Meni Zapri

Osho in Krišnamurti

Izročilo mojstrov razsvetljene modrosti  

Osho in Krišnamurti sta odločilno vplivala na razvoj zahodne novodobne duhovnosti. Bila sta upornika in revolucionarja, ki sta nastopala zoper vse avtoritete in hierarhije, zlasti pa zoper dogmatske in konservativne verske organizacije in ideologije. Zagovarjala sta osebno pot razsvetljenja in avtentičen način življenja. Zaznamovala sta čas šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja, ki ga v duhovnem pogledu lahko označimo za »zlato dobo razsvetljene modrosti«. Današnja duhovnost se od takratne bistveno razlikuje, saj je prežeta s potrošniško kapitalistično miselnostjo, ko ljudje v duhovnosti iščejo vse kaj drugega kot razsvetljenje. Osho in Krišnamurti sta glasnika svobode. Njuno izročilo je bilo in ostaja neizčrpen vir navdiha za vse, ki jih zanimata razsvetljena modrost in pristna duhovnost.   

 

Vabim vas, da si ogledate izhodiščni (uradni) spletni strani o življenju in delu Jidduja Krišnamurtija (1895–1986) in Bhagwan Shree RajneeshOsha (1931–1990), dveh velikanov razsvetljene modrosti iz druge polovice 20. stoletja. Po poreklu sta oba Indijca, vendar sta v glavnem delovala na Zahodu. Pri ameriških in evropskih duhovnih iskalcih, na uporniški (hipijevski) mladini in svobodomiselnih intelektualcih ter umetnikih sta pustila neizbrisen pečat.

Njuno duhovno poslanstvo se je udejanjilo v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, v katerih so na viden ali neviden način potekale številne revolucije, ki so spreminjale naravo človekovega notranjega in zunanjega sveta (družbe). Šlo je za »veliko osvoboditev« ali »prekinitev« z dotedanjimi konservativnimi tradicionalnimi družbenimi vrednotami in avtoritarnimi (na nasilju) temelječimi sistemi. Danes, ko znova drvimo v konservativnost in avtoritarnost, se lahko samo z nostalgijo spominjamo časa seksualne revolucije, skupinskih praznovanj radosti življenja, ali pa protestniških gibanj študentske mladine, ki je zahtevala svobodo in dostojanstvo človeka na vseh področjih življenja.

Oshovega in Krišnamurtijevega poslanstva ter duhovne modrosti, ki sta ju širila, ne moremo pravilno razumeti, če ne upoštevamo takratnega družbeno-zgodovinskega konteksta. Seveda so z današnjega vidika nekatera njuna stališča zastarela, a v osnovi so njuni nauki še vedno živi in sveži. Oba na izjemno luciden in pogosto radikalen način izražata izvorno univerzalno naravo razsvetljenja ter človekove osvoboditve od trpljenja in nevednosti.

Osho in Krišnamurti sta bila glasnika svobodne duhovnosti, upornika zoper vse verske organizacije, duhovne avtoritete, guruje; nastopala sta zoper konservativne (na hierarhiji temelječe) načine duhovnosti. Modernizirala sta starodavne razsvetljenske ideologije in prakse (Osho: zen, tantra, sufizem, daoizem …; Krišnamurti: teravada …). Iskalce razsvetljenja sta usmerjala, da poiščejo lastno pot, kajti razsvetljenja se ne da privzemati, posnemati, ne da se ga doseči tako, da slepo sledimo tistim, ki so ga že dosegli … Notranjo osvoboditev mora doseči vsak sam, drugi so nam pri tem lahko samo smerokaz, ki stoji ob poti.

Krišnamurti in Osho pripadata dobi aristokratov duha, kakršnih danes (skoraj) ni več. Zato se je treba k njima in k drugim velikim osebnostim njunega časa, npr. k tibetanskemu učitelju Chogyamu Trungpi, vedno znova vračati in pri njih iskati vir pristnega duhovnega navdiha, hkrati pa se tudi spominjati in opominjati, da so zlate dobe razsvetljene duhovnosti redek (in kratkotrajen) pojav. In to naj nam bo veliko opozorilo!

Ne Osho ne Krišnamurti nimata neposrednih naslednikov. Danes sicer obstajajo nekatere duhovne smeri, ki so blizu njunim učenjem, npr.  svetovno znana mojstra, Mooji in Echart Tolle, vendar pa izhajajo iz drugačnih izhodiščnih predpostavk in imajo drugačne cilje.

Osho in Krišnamurti sta bila (in ostajata) »veliki gori«, ki se dvigata visoko proti nebu, medtem, ko nas glavni tokovi današnje novodobne duhovnosti, ki je prežeta s kapitalistično miselnostjo, čedalje bolj tiščijo k tlom in nas od resničnega razsvetljenja pravzaprav odvračajo. Temeljna razlika med duhovnostjo Oshojeve in Krišnamurtijeve dobe in današnjo je v samem namenu ter smislu ukvarjanja z duhovnostjo, v odgovoru na vprašanje: kaj v duhovnosti iščemo?

Za Osha in Krišnamurtija je ukvarjanje z duhovnostjo in meditacijo pot k razsvetljenju in končni (kozmični) osvoboditvi, medtem ko je glavni tok današnje novodobne duhovnosti (široka paleta new age praks in filozofij) naravnan skoraj izključno storilnostno in pragmatično, tako kot je vse v kapitalizmu. Zato duhovni posvečenci danes v glavnem iščejo merljive dosežke in praktične koristi zase (in morda še za svoje bližnje), npr. dobro zdravje, večno mladost, uspešnost pri delu, materialno blagostanje, dobro počutje, ekstatičnost (nenehno vzhičenost), sproščenost in pomirjenost (antistresno in antitravmatsko terapiranje), spolno spontanost in užitek, srečo v partnerstvu, družini … Brez dvoma so to za naše vsakdanje življenje pomembne stvari, a ne najpomembnejše, predvsem pa ne morejo biti edini cilj ukvarjanja z duhovnostjo. Če ne razumete »nekoristnosti« ukvarjanja z meditacijo in duhovnostjo, potem ste zelo daleč od resnice razsvetljenja!

Seveda sta imela tako Osho kot Krišnamurti marsikakšno slabost, v življenju sta se večkrat zmotila, počela sta napake … Ampak od zrelih duhovnih posvečencev se pričakuje, da znajo ločevati med osebnostjo učitelja, njegovimi življenjskimi okoliščinami, ter tem, kar uči, s kakšnimi duhovnimi sporočili nas nagovarja, kaj prebuja v nas!

V slovenščini sta pred kratkim izšla prevoda dveh Krišnamurtijevih knjig, Meditacije in Razmišljaj, pred leti pa tudi Problemi življenja, Osvoboditev od znanega …. Založba Primus je v zadnjih letih izdala več Oshojevih knjig, med katerimi posebej priporočam dve, Tantra in Knjiga o niču (slednja je druga slovenska izdaja ene najboljših Oshojevih knjig).

V. R.