Nenavadni obisk boginje Selket v Mariboru
Poobjavljamo kratko avtobiografsko besedilo iz knjige Prebujanje v svetlobo, ki govori o tem, kako je Vili Ravnjak prišel v prvi stik s staroegipčanskimi duhovnimi energijami, kar se zgodilo leta 1990 v Mariboru ob skrivnostnem srečanju s kipcem egipčanske boginje Selket, ki se je naključno znašla pri mariborski pisateljici Zlati Vokač. Preberete lahko, kaj se zgodi, če energijsko senzibilne osebe pridejo v stik z nekim starodavnim versko-magijskim astralom. Energijska moč boginje Selket je v Mariboru namreč oživela.
V Maribor sem prvič prišel živet in ustvarjat v gledališču jeseni leta 1983. Kot mlad dramaturg sem se zaposlil v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, kjer sem v naslednjih nekaj letih doživel marsikaj (od umetniških prebojev do zelo neprijaznih razmer v delovnem kolektivu). Jeseni leta 1987 sem se po naključju znašel na zenovskem intenzivu razsvetljenja, ki je zaznamoval nadaljevanje mojega življenja. Odprla so se mi vrata v svet neznane duhovnosti, ki je prej (kot kristjan) nisem poznal. V meni so se mešali različni duhovni vplivi: od azijskega zena in advaite do zahodnega hermetizma in kabale, pa tudi zdravilski reiki, reinkarnacijska regresija … Prek raziskovanja magije in okultizma sem prišel v prvi stik z duhovnim izročilom starega Egipta in Knjigo mrtvih. Obdobje med letoma 1988 in 1992 je bilo zame v duhovnem pogledu zelo formativno, na neki način je izoblikovalo temelje moje duhovne osebnosti. Začel sem se družiti z različnimi duhovnimi iskalci, intelektualci in umetniki, ki jim je bila »drugačna« duhovnost blizu.
Med najpomembnejšimi duhovnimi prijateljstvi, ki so se zgodila v omenjenem času, je bilo druženje z Zlato Vokač, legendarno mariborsko pisateljico dveh zgodovinskih (in ezoteričnih) romanov: Marpurgi in Knjiga senc, sicer univerzitetno profesorico ruščine, samoinicirano duhovno posvečenko … Zelo hitro me je sprejela za svojega prijatelja in z menoj velikodušno delila bogato zahodno ezoterično znanje, med drugim me je naučila branja tarota ter mi poklonila dragoceno zbirko kart egipčanskega tarota.
Mislim, da je bilo tisto, kar me je na podzavestni ravni »priklenilo« na duhovnost starega Egipta, povezano z nenavadnim dogodkom, ki se je pripetil na začetku poletja leta 1990, povezan pa je z Zlato Vokač. V teh dneh ji je namreč njen mož, ki je bil na poslovnem obisku v Egiptu, prinesel kipec egipčanske boginje Selket, ki ga je kupil v Kairu. Zlata mu je sicer naročila, naj ji prinese boginjo Hator, ker pa menda prodajalec spominkov te ni imel, je mož kupil Selket, saj se mu je zdela podobna, predvsem pa je bil njen pozlačeni kipec zelo lep. (Med Hator in Selket je v resnici velika razlika, česar pa Zlatin mož, ki ga duhovne stvari niso niti najmanj zanimale, ni vedel.) Kmalu potem sem bil pri Zlati na obisku in pogled na Selket me je povsem uročil. Res je bila čudovita, sevala je neko nenavadno hipnotično energijo, ki je bila hkrati mir in nemir.
Ko se je Selket naselila v Zlatini hiši, so se začele dogajati nenavadne stvari, med drugim so se pojavili poltergeisti: razna potrkavanja, odpiranja vrat, premikanja stvari …, kar Zlati ni bilo všeč, pa tudi mene je navdajalo z zmedenimi občutki.
Čez kakšna dva tedna sem imel velike sanje, v katerih me je boginja Selket vodila skozi egipčanske templje in grobnice. Povedala mi je, da je v resnici ni prišla k Zlati, ampak k meni. Ko sem naslednje jutro pod močnim vtisom sanj potrkal na vrata pri Zlati, je, čim jih je odprla, zasopla rekla: »Selket hoče k tebi, sanjala sem!« In res, tudi ona je celo noč sanjala Selket, kako se odpravlja k meni. Tako sem z velikim strahospoštovanjem, navdušenostjo in tudi duhovno prevzetnostjo odnesel Selket k sebi domov. In potem se je začelo zelo nenavadnih deset dni. Energija v stanovanju se je povsem spremenila; postala je izjemno močna, gosta, iniciacijska. Nekaj časa sem lahko bil zaradi njenih vibracij v globoki meditativni zamaknjenosti, potem pa sem postal nemiren. Sčasoma doma skoraj nisem več mogel biti. Ponoči nisem mogel spati, čim pa sem zaspal, sem imel intenzivne sanje, ki so bile vse povezane s starim Egiptom, z egipčanskimi božanstvi, tudi demoni … Po desetih dneh sem se odločil, da Selket odnesem nazaj. Zlata je bila kar malo razočarana, ko sem ji kipec vrnil, a je razumela. Čez kakšen teden je Selket predala najini skupni prijateljici, zbirateljici afriških verskih artefaktov, vendar jo je čez čas tudi ona vrnila. Selket je našla novi dom v Sloveniji pri znanem slovenjegraškem slikarju Jožetu Tisnikarju, saj se je z njim energijsko očitno dobro ujemala, kar ni nič nenavadnega glede na tip njegovega s smrtjo povezanega slikarstva.
In kaj je na Selket (včasih jo pišejo kot Serket) tako posebnega? Gre za manj znano, a mogočno škorpijonjo boginjo, zaščitnico pred zlom, povezano z magijo, zdravilstvom, spolnostjo in smrtjo, ki si je pridobila »svetovno slavo« kot ena glavnih varuhinj Tutankamonove grobnice, posebej zadolžena za Tutankamonovo srce.
Z duhovnostjo starega Egipta torej nisem prišel v stik, kakor večina ljudi, med turističnim romanjem k egipčanskim piramidam in templjem, ampak prek različnih skrivnostnih posegov »višjih sil«, predvsem pa prek serije mističnih sanj, ki so jim sledile. Mislim, da je za ljudi, ki so po naravi energijsko hipersenzibilni, ukvarjanje z verskimi in magijskimi starinami, četudi replikami, tvegano početje. Mimogrede se namreč lahko na nas prilepi kakšna energijska entiteta. In nikoli ne moremo vedeti, kaj prinaša v naše življenje!
Odlomek iz knjige V. Ravnjaka: Prebujanje v svetlobo, str. 368–370, Založba Pivec, Maribor 2026