Psihologa Abraham Maslow in Scott Barry Kaufman o človekovem notranjem razvoju
Članek naše sodelavke Snežane Brumec, učenke Duhovne šole, se vsebinsko navezuje na v našem glasilu že objavljene članke o humanistični psihologiji Abrahama Maslowa in njegovem konceptu osebnostne samouresničenosti (samoaktualizacije). Snežanin zapis povzema najnovejše znanstvene raziskave in spoznanja na tem področju. Psiholog S. B. Kaufaman je v zadnjih letih razvil novi koncept samoakutalizacije, pri čemer piramidni model človekovih potreb, o katerih je govoril Maslow, nadgrajuje s pojmom »jadrnice«, s čemer ponazarja dinamiko človekovega notranjega razvoja. Na koncu članka je dodan Kaufmanov test, vprašalnik, s katerim se boste lahko poigrali, da bi ugotovili, kako blizu oz. daleč ste od koncepta samoaktualizirane osebe.
Abraham Maslow je v svojih psiholoških raziskavah (1943, 1954) izhajal iz prepričanja, da človek ne teži le k zadovoljevanju osnovnih potreb, temveč tudi k razvoju svojega potenciala. Zanimalo ga je, kaj pomeni živeti polno in avtentično življenje. Pri proučevanju ljudi, ki jih je imenoval samoaktualizirani (samouresničeni), je opazil več skupnih značilnosti. Ti posamezniki so bolj sprejemali sebe, imeli so jasnejši občutek smisla, več notranje svobode in večjo sposobnost za pristne odnose. Pogosto so poročali tudi o tako imenovanih vrhunskih izkušnjah – trenutkih globoke jasnosti, povezanosti ali lepote, ki jih je Maslow razumel kot stik z najvišjimi človeškimi vrednotami.
V prvotnem modelu je samoaktualizacijo uvrstil na vrh piramide človekovih potreb. Kasneje pa je svojo teorijo razširil. Pod samoaktualizacijo je dodal kognitivne potrebe (po znanju, razumevanju in raziskovanju) ter estetske potrebe (po lepoti in harmoniji), nad njo pa postavil transcendenco oziroma samopreseganje – usmerjenost onkraj lastnega jaza. Razvoj se tako ne konča pri »uresničitvi sebe«, temveč se lahko nadaljuje v smeri večje povezanosti z drugimi in svetom.
Sodobni psiholog Scott Barry Kaufman (2020) je Maslowove ideje postavil v kontekst 21. stoletja. Piramida se mu je zdela nekoliko zavajajoča prispodoba, saj lahko ustvarja vtis, da gre pri razvoju za plezanje proti vrhu in zgodbo o doseganju, kar ni v duhu humanistične psihologije.
Po Kaufmanu človekov razvoj ni tekmovanje, temveč izkušnja. Življenje ni pot do vrha, ampak potovanje po oceanu, polnem priložnosti, pa tudi negotovosti. Zato je predlagal drugačno metaforo: človekove potrebe si lahko predstavljamo kot jadrnico, ki pluje po morju transcendence. Trup jadrnice, ki nas ščiti pred valovi, sestavljajo varnost, povezanost in samospoštovanje, jadro pa raziskovanje, ljubezen in poslanstvo.
Po Kaufmanu jadrnico poganja težnja po raziskovanju, ki ima globoke evolucijske korenine in predstavlja pomemben motor samoaktualizacije.
Kaufman (2018) je Maslowove ideje tudi empirično preverjal. Njegove raziskave kažejo, da je samoaktualizacija tesno povezana z različnimi vidiki blagostanja, zlasti z občutkom smisla, psihološko stabilnostjo in samopresežnimi izkušnjami. Ljudje, ki živijo bolj v skladu s seboj, pogosteje poročajo o občutku enosti in globlje povezanosti, kar potrjuje Maslowovo intuicijo, da notranja rast vodi onkraj individualnega jaza.
Sodobna psihologija pri tem razlikuje med hedoničnim blagostanjem, ki temelji na ugodju, in evdaiomonskim blagostanjem, ki se nanaša na smisel in osebno rast. Maslow in Kaufman poudarjata prav slednje. Resnična izpolnjenost po njunem razumevanju ni predvsem v tem, da se dobro počutimo, temveč, da živimo v skladu s svojim globljim bistvom.
Pomemben prispevek sodobnih raziskav je tudi poskus merjenja samoaktualizacije. Kaufman je razvil lestvico CSAS, ki združuje različne vidike izpolnjenega življenja – od psihološkega blagostanja in odnosov do radovednosti in samopreseganja. Rezultati kažejo, da ima večina Maslowovih idej presenetljivo močno empirično podporo. Takšne ugotovitve vzpostavljajo zanimiv dialog med psihologijo in duhovnostjo. Ideje o notranji rasti, ki so bile dolgo predvsem del filozofskih in duhovnih tradicij, danes dobivajo tudi raziskovalno podlago. Samoaktualizacija tako ni le abstrakten ideal, temveč proces, ki ga je mogoče vedno bolje razumeti tudi v sodobni znanosti.
Ob teh spoznanjih se morda spontano pojavi vprašanje: kje na tej poti se nahajamo mi sami? Maslow in Kaufman nas ne vabita k primerjanju ali ocenjevanju, temveč k opazovanju. Samoaktualizacija ni cilj, ki bi ga dosegli enkrat za vselej, ampak proces postopnega zorenja. Včasih se kaže kot večja iskrenost do sebe, drugič kot globlji mir ali večja odprtost do ljudi.
Morda je najdragocenejše prav spoznanje, da notranja rast ni ločena od vsakdanjega življenja. Ne dogaja se le v posebnih duhovnih trenutkih, temveč tudi v preprostih izkušnjah – v odnosih, v tišini, v soočanju z izzivi. Če jo razumemo kot pot, ne kot dosežek, se lahko tudi samopreseganje začne zelo preprosto: kot majhen premik iz sebe proti širši povezanosti z življenjem.
Snežana Brumec
Viri
Kaufman, S. B. (2018): Self-Actualizing People in the 21st Century: Integration With Contemporary Theory and Research on Personality and Well-Being. Journal of Humanistic Psychology, 1–33. https://doi.org/10.1177/0022167818809187
Kaufman, S. B. (2020): Transcend: The New Science of Self-Actualization. New York: A Teacher Perigee Book.
Maslow, A. H. (1943): A Theory of Human Motivation. Psychological Review, 50(4), 370– 396.
Maslow, A. H. (1954). Motivation and Personality. Harper in Row.