Priporočeno branje – knjigi Lise Feldman Barrett: Kako nastajajo čustva in Sedem in pol spoznanj o možganih
Najnovejša znanstvena razlaga o delovanju možganov in čustev (teorija konstruiranih čustev), ki jo v svojih dveh knjigah (Kako nastajajo čustva in Sedem in pol spoznanj o možganih) predstavlja ameriška psihologinja Lisa Feldman Barrett. Nova odkritja nevrologije in kognitivne psihologije (od približno leta 2000) ponujajo drugačno razumevanje našega uma, kakor smo ga bili vajeni doslej. Mogoče bomo s pomočjo teh spoznanj bolj sočutno sprejemali sebe in druge, predvsem pa znali bolj učinkovito ravnati s svojimi čustvi in občutki, ter uvideli, kaj v življenju lahko spremenimo, česa pa ne moremo (ali pa je sprememba izredno težka).
Prva knjiga, Kako delujejo čustva, je sistematičen, študijsko analitičen, poglobljen, a lahkotno napisan poljudnoznanstveni opis o številnih sodobnih eksperimentih in opazovanjih možganov in človeškega vedenja, druga knjiga, Sedem in pol spoznanj o možganih, pa je enostavnejši esejistični zapis o isti temi. Mislim, da bi moral eno od njih (ali obe) prebrati vsakdo, ki se ukvarja z meditacijo in z delom na sebi. Gre za povsem nove znanstvene vpoglede v to, kako deluje človeški um in kako to poteka na telesni, medosebni in družbeni ravni. Kot zenovski meditanti najbrž ne bomo posebej presenečeni, da najnovejše znanstvene raziskave, ki potekaj s pomočjo super moderne tehnologije, vedno znova prihajajo do podobnih zaključkov, do katerih so že pred več kot dva tisoč petsto leti prišli jogijski in budistični meditanti, ki so človeški um raziskovali samo z intuitivnim opazovanjem.
Avtorica knjig, Lisa Feldman Barrett, ugledna ameriška klinična psihologinja in univerzitetna profesorica, je na osnovi novih nevrološki in kognitivnih psiholoških raziskav izoblikovala »teorijo konstruiranih čustev«, ki trdi, da se nam čustva ne dogajajo, temveč jih sami zavestno ustvarjamo. Čustva niso naš odziv na svet, temveč naša razlaga sveta. Doživljamo tisto, za kar verjamemo, da se dogaja. Kategorije in koncepti, okrog katerih se oblikujejo čustva, so družbeno in kulturno pridobljeni. Možgani nimajo ločenih središč za čustva, temveč ta nastajajo vsepovsod. Tudi naši spomini niso objektivne fotografije ali življenjski film, temveč simulacije istih jedrnih omrežij, ki konstruirajo doživetja in zaznave čustev.
Nekaj odlomkov iz knjig
Lisa Feldman Barrett: SEDEM IN POL SPOZNANJ O MOŽGANIH, Umco, Ljubljana, 2023. Prevod Samo Kuščer.
»Možgani so ožičeni tako, da sprožijo naša dejanja, preden se jih zavedamo. (…) Možgani so organ, ki napoveduje in predvideva. Naše naslednje zaporedje dejanj utemeljujejo na preteklih doživetjih in trenutnem stanju, to pa storijo mimo našega zavedanja. Z drugimi besedami, dejanja vodijo naši spomini in okolje. Ali to pomeni, da nimamo svobodne volje? Kdo je potemtakem odgovoren za naša dejanja?« (…) »Preteklosti ni mogoče spremeniti, z nekaj napora pa lahko zdajle, v sedanjosti, spremenimo, kako nam možgani napovedujejo prihodnost. Lahko vložimo nekaj časa in energije v učenje novih pogledov. Lahko upravljamo svoje doživljanje. Lahko poskusimo z novimi dejavnostmi. Vse, česar se naučimo danes, se zaseje po možganih in vpliva na njihova prihodnja predvidevanja.« (str. 93–95)
»Besede drugih ljudi neposredno vplivajo na dejavnost naših možganov in telesnih sistemov, naše besede pa tako vplivajo na druge ljudi.« (…) »Če nas kdo žali, besede prvič ali drugič ne prizadenejo naših možganov, morda niti dvajsetič ne. Če pa smo mesece in mesece izpostavljeni verbalni zlobi, ali če živimo v okolju, ki nenehno bremeni naš telesni proračun, lahko besede čisto zares škodijo možganom. Ne zato, ker smo slabiči ali pretirano občutljivi, temveč zato, ker smo človek. Naše živčevje je neločljivo povezano z vedenjem drugih ljudi, pa naj nam to koristi ali ne.« (str.: 109).
»Spoznali smo, da ima človeštvo enotno zgradbo možganov – kompleksno omrežje -, vendar se vsaki možgani uglašujejo in obrezujejo glede na svoje okolje. Spoznali smo tudi, da sta um in telo močno povezana, ločnica med njima pa je prepustna. Predvidevanja možganov nam pripravijo telo za dejanje ter potem prispevajo k temu, kar občutimo in tudi sicer doživimo. Na kratko, določeni človeški možgani v določenem človeškem telesu, ki odraščajo in se ožičijo v določeni kulturi, razvijejo določeno vrsto uma. Um je nekaj, kar se porodi iz transakcije med možgani in telesom, medtem ko jih obdajajo drugi možgani v človeških telesih, potopljenih v fizičnem svetu, znotraj katerega ustvarjajo družbeni svet.« (str.: 119–120)
Lisa Feldman Barrett: KAKO NASTAJAJO ČUSTVA (Skrivno življenje možganov), Mladinska knjiga, Ljubljana, 2023. Prevod Mojca Vodušek.
»Človeški možgani so mojster prevare. Doživetja ustvarjajo in dejanja usmerjajo s čarovniško veščino; nikoli ne razkrijejo, kako to počnejo, in nam ves čas dajejo lažen občutek zaupanja, da njihovi izdelki – naša vsakodnevna doživetja – razkrivajo njihovo notranje delovanje. (…) Znanost o umu po malem končno odstranjuje svoja pomožna kolesca. Lobanja ni več zaščitno polje, kot je nekoč bila, saj lahko zdaj tehnologija za slikanje možganov neškodljivo zre v človeško glavo. Prenosne merilne naprave so psihologijo in nevroznanost popeljale iz laboratorijev v resnični svet.« (str. 380)
»Kar doživljamo kot »gotovost« (občutek, da vemo, kaj je res o nas, drugih in o svetu okrog nas) je pravzaprav utvara, ki jo možgani ustvarjajo, da nam pomagajo preživeti dan. Dobro je, če se občasno odpovemo delčku te gotovosti. Na primer, vsi o sebi in drugih razmišljamo v smislu značajskih lastnosti. On je »velikodušen«, ona je »privržena«, šef je »kreten«. Lasten občutek gotovosti nas zapeljuje, da na velikodušnost, zvestobo in kretenstvo gledamo, kot da njihove esence dejansko živijo v teh ljudeh, kot da so opazne in merljive z objektivnimi merili. To ne odloča le o našem vedenju do njih; čutimo, da je to vedenje upravičeno, četudi se nam »velikodušni« možakar skuša prilizniti, »privržena« ženska je skrivaj sebična, »kretenski« šef pa misli na bolnega otroka doma.« (str. 395)
V. R.