Iz pohorske tišine v vrvež otrok

Kako Vilijeva modrost doseže najmlajše

Bojana Vehovec, profesorica razrednega pouka, učenka 4. generacije Duhovne šole in naša redna meditantka, je napisala vsebinsko poglobljen članek o svoji izkušnji učenja meditacije (čuječnosti) učencev prvega in drugega razreda osnovne šole, ki ga zadnjih deset let izvaja pri svojem siceršnjem pedagoškem delu na Osnovni šoli Franca Rozmana Staneta v Mariboru, kjer potekajo tudi naša predavanja Duhovne šole in kot skupina vadimo zen. Bogato in poučno branje, saj nas Bojanine pedagoške izkušnje in spoznanja včasih lahko do solz ganejo – kako čudovito preprosti, naravni in odprti za duhovno zaznavanje so lahko otroci! Vadba čuječnosti v razredu dokazano dobrodejno vpliva na njihov čustveni, socialni in intelektualni razvoj. Navedene so številne praktične vaje, prek katerih se otroci učijo notranje zbranosti, sočutnosti in miroljubnega delovanja.  

Fotografije otrok so objavljane s soglasjem staršev.

 

Uvod

Delo učiteljice v prvem obdobju osnovne šole čutim kot posebno poslanstvo. Z največjim veseljem ga v 1. in 2. razredu opravljam že več kot 30 let. Delo z otroki je izjemno odgovorno, pogosto zelo naporno. A ne vem, v katerem poklicu bi lahko doživela toliko radosti, ljubezni, ustvarjalnosti in kreativnosti.

Vsako leto sprejmem vsaj 20 otrok, ki vsak po svoje nosi svoj nahrbtnik izkušenj mladega življenja. Prihajajo iz različnih socialnih in kulturnih okolij, z različnimi sposobnostmi, na šolo zelo različno pripravljeni, bolj ali manj samostojni. Moja najbolj pomembna naloga je, da se vsak posebej in vsi skupaj v šoli počutimo dobro. Otroci se morajo počutiti sprejeti, uspešni, cenjeni, občutiti morajo varnost. To je osnova in predpogoj za učenje in zdrav čustveni razvoj. A to je težka naloga! Poleg otrok, ki imajo urejene družinske razmere in nimajo posebnih čustvenih ali učnih težav, njihove sposobnosti pa so primerne za vstop v šolo, imamo v skupinah tudi otroke, ki jim okoliščine niso tako naklonjene. 

• Otroci tujci, ki jim slovenščina ni materni jezik. V razredih zadnja leta predstavljajo veliko večino. Prihajajo iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Ukrajine, Albanije …
• Otroci z motnjami pozornosti.
• Otroci s čustveno vedenjskimi motnjami, ki so pogosto nevarni sebi in drugim.
• Otroci z napadi panike in anksioznostjo.
• Otroci s selektivnim mutizmom (v šoli ne govorijo).
• Otroci ločenih staršev.
• Veliko število otrok, ki ima neomejen dostop do elektronskih medijev. 
• Otroci pretirano skrbnih staršev, ki niso samostojni, imajo težave z vključevanjem v skupino in z upoštevanjem pravil.
• Otroci s primanjkljaji na posameznih učnih področjih, otroci z učnimi težavami. 

Za vsakega od njih in za vse skupaj moram ustvariti okolje, kamor se vsak dan radi vrnejo in kjer imajo možnost razviti svoje potenciale. To je res največji izziv. Po letih iskanja me je, tako kot na osebnem področju, tudi pri delu pot pripeljala do čuječnosti. 

Vnašanje prvin čuječnosti v šole in vrtce danes ni več tabu tema. O tem se veliko govori, na voljo je veliko uporabne literature. Ponudba slikanic za otroke in priročnikov za starše in učitelje je zares bogata. V času, ko sem začenjala jaz, pa je bilo razmišljati o tem nekoliko čudaško, pogosto prepoznano kot neprimerno vnašanje neke »tuje vere v pouk«. 

Pravzaprav se je pri meni začelo, kot iskanje »manjkajočega koščka« pouka, ki bi otroke ne le učil in vzgajal, ampak jih opolnomočil za življenje. Preizkusila sem vse, kar mi je prišlo na pot in počasi opazovala, kako blagodejno te dejavnosti vplivajo na vsakega posameznika in posledično na celo skupino. Prav zares sem manjkajoči košček našla, ko sem se leta 2015 vpisala v Duhovno šolo Vilija Ravnjaka. Takrat so se stvari postavile na svoje mesto. Zdaj vem, da sem potrebovala lastno izkušnjo, brez katere čuječnosti ne moremo razumeti, kaj šele jo poučevati. 

Že v času šolanja pri Viliju, sem skoraj vsako vajo, ki sem jo na novo spoznala, poskusila prirediti tako, da bi bila primerna za najmlajše. Vsak moj ritrit se (v nedeljo pred kosilom) konča s premlevanjem idej, kako bom nekaj novega vnesla v svoje delo v razredu. 

V začetku moje prakse smo dejavnosti, ki jih imam namen predstaviti, poimenovali sproščanje. V zadnjem času se je uveljavil izraz čuječnost. Odločila sem se, da ne bom navajala definicij, ki jih je sicer mnogo. Govoriti želim le o svojih spoznanjih in opažanjih, predvsem pa bi želela predstaviti, kaj za mene pomeni prakticiranje čuječnosti v šoli. Po desetih letih osebne rasti v Duhovni šoli Vilija Ravnjaka lahko trdim, da sem našla manjkajoči košček, ki sem ga kot učiteljica iskala pri svojem delu. Končno se počutim “opremljena” tudi z znanjem, ki ga ni mogoče prejeti brez lastne izkušnje.

Opažam, da redna vadba vpliva na veliko pomembnih področij otrokovega razvoja:

1. Obvladovanje stresa in čustev – Otroci lažje prepoznavajo in obvladujejo svoja čustva. Hitreje se naučijo, kako se umiriti ali obvladovati stiske.
2. Izboljšana pozornost in koncentracija – Veliko otrok ima težave s pozornostjo, ki je pogosto kratkotrajna in razpršena. Z vnašanjem dejavnosti čuječnosti se otroci naučijo, kako se osredotočiti na naloge in aktivno prisostvovati trenutnemu delu.
3. Izboljšanje samozavesti – Ko se otroci naučijo sprejemati sebe in svoje občutke, se njihova samozavest povečuje. Samosprejemanje jim pomaga pri razvijanju pozitivne samopodobe in večjem občutku lastne vrednosti.
4. Socialne veščine – Razvijajo boljše medosebne odnose, saj dejavnosti spodbujajo sočutje in razvijajo empatijo. Ko so otroci bolj pozorni na svoja čustva in občutke drugih, izboljšajo komunikacijo in odnose z vrstniki in odraslimi. Razumevanje in spoštovanje čustev drugih prispeva k manjšemu številu nesporazumov in konfliktov.
5. Zmanjšanje težav z vedenjem – Otroci imajo manj težav z vedenjem, saj se naučijo bolje nadzorovati impulzivne reakcije, kot sta jeza ali agresija. Čuječnost pomaga otrokom razumeti posledice svojih dejanj in jih spodbuja k odgovornemu vedenju.

 

Vsakodnevne  dejavnosti v 1. in 2. razredu

Z vami želim podeliti nekaj dejavnosti in projektov, ki niso plod iskanja po literaturi, ampak rezultat mojega doživljanja naših pohorskih ritritov in prenašanje le tega v prakso.

Dejavnosti, ki jih bom predstavila, so del našega vsakdana, kot vse ostale dejavnosti pouka. Nekatere izvajamo posamezno, vsakodnevno, v jutranjem krogu ali ob kateremkoli drugem delu dneva. Začnemo z vajami telesne aktivnosti (gibanje ob glasbi, otroška joga, raztezanje …), nato sedemo k vajam za urjenje pozornosti. Ko je nabor dejavnosti večji, jih vsaj enkrat tedensko izvajamo več hkrati, sčasoma celo šolsko uro. Potrebno je veliko vztrajnosti, saj se učinek pokaže sčasoma. Naučila sem se primerno prilagoditi njihovim zmožnostim in razpoloženju v skupini. Pri šestletnikih drugače sploh ni mogoče. Pogosto lahko delamo dalj časa, kot pričakujem, zgodi pa se tudi, da kar hitro zaključimo. Zelo pomembno se mi zdi, da je za njih to lepa izkušnja in da ne vztrajamo na silo. Vedno znova me presenetijo otroci, ki imajo čustveno vedenjske težave in so sicer glasni in težko pri miru. Tudi oni sčasoma zbrano sodelujejo in to z velikim veseljem. 

Ko zaključimo, sem vedno znova presunjena, ganjena in neizmerno hvaležna. Vedno se zgodi isto. Otroci se pretegujejo, delujejo spočiti, so na široko nasmejani, spontano se objemajo. V koloni stojijo, da lahko objamejo tudi mene. Čista radost, neprecenljivo …

 

Urjenje pozornosti

OPAZOVANJE TIŠINE

Prvi odmiki v tišino na Pohorju so bili zame neizrekljivo lepa izkušnja. Zavedanje blagodejnosti tišine pa ena od prvih dejavnosti, ki jo vpeljem, ko dobim novo generacijo prvošolcev. V šolskem prostoru je konstanten hrup nekaj običajnega. Na telo deluje kot nevidni stres, ki se ga pa pravzaprav le redko kdo zaveda. Biti v tišini, pomeni tudi – biti pri miru. Kar je za otroke še težja naloga. Zato tišino začnemo spoznavati počasi, postopoma,  kot nasprotje hrupu in telesnemu divjanju. Začenjamo s kratkimi trenutki, ko tišino »poslušamo« takoj po tem, ko namerno ustvarjamo neprijeten hrup. To počnemo redno, običajno zjutraj, v jutranjem krogu. Sedimo po turško, z zravnano hrbtenico, oči imamo zaprte. Postopoma čas tišine daljšamo, skupaj se veselimo napredka. Večina otrok zelo hitro opazi, da so ti trenutki prijetni, da se pri tem dobro počutijo. Včasih si pomagamo s štetjem. (V mislih počasi štej naprej do 20, nato od 20 nazaj. Če se zmotiš, začni znova. Ti uspe tako, da se ne zmotiš?) Tiste, ki v začetku težko sodelujejo prosim, da nas ne motijo, da vedno znova vsaj poskusijo. Po določenem času zmorejo sodelovati vsi, brez izjeme.

Ko dosežemo stanje, da vsaj za kratek čas sami ne povzročamo nobenih zvokov, lahko začnemo opazovati zvoke, ki prihajajo iz okolice (s hodnikov, s ceste, z igrišča …). Po zaključku vaje povedo, kako glasni so otroci na hodniku ali na igrišču … Slišijo ptice ali veter v šolskem parku, ki jih ob vsakodnevnem hrupu ne moremo zaznati. Opazijo, če nismo bili vsi pri miru in se je to slišalo. Tako uzavestijo, da je tišina mogoča le v mirovanju, urijo pozornost in sčasoma zaznavajo vedno več podrobnosti. 

Zelo radi se igrajo igro »Zvočni zemljevid«. Običajno se jo igramo v naravi. Vsak otrok si izbere kotiček, kjer se lahko udobno namesti. Najprej se umiri, zapre oči in prisluhne. Osredotoči se na zvoke, ki jih zaznava. Nato odpre oči in nariše, kaj vse je slišal in iz katere smeri je zvok prihajal (pred mano, za mano, levo, desno).

Ko imamo malico, nismo glasni, stopnja na glasometru je lahko največ na zeleni barvi. Kadar jemo, smo pozorni le na to. Med jedjo ne govorimo, se ne sprehajamo in ne počnemo nič drugega. Pozornost usmerimo na okus hrane. V razredu je zato v času malice tišina. Otroci to hitro sprejmejo. Veliko otrok je od doma navajenih, da lahko med jedjo gledajo risanke ali brskajo po telefonu. V šoli se dogovorimo, da kadar jemo, le jemo. Žal v šolski jedilnici med kosilom tega ne moremo doseči, saj je v času kosila v jedilnici tudi več kot sto otrok. Neznosen hrup v jedilnici moji otroci opazijo in jim ni všeč. 

OPAZOVANJE DIHANJA

Sčasoma priključimo opazovanje diha. Sprva jih opozorim, da zavestno opazujejo, kako se dihanje ob mirovanju umiri in kako blagodejno to vpliva na celo telo. V začetku so to le kratki trenutki, a čas, ko lahko vztrajamo, se postopoma daljša. Opazujemo pot in kroženje zraka med vdihom in izdihom.  Zgodi se, da se pri tem pretirano trudijo in dihajo globoko in nenaravno. Po določenem času se izurijo in se kar hitro zatopijo le v dihanje.

Zadrževanje zraka po vdihu in izdihu vpeljemo kot igro Dvigalo. Dvigalo se dvigne (vdih), nato se ustavi, da ljudje izstopijo, se spet spusti (izdih) in ustavi, preden se spet dvigne. Ko nam uspe, da vsaj parkrat tako vdihnemo in izdihnemo, so že prijetno sproščeni in umirjeni.

V literaturi najdemo veliko predlogov, kako se lahko skozi igro osredotočamo na dihanje. Uporabljam različne poti, da so dejavnosti zanimive in vedno nekoliko drugačne.

OPAZOVANJE TELESA

Ko zmoremo nekaj trenutkov obsedeti in se osredotočiti na dihanje, dodamo opazovanje telesa. Začnemo tako, da podrgnemo roke in jih nato polagamo na posamezne dele telesa. Povem jim, da s tem, ko roke podrgnemo, »zanetimo iskrice«, ki napolnijo vsak del telesa, ki se ga dotaknemo. Predstavljati si morajo, kako se del napolni z iskricami (svetlobo) in kako zelo dobro to dene našemu telesu. Najprej na oči, ušesa, glavo, vse do stopal. Po določenem času to naredimo le v mislih, brez polaganja rok. 

Zelo radi imajo Obrisovanje telesa s čudežnim pisalom. Ležejo na hrbet, z dlanmi obrnjenimi navzgor in nekajkrat globoko vdihnejo in izdihnejo. Potem jih vodim, naj si v mislih predstavljajo, da imam v roki čudežno pisalo (največkrat se odločijo za zlato barvo), ki bo narisalo obris njihovega telesa. Pisalo naj začutijo na tistem delu, ki ga omenim. »Čudežno pisalo se dotakne vrha tvoje glave, nato potuje proti vratu, preko ramena … Konča tam, kjer je začelo obrisovati.« Vsak del telesa, ki se ga pisalo dotakne, se sprosti in obarva v barvo pisala.  

Kadar se pogovarjamo o čustvih, smo pozorni na to, kje v telesu jih občutimo. Kako se telo odzove na jezo, žalost, veselje, srečo … Otrokom rečem, naj roke položijo tja, kjer čutijo, da je prav. Strah te je … Žalosten si … Prijatelj te je užalil …

UČITELJEV PRST

Na enem izmed predavanj nam je Vili povedal zgodbo o kuharju v veliki kuhinji, ki je bil tudi duhovni učitelj. Svoje zaposlene je z dvigom prsta ustavil vsakič, ko je začutil, da so izgubili fokus. To je bil znak, da se morajo za trenutek ustaviti, se z zavestjo sprehoditi skozi svoje telo in s tem spet vstopiti v tu in zdaj. Ta zgodba je zelo hitro postala del našega vsakdana. 

Otroci zgodbo zelo hitro vzamejo za svojo. Ko dvignem prst, je njihova naloga, da se ustavijo in obmirujejo (okamenijo), kjerkoli že so. Zagledati se morajo v mirujočo površino in občutiti svoje telo, umiriti dihanje in se zavedati, kako se počutijo. Sošolcev, ki mojega prsta ne opazijo, ne smejo opozarjati, le okamenijo. Zelo hitro v razredu vsi opazijo, da se nekaj dogaja. Ko po določenem času s tleskom prstov oznanim konec, se pretegujejo, kot da bi se prebudili iz spanca. Nekoč je po koncu nek deček dejal: »Vau, kako sem se pa zdaj fino odpočil …«. Sredi hrupa med odmorom, me je nek deček vprašal, če tudi njegov prst deluje, da drugi okamenijo. Povedal je, da ga moti, ker vsi kričijo. Rekla sem mu, da naj poskusi. Vrnil se je v kotiček, kjer se je igral in dvignil prst. Najprej je tišina nastala v njegovem kotičku, nato se je mir širil po razredu. Ko je deček videl, da so okameneli vsi sošolci, je tlesknil s prsti in kot da se ne bi nič zgodilo, so se igrali naprej, vzdušje v razredu pa je bilo veliko bolj umirjeno. Potem je ponosno prišel do mene in mi povedal, da deluje tudi z njegovim prstom. 

MASAŽA V PARIH

Otroci se razdelijo v pare. Tisti, ki je masiran, udobno sede in se sprosti. Glavo mehko spusti na prsi. Navodilo maserju je, da masaža ne sme boleti ali žgečkati ter da se izogibamo intimnih delov telesa. Masažo vodim tako, da po zraku (ali na enem izmed otrok) kažem gibe masaže. Po določenem času vlogi zamenjata. Sledi zahvala in objem.

ZRENJE V SVEČKO

V zimskem času, ko je po jutrih še temno, si privoščimo zrenje v svečko. Sedemo v krog, v sredini kroga gori sveča. Najprej se umirimo, nekajkrat skupaj zadihamo, nato pa se za kratek čas zazremo v svečko. Pri tem se otroci popolnoma umirijo in kot začarani strmijo v plamen. Potem zapremo oči in opazujemo, ali plamen še vedno vidimo. Oči imamo zaprte tako dolgo, dokler plamen ne izgine. 

BRENČIMO

S prstki zamašijo ušesa, nekajkrat skupaj zadihamo in nato brenčimo, kot čebelice. Rečemo, da s tem masiramo svoje telo. 

 

Socialne igre za razvijanje empatije in samopodobe

Pomemben del čuječnosti so igre za razvijanje socialnih in čustvenih veščin. Spodbujajo prepoznavanje pozitivnih lastnosti in krepijo medsebojne vezi.

RAD-A TE IMAM, KER …

Sedimo v krogu in vsak otrok svojemu sosedu pove, zakaj ga ima rad, v čem je dober, kaj dobrega je v zadnjem času opazil pri njem. Ko se pogovarjata, se gledata v oči. Pogosto se drug drugemu spontano zahvalijo in objamejo. Nato se krog nadaljuje. 

Nekaj več težav imajo otroci, da kaj lepega povedo o sebi. Zelo lepo je videti, ko otrok v zadregi ne ve, kaj bi povedal o sebi. Hitro se najde kdo, ki mu pomaga in začne naštevati njegove dobre lastnosti. 

HVALA ZA …

 Reči hvala za nekaj, kar nam je polepšalo dan je izjemna vaja, ki nas osredotoča na dobro. Zavedanje hvaležnosti pa je ključ do dobrih medsebojnih odnosov. Velikokrat dan zaključimo v krogu, kjer se drug drugemu zahvalimo. Hvala, da si se danes igrala z mano, da si mi posodil šilček …Tudi jaz se jim zahvalim, trudim se poiskati najmanjši napredek pri vsakemu izmed njih. 

POD RUTO JE

Otrok sede na sredino kroga. Pokrijemo ga z ruto. Otroci potem povedo: »Pod ruto je Neža, ki je prijazna, dobra v matematiki …« Neža se zahvali, nato naprej govori naslednji otrok. Vesela bi bila, če bi lahko videli, kako srečni obrazi pokukajo izpod rute!

SOČUTNI POGLED

Na sredini kroga sedi otrok. Ostali mu podarijo sočutni pogled. O tem, kaj to pomeni se že prej veliko pogovarjamo. Ni redko, da se otroku v krogu v očeh naberejo solze. Zelo lep pogled pa je tudi na vse, ki sočutni pogled podarjajo. Tudi jaz pogosto požiram solze ganjenosti. 

KJE JE LJUBEZEN

Skozi pogovor o sočutju, prijaznosti, ljubezni, se pogovarjamo o tem, kaj je ljubezen. Na vprašanje, kaj mislijo, kje v telesu se ljubezen nahaja, vedno pokažejo na predel srca. Brez izjem smo enotni v spoznanju, kjer je ljubezen, ni mogoče biti  neprijazen, žaljiv, grob. Zato s pomočjo polaganja rok na ta predel, »odpiramo pot ljubezni«. Zapremo oči in roke podrgnemo, da postanejo tople. Položimo jih na predel srca in čakamo, da začutimo »tok ljubezni«. Ko smo prepričani, da ga zares občutimo, oči odpremo in ljubezen na nek način podelimo. Običajno se spontano objemajo, drug drugemu povedo kaj lepega ali se le na široko smejijo. Ko vajo že dobro poznamo, sprejmemo dogovor, da bi bilo dobro, da tok ljubezni odpremo, ko smo žalostni ali na koga jezni. Namesto da se stepemo, si govorimo grde besede ali se grdo gledamo, podrgnimo roke, jih položimo na predel srca in počakamo. Ko odpremo oči, se jeza razkadi. Včasih se je težko opravičiti, če pa odpremo tok ljubezni, gre z lahkoto. 

Pogosto vidim, da med odmorom kateri od otrok drgne roke in jih polaga na srce. Takoj vem, da je nekaj narobe. Mogoče je žalosten, hudo jezen? Običajno le opazujem, če je potrebno priskočim na pomoč. 

KDO ODLOČA 

Čisto v začetku šolskega leta se pogovorimo o tem, kdo odloča o tem ,kako se vedemo, pa tudi o tem, kako se počutimo. Kdo se odloči, če nekoga udarim? Kdo mi ukazuje, da govorim grde besede? Odločamo sami. Vsak dan izberem sam…Ilustracija, ki je ves čas na vidnem mestu, nas na to vedno znova spominja. Pogosto slišim v kakem prepiru: »Kaj ti si se odločil, da boš oni tečni ptič na tleh?«

PRVA POMOČ

Kako si lahko pomagamo, ko se počutimo neprijetno, smo žalostni, jezni? Prvo pomoč oblikujemo skupaj. Letos smo oblikovali ta seznam:

• GIBANJE, RAZTEZANJE – V razredu imamo kotiček, kjer so blazine. Kadarkoli ga lahko obiščejo. V njem najdejo kartice z ilustracijami položajev otroške joge ali se razgibajo po svoji izbiri. V tem kotičku je velikokrat cela skupina otrok, pogosto se najde eden, ki gibanje vodi.
• SPOMNIM SE, DA VSE MINE – Kadar se ne počutimo dobro, se spomnimo, da vse mine. Tudi moja slaba občutja so tukaj le začasno. Imam vpliv na to, kako se počutim!
• ZAVEM SE DIHANJA – Ko mi ni dobro, sedem v za to določen miren kotiček, zaprem oči in le diham.
• POLAGAM ROKE – Sedem v miren kotiček, zaprem oči, podrgnem roke in jih polagam tja, kjer mi najbolj paše.
• DOTIK V MISLIH – V mislih se lahko dotakneš tudi tistih delov telesa, ki se jih v resnici ne moreš. Ob dotiku se ta del telesa popolnoma sprosti.
• ČOHALNIK ali KOSHI ZVONČEK pogosto uporabim, preden začnemo s poukom. Otroci sproščeno sedejo na svoj prostor in dajo glavo na mizo. Jaz se sprehodim med njimi in jih popraskam po glavi ali hrbtu, zraven pa zapoje naš zvonček. Popolnoma pri miru čakajo, da pridem vsaj še enkrat naokrog. Kadar so vznemirjeni, lahko čohalnik  ali zvonček sami vzamejo in z njim sedejo v mirni kotiček, kjer se umirijo. Zvonček jih običajno prebudi tudi, ko imamo vodeno sproščanje z oblačkom.
• OBJEM PRIJATELJA ALI NAROČJE UČITELJICE – Pogosto kar brez besed pridejo do mene in sedejo v moje naročje. Včasih povedo, kaj jih muči, včasih pa je dovolj, da so nekaj časa v naročju.

Lepo je videti, da otroci opazijo, ko je nekdo v kotičku ker je v stiski. Tedaj pristopijo in vprašajo, kaj je narobe. Sledi tolažba, masaža ali objem … Na take trenutke sem še posebej ponosna. 

UČENEC/UČENKA DNEVA

V drugem razredu je nabor dejavnosti že bogat, čas ko lahko vztrajamo pri naših dejavnostih pa veliko daljši. Tako redno dnevno vadbo vključimo v celoletni projekt UČENEC DNEVA. Vsak dan z žrebom izberemo otroka, do katerega smo tisti dan še posebej pozorni. Tisti dan je ta otrok moj pomočnik, prvi lahko stopi v kolono, dobi priponko (srček), ki je znak, da je danes on v središču naše pozornosti. Domov odnese torbico, v kateri je izbrana knjiga, ki jo tisti dan prebere skupaj s starši. V torbici je tudi zvezek, v katerega ob koncu dneva napiše ali nariše, kako je preživel ta pomemben dan. V jutranjem krogu on izbere jutranjo vadbo čuječnosti. Najraje izberejo masažo v krogu, sočutni pogled ali igro »Pod ruto je …«. Starše na roditeljskem sestanku prosim, da tisti dan tudi oni nekaj več pozornosti posvetijo učencu dneva. Naslednji dan prinese torbico nazaj v šolo, prebere, kaj je napisal o svojem dnevu in izžreba naslednjega srečneža, ki je tisti dan učenec dneva. 

SPRETNI PRSTKI

Nekateri otroci se veliko lažje sprostijo in osredotočijo, kadar ustvarjajo. Izjemne mojstrovine nastanejo v čisti tišini. Fraktalna risba (risanje z zaprtimi očmi), mandale ali izdelovanje dežnikov iz volne so izjemni trenutki čiste meditacije …

 

Povezovanje z naravo

Zelo pomembno se mi zdi opazovanje, raziskovanje in povezovanje z naravo. Mestni otroci imajo veliko premalo stika z naravo. Ko v ponedeljek vprašam, kaj so počeli med vikendom, pogosto povedo, da so bili v trgovini, da so igrali igrice ali gledali televizijo. Svobodna igra otrok z vrstniki v naravi, brez nadzora staršev, je danes, žal,  preteklost. Otroci so ves dan vodeni, najprej v šoli, popoldan na različnih dejavnostih, ki jih obiskujejo, igra z vrstniki je pogosto dogovorjena med starši. Za ta pomemben del socialnega in čustvenega razvoja, so otroci prepogosto prikrajšani. Iz razreda imamo izhod v prelep šolski park, zato vsak odmor namenimo prosti igri v naravi. Imamo tudi učilnico v naravi, kjer v toplejših dneh pouk izvajamo zunaj. V bližini šole je mestni park, ki ga pogosto obiščemo. Skrbimo za rastline, ki jih sami vzgojimo iz potaknjencev.

DREVO IMA SRCE

To je projekt, ki poteka od začetka prvega in vse do konca drugega razreda. Začne se s prebiranjem knjige Drevo ima srce Shela Silversteina. Govori o fantu, ki celo življenje obiskuje svoje drevo. Od dečka do starca je drevo naklonjen spremljevalec njegovega življenja. Po branju knjige, se odpravimo v mestni park, kjer opazujemo različna drevesa. Vsak otrok si nato izbere svoje drevo. K drevesom se pogosto vračamo, vsakič z drugačno nalogo. V dveh letih se rodijo lepe zgodbe povezovanja. Vse, kar nastane ob tem, zbiramo v mapo, ki jo na koncu drugega razreda odnesejo domov v spomin na njihovo drevo. 

Pred časom sem v bolnici srečala svojo bivšo učenko. Zdaj mlada zdravnica, ki je nisem takoj prepoznala. Nagovorila me je, mi na hitro povedala, kako je preživela čas odkar se nisva videli. Zdaj živi v Ljubljani, a ko pride v Maribor, vedno obišče svoje drevo. 

   

Vključevanje staršev in sodelavcev

Proti koncu prvega razreda pripravimo srečanje s starši. Namesto, da bi nastopali s petjem, plesom, jim predstavimo naše dejavnosti. Na to srečanje se ne pripravljamo posebej, ampak jih vodim, kot to običajno počnemo. Otroke prisotnost staršev prav nič ne moti. Kljub gneči, ki nastane v razredu, se mi prepustijo, kot da smo sami. To so običajno prijetna in ganljiva srečanja, saj z njimi pokažemo, kako smo povezani in kako sproščeno se otroci prepustijo vodenju. Starši potem pogosto sprašujejo, kako naj se tega lotijo doma.

Pred leti sem se odločila, da na hospitaciji, ki jo vsako leto opravi ravnateljica, pokažem, kako se lotevam dejavnosti čuječnosti, ki jih vključujem v pouk. Bila je presunjena in navdušena. Prosila me je, da pripravim predstavitev za kolektiv. Tako sem na konferenci predstavila nekaj dejavnosti in potem še hospitacijo za kolege. Njihov odziv je bil zelo pozitiven, niso se mogli načuditi, kako se mi otroci prepustijo in kako jih prisotnost drugih oseb sploh ne moti. Ker vem, da brez lastne izkušnje ni mogoče nekih dejavnosti le preslikati v svojo prakso, sem kolegice, ki jih je to zanimalo, povabila na srečanje. Bilo jim je všeč in tako je nastala skupina sodelavk, s katerimi smo se srečevale vsakih štirinajst dni in prakticirale dejavnosti, ki so jih potem lahko tudi same vključevale v svoj pouk. V obdobju koronavirusa se je rodila ideja, da enkrat letno pripravim dan dejavnosti na to temo. Tako imamo dan dejavnosti, ki mu rečemo PRISLUHNIMO TIŠINI. V tem dnevu skrbimo, da je po naših hodnikih, v jedilnici in v razredih tišje kot običajno. Namesto pouka potekajo po razredih dejavnosti čuječnosti.

 

Zaključek

Junija 2024 je šolanje zaključila moja prva generacija otrok, pri kateri sem nova znanja, ne le slučajno in občasno, ampak sistematično vnašala v pouk. Sprejela sem jih kot malčke, prvošolčke. Generacija, ki je bila nekaj posebnega, kot je zame vsaka generacija. Dan, ko so se prišli od mene posloviti, me je tako ganil, da sem še isti dan Viliju napisala:

Dragi Vili!

Branje tvojega spletnega časopisa me je nagovorilo, da se ti oglasim … Pričevanja mojih sošolcev iz Duhovne šole in tvoja razmišljanja so se me zelo dotaknila. Sovpadajo z zaključkom šolanja moje prve generacije otrok, s katerimi sem se prvič sistematično lotila »čuječnosti«. Takrat sem namreč začela obiskovati tvojo Duhovo šolo. Kot prvošolčki so bili mehki kot glina. Z njimi sem bila dve leti, veliko pa se jih je z mano sprehajalo po hribih v našem planinskem krožku vseh devet let. V vsakoletnih planinskih taborih smo imeli priložnost uživati v naravi in učiti se miru od nje. Ko so se pred dnevi prišli posloviti, so se najprej spomnili naših vsakodnevnih minutk v tišini ob poslušanju bitja srca, in kotičkov, ki smo jih imeli v učilnici namenjene prav temu. Tega so se spomnili prej kot tega, da sem jih naučila brati in pisati. Neizmerno hvaležnost čutim, da niso pozabili, da se jih je dotaknilo. Kot čutim neizmerno hvaležnost, da imam priložnost učiti se od tebe. Hvala ti!

Bojana

In za konec, še enkrat hvala, dragi Vili! Najbrž se ne zavedaš, kako daleč sega tvoj vpliv. Dotakne se prav vsakega otroka, ki mi ga zaupajo!

Bojana Vehovec