O naših navezanostih in tem, kako si z njimi škodimo
Članek, ki ga je napisala Snežana Brumec, naša meditantka, sicer sociologinja, izhaja iz psihološke znanstvene teorije navezanosti (štiri značilne oblike) in jo primerja z budistično teorijo (ne)navezanosti. Budizem navezanost (vezanost) razume v negativnem smislu, saj je posledica nerazumevanja temeljne bivanjske resnice, po kateri je vse minljivo, nestalno, podvrženo spremembi. Čvrsto oklepanje nečesa ali nekoga prej ko slej privede do trpljenja. Snežana nadgradi zahodno razumevanje navezanosti z budističnimi spoznanji in tako pride do celovitega vpogleda v to, kako navezanosti zmehčati in si pridobiti notranjo svobodo ter sproščenost bivanja. Ob koncu članka je psihoterapevtski vprašalnik, s pomočjo katerega boste lahko ugotovili, kako globoko ste ujeti v mrežo svojih (na)vezanosti.
V katerem slogu navezanosti se prepoznate?
John Bowlby in Mary Ainsworth sta razvila teorijo navezanosti, ki pravi, da na osnovi odnosov v otroštvu oblikujemo »notranje delovne modele« – nezavedne predstave o sebi, drugih in odnosih, ki v odraslosti določajo, na kakšen način vstopamo vanje. Poimenovala sta jih slogi navezanosti.
Nekateri ljudje razvijejo varno navezanost. Odrasli s tem slogom zmorejo ohranjati ravnovesje med bližino in samostojnostjo .So zaupljivi, ne bojijo se intime in jih pretirano ne vznemiri, če partner potrebuje čas zase. Svoja čustva in potrebe znajo jasno izraziti, konflikte pa rešujejo mirno in konstruktivno.
Drugi razvijejo anksiozno (preokupirano) navezanost. V odnosih pogosto potrebujejo potrditve, da so ljubljeni. Če se partner ne odziva dovolj hitro ali dosledno, se lahko hitro pojavijo dvomi, ljubosumje ali občutek zavrnitve. Njihov največji strah je zapuščenost. Prav tako si pogosto želijo več bližine, kot jim jo je partner pripravljen dati.
Tretji razvijejo izogibajočo (odklonilno) navezanost. Ti ljudje visoko cenijo svojo neodvisnost in se pogosto počutijo utesnjene, če odnos postane preveč resen. Partnerja držijo na določeni razdalji, ob čustveni bližini pa se pogosto umaknejo v delo ali hobije. Pogosto pravijo, da »niso pripravljeni na resno zvezo« ali da »potrebujejo prostor zase«.
Četrti razvijejo dezorganizirano (strahopetno-izogibajočo) navezanost, ki je kombinacija obojega: močne želje po bližini in hkratnega strahu pred njo. V odnosih je njihovo vedenje pogosto nepredvidljivo – en trenutek so zelo ljubeči, naslednji trenutek pa hladni in odklonilni. Pogosto imajo težave z zaupanjem zaradi preteklih travm.
Ne glede na to, v katerem slogu se prepoznamo, pa vsi temeljijo na mentalnih vzorcih oziroma predstavah, ki jih o sebi in drugih nosimo v sebi.
Kaj pa, če je problem v sami navezanosti?
Na prvi pogled se zdi, da je navezanost nekaj pozitivnega, celo nujnega. Vendar budistična psihologija ponuja drugačen pogled.
V budizmu ima navezanost negativno konotacijo. Razume se kot oklepanje, kot mentalna fiksacija, ki izkrivlja našo zaznavo. Ko smo navezani, idealiziramo ljudi ali stvari, poudarjamo njihove prijetne lastnosti in spregledamo njihovo minljivost. Prav to oklepanje je po budističnem učenju eden temeljnih vzrokov trpljenja.
Zanimivo je, da budistična tradicija navezanost razume kot nekakšno miselno popačenje. Ko smo navezani, pretiravamo v zaznavanju pozitivnih lastnosti ljudi ali stvari, medtem ko njihove neprijetne vidike potiskamo v ozadje. Takšno oklepanje, bodisi ljudi, predmetov ali celo lastne predstave o sebi, ustvarja iluzijo trajnosti tam, kjer je v resnici vse podvrženo spremembi. V tem smislu se budistični pogled presenetljivo približa temu, kar zahodna psihologija opisuje kot anksiozno navezanost, kjer je prisotno prav to oklepanje, prežeto z negotovostjo in strahom pred izgubo.
Ob tem pa se pojavi zanimiv paradoks. Čeprav budizem navezanost problematizira, opis zrele, razvite osebnosti v obeh tradicijah ni tako različen. Tako zahodna psihologija kot budizem poudarjata notranjo stabilnost, avtonomijo, sočutje in sposobnost globokih odnosov. Razlika je predvsem v poti: medtem ko zahodna psihologija gradi varnost na stabilnih notranjih predstavah odnosov, budizem vidi svobodo v postopnem opuščanju teh fiksnih predstav.
Tu se pojavi ključno vprašanje: ali je problem res le v »nezdravih« oblikah navezanosti ali pa morda v navezanosti kot taki?
Problem mentalnih fiksacij
Jedro zahodnega koncepta navezanosti so torej mentalne predstave o sebi, drugih in odnosih. Če je otrok izkusil ljubezen, razvije občutek, da je vreden ljubezni. Če je izkusil zavrnitev, se lahko oblikuje občutek negotovosti.
Problem nastane, ker te predstave doživljamo kot nekaj trdnega in resničnega. Toda življenje jih neizogibno postavlja pod vprašaj.
Kaj se zgodi, ko oseba, na katero smo navezani, odide? Ko se odnos konča? Ko se okoliščine spremenijo? Takrat se pokaže krhkost navezanosti. To, kar smo doživljali kot stabilno, se izkaže za minljivo.
Budistični pogled prav tu naredi korak dlje: problem ni le v tem, na kaj smo navezani, ampak v samem aktu navezanosti, v oklepanju nečesa, kar je po svoji naravi spremenljivo in minljivo.
Nenavezanost: svoboda brez izgube
Budistični koncept nenavezanosti ne pomeni brezbrižnosti ali čustvene otopelosti. Ravno nasprotno. Nenavezanost pomeni, da smo sposobni doživljati odnose, ljubezen in svet brez potrebe, da bi jih nadzorovali ali se jih oklepali.
Gre za premik od »imeti« k »biti«.
Ko človek razvija nenavezanost, njegovo dobro počutje ni več odvisno od zunanjih okoliščin. Ne temelji več na tem, ali se stvari odvijajo po njegovih pričakovanjih, temveč na sposobnosti sprejemanja in prisotnosti.
Zanimivo je, da sodobne raziskave kažejo, da je nenavezanost povezana z večjo čuječnostjo, sprejemanjem, sočutjem in splošnim življenjskim zadovoljstvom. Ni povezana z umikom iz sveta, temveč z bolj odprtim in svobodnim načinom bivanja v njem.
Kaj o nenavezanosti pravi sodobna psihologija?
Tudi zahodna psihologija je v zadnjih letih začela sistematično raziskovati nenavezanost kot pomembno psihološko lastnost. Raziskovalci so razvili lestvico nenavezanosti (Nonattachment Scale – NAS), ki omogoča merjenje tega, v kolikšni meri posameznik ni ujet v mentalne fiksacije in se jih ne oklepa.
Rezultati raziskav kažejo, da je nenavezanost povezana z višjo stopnjo življenjskega zadovoljstva, večjo čustveno stabilnostjo, večjim sočutjem in boljšimi medosebnimi odnosi. Pomembno je, da raziskave potrjujejo to, kar poudarja tudi budistična tradicija: nenavezanost ne vodi v odtujenost, temveč v bolj odprt, povezan in notranje svoboden način bivanja.
Kako nenavezani ste vi?
V nadaljevanju članka je predstavljena lestvica nenavezanosti (NAS), s pomočjo katere lahko sami pri sebi preverite, v kolikšni meri ste nagnjeni k oklepanju na v otroštvu oblikovane mentalne vzorce ali pa k sproščenemu sprejemanju življenja takšnega, kot je. Ne kot test, ki bi vas ocenil, temveč kot povabilo k opazovanju samega sebe.
Sklep: od navezanosti k svobodi
Zahodna teorija navezanosti razume psihološko varnost kot rezultat stabilnih notranjih predstav o sebi in drugih. Vendar teh predstav ne postavlja pod vprašaj. Ne sprašuje se, ali so morda prav te mentalne podobe, ki jih doživljamo kot trdne in resnične, lahko vir navezanosti in s tem tudi trpljenja. Prav tako ne poudarja minljivosti vseh odnosov in identitet, temveč se osredotoča predvsem na njihovo kakovost. V tem smislu ostaja znotraj okvira, ki ga budizem presega.
Budistični pogled pa nas vabi korak dlje: da prepoznamo, da so tudi te predstave minljive in da resnična svoboda ne izhaja iz varnosti, ki jo poskušamo ustvariti, temveč iz osvoboditve od krčevitega oklepanja stvari, ljudi in idej. Nenavezanost tako ni izguba odnosov, temveč njihova preobrazba.
Ko se ne oklepamo več, lahko ljubimo bolj svobodno.
Ko ne potrebujemo več nadzora, lahko resnično živimo.
Viri
Bowlby, J. (1982). Attachment and loss: Vol. 1. Attachment. New York, NY: Basic Books. (Izvirno delo objavljeno 1969)
Devine, E.K., Elphinstone, B., Ciarrochi, J., Sahdra, B.K. (2025). Nonattachment Scale (NAS). In: Medvedev, O.N., Krägeloh, C.U., Siegert, R.J., Singh, N.N. (eds) Handbook of Assessment in Mindfulness Research. Springer, Cham. https://doi.org/10.1007/978-3-031-47219-0_38
Sahdra, B. K., Shaver, P. R., & Brown, K. W. (2010). A scale to measure nonattachment: A Buddhist complement to Western research on attachment and adaptive functioning. Journal of Personality Assessment, 92(2), 116–127. https://doi.org/10.1080/00223890903425960
Lestvica nenavezanosti (NAS)
ki so jo razvili Sahdra, B. K., Shaver, P. R., & Brown, K. W. (2010). Iz angleščine jo je prevedla avtorica tega prispevka, Snežana Brumec.
Prosimo, da za vsako trditev označite, v kolikšni meri se z njo strinjate, na lestvici od 1 »sploh se ne strinjam« do 6 »popolnoma se strinjam«.
- Lahko sprejemam tok dogodkov v svojem življenju, ne da bi se jih oklepal/a ali jih odrival/a stran.
- Zmorem opustiti obžalovanja in občutke nezadovoljstva glede preteklosti.
- Ugotavljam, da sem lahko miren/a in/ali srečen/a, tudi kadar stvari ne potekajo po mojih željah.
- Težko cenim uspehe drugih, kadar so uspešnejši od mene.
- Ostajam odprt/a za to, kar mi življenje prinaša, ne glede na to, ali se mi v določenem trenutku zdi zaželeno ali nezaželeno.
- Lahko uživam v prijetnih izkušnjah, ne da bi potreboval/a, da trajajo večno.
- Težave, ki se pojavijo v mojem življenju, doživljam kot izzive, s katerimi se je treba soočiti, ne kot razloge za obup ali malodušje.
- Lahko uživam v svojih stvareh, ne da bi me preveč vznemirilo, če se poškodujejo ali uničijo.
- Količina denarja, ki ga imam, ni pomembna za moj občutek, kdo sem.
- Ne trudim se prikrivati ali zanikati svojih negativnih lastnosti ali napak.
- Sprejemam svoje pomanjkljivosti.
- Lahko uživam v družbi svoje družine in prijateljev, ne da bi čutil/a potrebo, da jih zadržim zase.
- Če se stvari ne odvijajo tako, kot si želim, se razburim.
- Lahko uživam v življenjskih radostih, ne da bi ob njihovem koncu občutil/a žalost ali frustracijo.
- Veselim se dosežkov drugih, ne da bi pri tem čutil/a zavist.
- Ugotavljam, da sem lahko srečen/a skoraj ne glede na to, kaj se dogaja v mojem življenju.
- Namesto da bi se izogibal/a življenjskim težavam ali jih zanikal/a, se z njimi soočam.
- Odprt/a sem za razmislek o svojih preteklih napakah in neuspehih.
- Ne obremenjujem se z željo po »idealnem« ali »popolnem« življenju.
- Dobro se počutim kot običajen, nepopoln človek.
- Ostajam odprt/a za misli in občutke, ki se pojavljajo v meni, tudi če so negativni ali boleči.
- Svoje težave in pomanjkljivosti lahko vidim brez potrebe, da bi zanje krivil/a druge ali okoliščine.
- Ko se prijetne izkušnje končajo, brez težav nadaljujem z naslednjimi, ki pridejo.
- Pogosto me zaposlujejo skrbi ali strahovi.
- Nisem posesiven/na do ljudi, ki jih imam rad/a.
- Ne čutim potrebe, da bi ljudi, ki jih imam rad/a, zadrževal/a za vsako ceno; lahko jih pustim oditi, če si to želijo.
- Ne čutim potrebe, da bi bežal/a pred neprijetnimi izkušnjami v svojem življenju ali se jim izogibal/a.
- Svoje pomanjkljivosti lahko priznam brez sramu ali zadrege.
- Ob pomembnih izgubah doživljam žalost in jo priznam, vendar me ne preplavi do te mere, da ne bi mogel/la delovati naprej.
- Nisem posesiven/na do stvari, ki jih imam.