Zavestna navzočnost, kreativnost, originalnost, nekonvencionalnost …
Abraham Maslow, utemeljitelj humanistične psihologije, v svoji knjigi Motivacija in osebnost, analizira najvidnejše značajske značilnosti ljudi, ki veljajo za samouresničene osebnosti. Med temi lastnostmi so naslednje: visoka stopnja duhovne prebujenosti (ozaveščenosti); spontana zmožnost bivanja »tukaj in sedaj«; realističen odnos do stvarnosti (zmožnost natančnega in pravilnega opazovanja življenja); sprejemanje sebe in drugih brez pretvarjanja (biti to, kar si); zmožnost osredotočanja na reševanje problemov in na samo delovanje (ne pa na svoj ego); svežost zaznave in doživljanje spontanih mističnih izkušenj; nekonvencionalna religioznost; zmožnost prepuščanja toku življenju in uživanja v njem; razvit moralni čut (vest); pragmatično in realistično družbeno vedenje; preseganje stereotipov in okvirov družbe, v kateri človek živi; razvit občutek samosti (biti samostojen, neodvisen); globoki prijateljski stiki z nekaj izbranimi ljudmi; ustvarjalnost in izvirnost; demokratičnost; pristna povezanost z družbo; človekoljubje; smisel za humor in samoironijo; zmožnost preseganja notranjih psiholoških nasprotij …
Na oblikovanje človekovega značaja in posledično njegove življenjske poti vpliva veliko dejavnikov. Opis karakternih značilnosti samouresničenih osebnosti, ki jih je podal Abraham Maslow (knjiga Motivacija in osebnost, 1954, 1970) se prvenstveno nanaša na ljudi v zahodni družbi do nekako sredine 20. stoletja, vendar imajo njegove ugotovitve tudi univerzalno vrednost, saj jih pogosto lahko opažamo še danes, pa ne samo pri Zahodnjakih.
Med najvidnejše karakterne značilnosti samouresničenih oseb Maslow uvršča naslednje lastnosti.
Zmožnost natančnega in pravilnega opazovanja življenja ter realističen odnos do stvarnosti. Samouresničeni živijo veliko bolj v stvarnem svetu kot v domišljijskem svetu projekcij, stereotipnih resnic, miselnih konceptov, prepričanj … Zelo hitro zmorejo prepoznati resnico, odkriti laž in nepoštenost, dobro znajo tudi predvideti prihodnost. V tem se močno razlikujejo od nevrotikov in psihopatskih osebnosti, ki se čustveno in spoznavno pogosto motijo. Samouresničenih ni strah neznanega, kar jih bistveno loči od povprečnih ljudi, ki jih neznano stalno plaši, zato se čvrsto oklepajo znanega, preverjenega in obvladljivega.
Brez pretvarjanja in skrivanja slabosti; sprejemati sebe in druge brez obtoževanj in vrednostnih sodb. Samouresničeni lastne in tuje slabosti sprejemajo na stoičen način; so realisti, ki človeka vidijo takšnega, kot je, ne takšnega, kot naj bi bil. S svojimi slabostmi in nepopolnostmi znajo shajati, sprejemajo jih na nevtralen način kot značajske posebnosti, brez nepotrebnih občutkov manjvrednosti ali krivde. Krive pa se lahko počutijo, kadar izgubijo nadzor nad svojimi negativnimi čustvi, npr. če se preveč razjezijo ali postanejo zavistni, okrutni … Občutke krutosti do drugih kasneje obžalujejo.
Zmožnost osredotočenja na reševanje problema in na delo kot takšno (ne pa na svoj ego). Samouresničeni se ne ukvarjajo veliko s seboj (sami sebi niso problem!), kar jih bistveno loči od nevrotičnih in psihotičnih ljudi. Ne sprašujejo se, kako se ob nečem ali nekom počutijo, ampak to, kar imajo storiti, preprosto napravijo. Svoje delo opravljajo odgovorno in predano, življenjske naloge razumejo kot poslanstvo in dolžnost. Ukvarjajo se z bistvenimi vprašanji, niso drobnjakarski in ceneni. Njihov sistem vrednot in pozornosti je nadoseben in univerzalen. Po naravi so »filozofski tipi« z jasnimi stališči. Na življenje imajo širok panoramski pogled, pri čemer lahko vidijo daleč naprej.
Stalna svežina zaznavanja, spontane vrhunske psihične izkušnje (mistična doživetja). Samouresničeni so sposobni neposrednega stika z življenjem (spontano biti tukaj in zdaj); stvari doživljajo prvinsko in sveže, celo otroško naivno. Znajo prepoznati lepote življenja, tudi v majhnih detajlih, in v njih uživati. Zaradi notranje odprtosti imajo pogosto intenzivna duhovna doživetja. Zmožni so doživljati ekstazo in stanja visoke mentalne koncentracije. Maslow trdi, da samouresničeni ob vrhunskih psihičnih doživetjih izgubljajo občutek za ego, kar jih notranje osvobaja in širi meje njihove osebnosti.
Prepustiti se življenju in iskreno uživati. Samouresničeni ne delajo razlik med nižjimi (telesnimi) in višjimi (duhovnimi) potrebami. Vse uresničujejo na enak način. Tako v hrani kot seksu odprto in odkrito uživajo. Nimajo obrambnih mehanizmov, ki bi jih držali nazaj in jih silili k pretvarjanju. V njih skoraj ni nobene dvoličnosti. Niso nagnjeni k hinavčenju.
Nekonvencionalna religioznost (svobodna duhovnost). Samouresničeni niso pristaši verskih idej in formalne religioznosti (verskih institucij); njihova duhovnost je nekonvencionalna; čeprav so v sebi globoko duhovni, so lahko na zunaj ateisti.
Razvit moralni čut; razlikovanje cilja in sredstev. Samouresničeni znajo zelo natančno ločiti dobro in slabo, pošteno in krivično, pravilno in napačno; imajo jasne moralne standarde, ki se jih pri uresničevanju ciljev tudi držijo; niso zagovorniki načela »cilj opravičuje sredstva«.
Ustvarjalnost in izvirnost. Ena izmed bistvenih splošnih značilnosti samouresničenih je njihova originalnost in kreativnost, ki se izraža na vseh ravneh, ne samo na enem področju življenja, pa čeprav so lahko tudi izjemni ustvarjalci (umetniki, izumitelji, znanstveniki …) na nekem ozko specializiranem področju.
Enostavno in pragmatično družbeno vedenje. Notranje doživljanje, čustvovanje in mišljenje samouresničenih je praviloma spontano, zunanje vedenje pa je lahko precej zadržano in konvencionalno. Družbenim konvencijam se po navadi podredijo iz vljudnosti ali iz pragmatičnih razlogov, da imajo enostavnejše in mirnejše socialno življenje (»da jim okolica ne teži«), sicer pa živijo lasten življenjski slog. Če jih družbena pravila (ali obveznosti) začno resno motiti, se jim uprejo. Najraje imajo družbo, kjer so lahko spontani in sproščeni. Družbenemu uporu (protestom, revoluciji) se pridružijo, če uvidijo, da je stvar smiselna in ima možnost za uspeh. V določenih okoliščinah lahko zavestno kršijo zakone, sicer pa so najbolj etični in družbeno zavedni ljudje.
Izločenost (izvzetost) in odmaknjenost od socialnega okolja. Samouresničeni imajo izrazito potrebo po samoti (samosti). Radi so sami s seboj. Drugih ljudi ne potrebujejo tako kot običajen človek, ki se zapleta v vsakovrstna odvisniška razmerja in je stalno pod vplivom nekoga. Samouresničeni želijo ostati samostojni in neodvisni; zmožni so se sami odločati in najti rešitve; tudi v težkih situacijah ostanejo dostojanstveni in si najraje pomagajo sami. Ker imajo več notranje svobode kot povprečen človek, so v socialnem in psihološkem pogledu veliko bolj nedoločeni in nepredvidljivi. Samouresničeni niso notranje odvisni od naklonjenosti ali dobrega mnenja, ki ga imajo drugi o njih. Nagrade, priznanja, prestiž, položaj, popularnost … so za njih drugotnega pomena.
Močan občutek za družbeno skupnost. Čeprav se samouresničeni v svojem družbenem okolju največkrat počutijo kot »tujci«, imajo vseeno močno razvit občutek za skupnost. Po naravi čutijo povezanost z vsemi ljudmi (so pravi človekoljubi). Družbeni skupnosti so naklonjeni, čeprav jo občasno kritizirajo.
Globoki medosebni odnosi z izbranim krogom prijateljev. Samouresničeni so pri izbiri tesnih prijateljev precej selektivni. Večinoma imajo intenzivne medosebne stike s psihološko zdravimi (samouresničenimi) osebami. Globoke odnose imajo z relativno majhnim številom ljudi, ki spontano postanejo njihovi oboževalci. Samouresničeni veljajo za socialno prijazne in vljudne, čeprav se družabnim obveznostim najraje izognejo. Navkljub človekoljubnosti so občasno nestrpni, vendar njihova nestrpnost ni stvar karakterja, temveč odziv na trenutne negativne okoliščine in konkretne situacije.
Demokratična struktura karakterja. Samouresničeni so demokrati v najboljšem pomenu, ki so do vseh ljudi prijateljsko naravnani. Ne delajo socialnih, nacionalnih, verskih in drugih razlik. Maslow jih zato imenuje »elita karakterjev«, ki za prijatelje prav tako izbirajo ljudi podobnega (elitnega) značaja. Niso pa »socialni elitisti«. Posameznika ne vrednotijo po njegovih sposobnostih in talentih ali po družbenem statusu in drugih zunanjih značilnostih, temveč po njegovem značaju (plemenitosti, poštenosti …). Samouresničeni imajo spoštovanje do vseh bitij. Minimum dostojanstva ohranjajo tudi v odnosu do najslabših ljudi.
Sočutno-prijateljski smisel za humor in samoironijo. Samouresničeni se lahko smejejo sebi, tudi kadar so v težavah. Njihov smisel za humor je precej neobičajen; v glavnem gre za inteligenten »filozofski« humor; prostaškim šalam in vicem se težko smejejo.
Preseganje okvirov posamezne kulture in družbe. Samouresničeni čutijo notranji odpor do kulturno-civilizacijske uniformiranosti in stereotipnosti. Ker z okoljem, v katerem živijo, niso povsem poistoveteni, se opazno razlikujejo od družbeno »dobro prilagojenih«, konvencionalnih, stereotipnih ljudi. V vsakdanjih rečeh, npr. pri prehranjevanju ali oblačenju, so sicer lahko precej konvencionalni, vendar to počno predvsem zaradi enostavnejšega in lažjega življenja. Samoureničeni sprejemajo večino družbenih konvencij samo na površinski ravni; z njimi niso v konfliktu, ker se jim za življenje ne zdijo pomembne. Zaradi razvitega občutka samosti (samostojnosti), se ravnajo po svojih, ne po družbenih vrednotah in pričakovanjih, čeprav so lahko v družbi zelo uspešni in prodorni (zasedajo lahko pomembne ter ugledne položaje). Maslow ugotavlja, da njihova uspešnost izvira iz kombinacije notranje neodvisnosti in realističnega prilagajanja zunanjim okoliščinam.
Preseganje notranjih in zunanjih nasprotij (psihološki in socialni paradoksi). Vrednote običajnega človeka so povezane z zadovoljevanjem nižjih potreb, vrednote samouresničenih pa z uresničevanjem višjih potreb, ki so veliko bolj individualizirane. Samouresničeni presegajo stereotipe posamičnega nacionalnega, kulturnega, socialnega, verskega …okolja. Čeprav imajo kot posamezniki med seboj veliko skupnega, se hkrati močno razlikujejo. Izražajo psihosocialni paradoks: kot najbolj individualizirani so hkrati najbolj socializirani (seveda na višji univerzalni ravni). Nobena skupina ljudi ni bolj altruistična, pa tudi ne bolj realistična. Samouresničeni uspejo v sebi preseči nasprotje »glave in srca«, polarnost med sebičnostjo in nesebičnostjo, med duhovnostjo in čutnostjo. Lahko so hkrati najmoralnejši in najanimalnejši. Pri njih zavest in podzavest sodelujeta, nista v konfliktu, zato so lahko tako drugačni od povprečnega (nevrotičnega) človeka, ki neprestano živi v notranjih sporih. Maslow pravi, da se psihologija običajnih ljudi tako razlikuje od njihove, da bi lahko govorili kar o dveh različnih vrstah psihologij.
V. R.
(Odlomek iz knjige V. Ravnjaka: ZEN CVETOČIH ČEŠENJ, Značajski profil samouresničene osebnosti, str. 169–177, Založba Pivec, Maribor, 2017.)