisotne – pogovor bi se naj odvijal na znamenitem Jastrebovem vrhu, v kraju Rajgir (današnji Bihar, Indija), kjer je Buda zatopljen v meditativnem stanju, v samadiju, kar navdihne tudi Avalokiteshvaro, da se zatopi v globoko meditacijo. Šariputra, ki to opazuje, vpraša Avalokiteshvaro, kako lahko sam prakticira prajnaparamito. Odgovor je vsebina krajše različice sutre. V zaključnem delu sutre se Buda prebudi iz meditacije in potrdi Avalokiteshvarine besede. Nazaj na besedilo

3: Pred tem je bila namreč poznana pod nazivom Prajnaparamitra Dharani. Dharani pomeni tudi magično besedilo, ki nudi zaščito, v sanskrtu pa se uporablja tudi kot sopomenka sutri. Nazaj na besedilo

4: Tako kot druge sutre, bi naj bila tudi ta zapisana po nareku Anande, Budovega bratranca in spremljevalca po nirvani. Zato se praviloma vse začnejo s stavkom: »Evam me sutam – Tako sem slišal«. V tej sutri Buda ne govori, ampak s svojo prisotnostjo vpliva na potek dogajanja in besede na koncu tudi potrdi oz. blagoslovi. Nazaj na besedilo

5: Sarvastivadanci so bili najvplivnejša in najbolj razširjena zgodnja budistična sekta, ki je nastala v času kralja Ašoke (obstajala je med 3. st. pr.n.št. in 7. st. n.št.) Poudarjali so teorijo, da vse pojavnosti obstajajo hkrati v vseh treh časovnih obdobjih (preteklosti, sedanjosti in prihodnosti). Bistvo njihovega nauka je Abidharma – nauk o dharmah, kot elementih naše zavesti, pojavov in trpljenja. Besedilo srčne sutre neposredno polemizira z njihovimi temeljnimi spisi. Nazaj na besedilo

6: V njegovem prevodu je ključna sprememba v vrstici “/…/v praznini ni oblike, ni zaznavanja, ni občutenja, ni spominjanja in ni zavedanja“, ki jo Thich Nhat Hanh interpretira kot »Zato v praznini telo, občutki, zaznave, mentalne formacije in zavest niso ločene entitete.« S tem je želel poudariti, da nobena stvar ne obstaja popolnoma sama zase, ampak le v soodvisnosti z vsem drugim. Nazaj na besedilo

7: Bodisatve predstavljajo ideal mahajanskega budizma – gre za bitja, ki se zavestno odpovedujejo popolni nirvani, da lahko pomagajo vsem živim bitjem pri osvoboditvi od trpljenja. Nazaj na besedilo

8:Tanahaši pojasnjuje, da mantra Srčne sutre sploh ni zapisana v standardnem sanskrtu, temveč v posebni „obliki zaklinjanja“, zato „interpretacija ali prevod mantre ostaja v območju ugibanj«. Nazaj na besedilo

Viri in nadaljnje branje/poslušanje

Posnetki mantriranja

Dalai Lama

Deva Premal in tibetanski menihi Gyuto

 

PRAJNAPARAMITA HRIDAYA SUTRA

Srčna sutra (Srce popolne modrosti)

Plemeniti bodisatva Avalokitešvara
je globoko zatopljen v izvajanje Prajnaparamite
prepoznal, da je pet skand
(elementov, ki sestavljajo svet in zaznavo)
v resnici praznih.
Dejal je: poglej, Šariputra:
oblika je praznina in praznina je oblika.
Praznina ni ločena od oblike,
oblika ni ločena od praznine.
Kjerkoli je oblika, je praznina,
kjerkoli je praznina, je oblika.
Enako je z občutki in zaznavami,
s spominom in zavedanjem.
Poglej, Šariputra, vse dharme določa praznina:
ni nastanka, ni konca, ni čistosti ali omadeževanosti,
ni popolnosti ali nepopolnosti.
Zato, Šariputra, v praznini ni oblike,
ni zaznavanja, ni občutenja,
ni spominjanja in ni zavedanja;
ni oči, ne ušes, ni jezika, ne telesa in ne uma;
ni ne oblike, ne zvoka, ni ne vonja, ne okusa, ni občutkov, ne misli;
nikjer ni najmanjše sledi zaznave, vse od videnja do mišljenja;
nevednost, starost in smrt tukaj niso prisotni,
med nevednostjo, starostjo in smrtjo ni povezav;
ni trpljenja, ni izvora, ni poti;
ni ne znanja, ne želje po dosežkih, niti ni odsotnosti te želje.
Zato Šariputra, brez želja po dosežkih
se bodhisatve zatečejo k Prajnaparamiti,
in živijo brez obzidij uma.
Brez zidakov uma in brez strahov
vidijo onkraj umskih utvar in tako dosežejo nirvano.
Vsi bude, pretekli, sedanji in prihodnji
se zatekajo k Prajnaparamiti,
in s tem spoznajo nepresegljivo, popolno razsvetljenje.
Zato ti bo dano spoznati veliko Mantro Parajnaparamite,
veliko magično mantro,
neprekosljivo mantro, mantro, ki ji ni enake,
ki ozdravi vse trpljenje, in je resnična, brez sledu laži;
mantra v Prajnaparamiti se glasi:
Gate gate, paragate, parasangate, bodhi svaha.

Tekst Srčne sutre je vzet iz knjige Reda Pineja: THE HEART SUTRA, THE WOMB OF BUDDHAS, Counterpoint, Berkeley, 2004 (iz angleščine prevedel Samo Bohak, 2014); priredba prevoda V. Ravnjak.