Tibetanska zgodba naše meditantke Katje Kurbus
Letos spomladi se je naša meditantka Katja Kurbus udeležila himalajskega potovanja po Nepalu in Tibetu. Tu je njen potopis, ki pa je prvenstveno duhovno razmišljanje, nastalo na osnovi praktičnih duhovnih (budističnih) nasvetov, ki jih je njej in skupini mimogrede navrgel tibetanski turistični vodnik Tashi. In njegove besede segajo zelo globoko. Predvsem to, da je na duhovni poti bistvena osebna naravnanost, da ni pomembno, kje in kako vadimo. Ob koncu je skupini predal prošnjo, naj sporočilo o sočutju s Tibeta odnesejo s seboj in ga razširijo med ljudi.
S Subodhom, lokalnim nepalskim vodičem, sediva na kamnitih stopnicah na vrhu hriba in opazujeva dogajanje pod nama. Na dnu doline, na drugi strani reke Bagmati, kjer prisotnost »nevernikov« ni zaželena, poteka pogrebna slovesnost. Pravzaprav več njih hkrati. Žalujoči pokojnika položijo na že pripravljeno grmado in jo zakurijo. Okrog naju se giblje kar nekaj ljudi, nekaj turistov, a še več domačinov. »Tukaj zgoraj, na tem platoju, so ljudje, ki nimajo nič skupnega z obredi spodaj. Ne poznajo pokojnika in niso del žalujočih. Sem prihajajo, da kontemplirajo o življenju …« mi razlaga Subodh. »Prideš tudi ti kdaj sem?« ga vprašam. »Seveda, pridem, ko imam v življenju kakšne izzive. Da se spomnim, kaj je bistvo življenja in da bomo na koncu vsi končali na parah, kot ti pokojni spodaj. Na koncu življenjske poti ne vzameš ničesar s seboj.« Kako zanimivo, pomislim. Medtem ko na Zahodu smrt potiskamo vstran, skrito za zidove bolnišnic in mrtvašnic, si tukaj v Nepalu, z opominjanjem na smrt kot del življenja, osmišljajo tuzemeljsko bivanje.
Postanek v Nepalu je bil le uvod v glavni cilj potovanja – obisk Tibeta, ki sem si ga želela obiskati že od osnovnošolskih let, ko me je očaral film Sedem let v Tibetu. Zavedam se, da se je v Tibetu od takrat marsikaj spremenilo, zato sem že vnaprej znižala svoja pričakovanja. Ne pričakujem, da bom doživela pristen tibetanski budizem, vendar se veselim narave.
Na meji s Tibetom nas pričaka naš lokalni vodič, Tashi. Slovenska organizatorka potovanja ga je že vnaprej predstavila kot »silent guide« – molčečega vodiča. Pri šestih letih so ga starši s skupino beguncev poslali v Indijo k dalaj lami. V Dharamsali se je izšolal, ves ta čas pa ni imel stika s svojci, da jih ne bi spravil v težave. Po 17 letih se je vrnil v Tibet, skupaj z mlajšim bratom, ki je prav tako prebegnil v Indijo, a ves ta čas nista bila v stikih, ker je živel na jugu. Kitajske oblasti so ju ob povratku za leto dni zaprle. Zdaj imata turistično agencijo, vendar Tashi ne govori, ker so turistični objekti in avtobusi pod video nadzorom in ne želi razlagati kitajske različice zgodovine.
Kmalu z olajšanjem ugotovim, da je naš Tashi vse prej kot pa molčeč. Na avtobusu res tiho sedi na svojem sedežu, sicer pa se z veseljem pogovarja. Tashi je poseben človek, izjemno miren, dostojanstven in mehak. Na eni strani ga odlikuje hudomušnost in navihan nasmeh, na drugi globina, ki jo je vanj odtisnil dolgoletni študij budizma in zahtevna osebna izkušnja, ko je bil kot begunec že od rosnih let ločen od družine. Do Kitajcev ima razumljivo zadržke in zaradi svoje načelnosti ter sledenja resnici ne želi voditi kitajskih skupin, čeprav to v razmerah dolgotrajne zaprtosti Tibeta, ko tuji turisti šele znova počasi kapljajo v deželo (mi smo njegova prva skupina po štirih letih!), pomeni resen izpad prihodkov, zato družino preživlja kot voznik Uberja. A po drugi strani svojim izkušnjam navkljub ni zagrenjen in o kitajski kulturi in prebivalcih govori stvarno, skorajda objektivno, brez zaznanega prezira ali sovraštva. Morda prav zato, ker v njem ni čutiti nobene nestrpnosti, sodb in nemira, je sposoben s svojimi besedami tako preprosto seči v srce. In v nekaj dneh nas s svojo mirnostjo in modrostjo popolnoma očara. Zdi se, da pomirjujoče deluje na vso skupino in ljubkovalno to poimenujemo »Tashi efekt«.
Od njega želim izvedeti, kje bi našla najbolj pristen samostan in najbolj avtentično molitveno malo. Pove mi, da je vseeno kje meditiraš, da zaradi tega ne rabiš iti v samostan. In da je vseeno tudi s čim meditiraš. Da je najpomembnejša osebna naravnanost. Nato nam pove budistično zgodbico o budističnem menihu in mesarju. Menih preživi vse svoje življenje v meditaciji na gori in si prizadeva doseči razsvetljenje. Pri tem z gore opazuje mesarja, ki v svojem življenju zakolje številne živali. Mesar zboli in umre, a tik pred smrtjo doseže razsvetljenje ter se reši okov samsare in ponovnega rojstva. Ko menih to vidi, skoči z gore, vendar kljub dolgoletni praksi in prosvetljenemu življenju ne doseže razsvetljenja ter se mora ponovno reinkarnirati. Užaljen vpraša, kako je mesar lahko dosegel nirvano tako hitro, čeprav je živel napačno življenje. Buda mu odgovori, da ne sme soditi ljudi po tem, kar vidi, saj je bistvo posameznikove naravnanosti očem skrito. Možakar se je tik pred smrtjo spreobrnil in zato dosegel razsvetljenje.
Svoje prepričanje, da je najpomembnejša notranja naravnanost in posameznikova ravnanja, dodatno podkrepi s kratko lekcijo v samostanu Sakya, ki hrani impresivno knjižnico z več kot 84.000 spisi. Pove nam, da budisti verjamejo, da dosežeš razsvetljenje, če prebereš vse te svete spise. »Pa si jih ti prebral?« vprašamo. »Kje pa, a večino sem jih obravnaval kot budistični učenec. Ni treba prebrati vseh teh spisov – bistvo je enako: bodi pošten, prijazen in zaupaj zakonu karme!«
Povem mu, da bi rada prijatelju, ki je budist in zaradi povezav z dalaj lamo verjetno ne bi dobil tibetanske vize, prinesla nekaj iz Tibeta. »Kaj bi bilo najbolj pristno darilo zanj?« ga vprašam. »Nič takega ni, kar bi mu lahko prinesla,« odgovori. »Prenesi mu sporočilo.«
Zadnji dan obiščemo samostan Drepung, ki je bil sedež dalaj lame, dokler niso zgradili Potale. V njem se nahaja kip Bude, in verniki verjamejo, da se ti bo želja, ki jo zaupate Budi, uresničila. Tik pred vstopom v eno izmed soban, kjer naj bi šepetali svojo željo v uho Bude, nas Tashi nagovori: »Zahodnjaki ste tako hecni, neprestano tekmujete in vedno želite biti prvi, najboljši. Ampak, ko nekdo zmaga, vedno nekdo trpi. Zato je v naši kulturi v ospredju skrb za druge …, kako lahko služim drugim?« Verjamem, da si je večina med nami, tako kot tudi sama, ob teh besedah premislila in svojo individualno željo preoblikovala v željo za dobro drugih.
To sporočilo se me je na tem potovanju najbolj dotaknilo – poleg tega, da za duhovno rast ni treba obiskovati posebnih krajev ali posedovati predmetov z neko posebno energijo – da sta sočutje in skrb za druge ključnega pomena. Na Zahodu, kjer je vse prežeto z individualizmom, se to odraža tudi pri duhovnih iskalcih, kjer pogosto postavimo osebno osvoboditev in razsvetljenje na prvo mesto. Tibetanski budisti pa poudarjajo, da je potrebno deliti modrost in sočutje in si prizadevati za dobrobit in osvoboditev vseh živih bitij. In verjetno ni naključje, da se na tradicijo mahajana budizma in bodisatev pri svojem učenju naslanja tudi naš Vili.
Proti koncu potovanja, med enim izmed ogledov, ko smo bili kot četica učencev vestno zbrani v krogu okrog njega, nas je Tashi nagovoril z besedami, da ima za nas majhno prošnjo. Kaj si le želi, si mislimo – človek bi mu z veseljem ustregel. Mimogrede smo že pred tem izvedeli, da si v življenju želi še vsaj enkrat srečati dalaj lamo, vendar je to zaradi njegove politične oporečnosti skoraj nemogoče. Njegova prošnja, ki nam jo zaupa, pa je mnogo preprostejša in plemenitejša: »Če dovolite, vas prosim za majhno uslugo – da odnesete iz Tibeta sporočilo sočutja in ga širite med ljudi.«
Poslovimo se na železniški postaji. Slovo je ganljivo, saj smo v relativno kratkem času postali dobri prijatelji. Preden se poslovimo, ga vprašam, kakšno sporočilo naj prenesem svojemu dragemu prijatelju. »Minljivost,« odgovori. »Čim večkrat se moramo spomniti, da smo minljivi in da je naše telo le začasno. Naša duša pa ni omejena samo na telo, niti na eno življenje.« In moj nepalski uvod v potovanje dobi še tibetansko piko na i.