Uvod v humanistično psihologijo Abrahama Maslowa
Začetnik humanistične psihologije Abraham Maslow (1908–1970) je pred več kot pol stoletja v knjigi Motivacija in osebnost strnil psihološke in socialne izsledke o ljudeh, ki jih je poimenoval samouresničene osebnosti, na čemer je tudi zasnoval koncept psihološkega zdravja. Mogoče je ta model danes nekoliko zastarel, pa vendar je še vedno pogosto citiran kot spisek lastnosti, ki jih praviloma izražajo ljudje, ki so dosegli visoko stopnjo osebnostne in/ali duhovne samouresničitve (samorealizacije, samoaktualizacije, individuacije). Članek opozori tudi na razliko med osebnostno samouresničitvijo in duhovno samouresničitvijo (razsvetljenjem, notranjo osvoboditvijo).
Abraham Maslow pristopa k človeku celostno. Osnova njegove humanistične psihologije je holistično načelo: »Človek je več kot samo seštevek sestavnih delov; vsakdo je enkratna in neponovljiva Celota«. Človekovega bistva, ki je kot izraz medsebojno prepletene Celote, zgolj na razumski (analitični) ravni ni mogoče doumeti. Osebnost je »stalni proces nastajanja«. Človeška narava ne more biti nikoli do konca določena in spoznana. Na splošno jo lahko označimo le s pojmi, kot so: svoboda, izvirnost, avtonomnost, individualnost, samodoločenost …
Vsak človek nosi v sebi potencial za samouresničenje (samoudejanjanje, samorazvoj), vendar se to zgodi pri precej majhnem številu ljudi. Razlogov za to je več; poleg notranje psiholoških so največkrat za to krive ekonomske in socialne ter splošne kulturne okoliščine. Po Maslowu se samouresničenje lahko zares začne šele, ko so zadovoljene človekove osnovne (elementarne) bivanjske potrebe. V okoljih, kjer se borimo za zgolj fizično in/ali socialno preživetje, za psihološko in ustvarjalno samouresničenje, ni veliko možnosti. Bistveno pa je tudi, da družba, v kateri živimo, dopušča individualnost in nam daje relativno visoko stopnjo osebne svobode ter možnosti za ustvarjalno samoizražanje.
Samouresničenje pomeni, da človek postane to, kar je po svoji unikatni naravi, da uresniči to, kar v njem obstaja kot psihološka možnost (kreativni potencial). Kaj ta potencial je, se seveda močno razlikuje od človeka do človeka. »Dobra prilagojenost« oziroma »družbena normalnost«, ki ju psihoanaliza in behaviorizem štejeta za pogoj uspešnega (zdravega) funkcioniranja, sta po Maslowu sporni zadevi. Namesto njiju humanistična psihologija trdi, da je za psihološko zdravje človeka ključno, da v sebi zgradi lasten sistem vrednot, torej, da ne ponotranji vrednot in pričakovanj okolja, temveč živi v skladu s svojimi občutki in potrebami (nagnjenji, stremljenji). Človek je duševno zdrav predvsem zaradi »vrhunskih notranjih doživetij in intenzivnih občutij življenja«.
Samouresnični ljudje so v sebi dosegli stanje »duševnega paradoksa«, kar pomeni, da so presegli temeljna notranja in zunanja nasprotja življenja, zato so lahko fleksibilni in kreativni ter se znajo ustvarjalno in realistično prilagajati različnim okoliščinam (drugim ljudem, družbenim okoljem, življenjskim izzivom …). Če povprečnega človeka v življenju motivira zadovoljitev osnovnih fizioloških potreb, samouresničenega vodijo višje potrebe, npr. potreba po svobodi in ustvarjalnosti ali družbeno plemeniti cilji, npr. solidarnost. Maslow pravi, da čim višja je človekova potreba, tem bolj je človeška (pretanjena, duhovna), tem manj je tudi pomembna za človekov goli, zgolj telesni obstanek. Zadovoljitev višjih potreb prinaša bogastvo notranjih doživetij, spokojnost in resnično duševno srečo, praviloma pa tudi boljše telesno zdravje in daljšo življenjsko dobo.
Abraham Maslow je s sodelavci v štiridesetih in šestdesetih letih 20. stoletja opravil obsežne raziskave samouresničenih osebnosti, katerih spoznanja je povzel v knjigi Motivacija in osebnost (1954, 1970). V raziskavo so bile vključene nekatere znane osebe avtorjevega časa ter zgodovinske osebnosti z različnih področij. (Pogoj za uvrstitev v raziskavo je npr. bil, da oseba ni izražala nobenih psihopatoloških in sociopatskih značilnosti.) Vsi analizirani so imeli zadovoljene osnovne fiziološke potrebe ter potrebo po varnosti, pripadnosti, spoštovanju, intimnosti …, zadovoljene so bile tudi njihove potrebe po znanju in intelektualnem izražanju. Izkazalo se je, da se bivanjske značilnosti samouresničenosti najpogosteje pokažejo pri ljudeh v srednjih (ali zrelih) letih, medtem ko se v mladosti pojavljajo redkeje, čeprav so lahko kot nastavki karakternih potez prisotne že zelo zgodaj.
Ker se v današnjih novodobnih in tradicionalnih duhovnih krogih izraz samouresničenje pojavlja zelo pogosto, naj opozorimo na terminološko in vsebinsko razliko med pojmoma osebnostna samouresničenost in duhovna samouresničenost. Prvi pojem se nanaša na udejanjenje osebnih potencialov (ustvarjalnih možnosti), ki jih ima posameznik v sebi, drugi pojem pa na najvišja duhovna spoznanja (razsvetljenje) in celostno osvoboditev, kar se nanaša tako na osebnost kot na spoznanje resnice Biti (Boga, Vesolja). Med obema samouresničenostma je tesna povezava, vendar ni nujno, da sta prisotni hkrati. Velja pa, da je duhovno samouresničenost lažje doseči, če je prej vzpostavljena osebnostna samouresničenost.
Vabim vas k branju podrobnejše predstavitve Abrahama Maslowa in njegovega psihološkega dela.
V. R.