Razmišljanja ob prvem almanahu Duhovne šole
Naša meditantka in sodelavka glasila Katja Kurbus v svojem razmišljanju o prvem almanahu, posvečenem petnajstletnici delovanja Duhovne šole, najprej spomni na svoje izkušnje, povezane s šolo in pisanjem člankov za naše glasilo, nato pa se posveti univerzalnim duhovnim idejam in vprašanjem, s katerimi so se doslej ukvarjale vse generacije šole. Almanah je »zgodovinski« dokument, neposredni pričevalec o naših iskanjih in spoznanjih. Vilijev učni program prvenstveno izhaja iz starodavnih učenj, vendar jih on zna podajati izrazito sodobno, prepleteno s problemi današnjega sveta. Tako lahko vsak odkrije, kako je iskanje pristnega stika s seboj, razvijanje zavestne navzočnosti, spoznavanje najvišjih resnic bivanja enako v vseh časih in okoljih.
Vse se je začelo ob čaju.
Še vedno polna vtisov iz potovanja po Tibetu sem Viliju navdušeno pripovedovala o svoji izkušnji – o pokrajini, samostanih, ljudeh in drobcih modrosti lokalnega vodiča, ki so se me globoko dotaknili. Sledil je klic nekaj dni kasneje »A bi ti to napisala za naše glasilo?«
V pomanjkanju priročnih izgovorov sem pristala. Tolažila sem se s tem, da tega verjetno ne bo prebralo veliko ljudi. Morda kdo iz naše meditacijske skupine, pa še ti bodo verjetno raje preskočili moj prispevek in prebrali kaj Vilijevega.
In sem napisala.
Kmalu je prišla nova spodbuda – kaj če bi napisala kaj o Srčni sutri, glede na to, da jo mantriram? In sem se lotila Prajnaparamitre. Sledila je kašmirska modrinja Lala. In po njej še Dōgen.
Pisanje vsakega članka je postal moj osebni študijski projekt. En vir je vodil k drugemu, eno vprašanje je odprlo deset drugih. Brala sem, iskala, primerjala, poslušala podkaste. Težko mi je bilo nekaj zapisati, dokler nisem imela občutka, da sem se temi dovolj približala in jo ponotranjila. Vili je potrpežljivo čakal in sočutno prestavljal roke.
Vmes pa so se tudi v meni dogajali majhni premiki.
Ljudje, o katerih sem pisala, so prenehali biti oddaljene zgodovinske osebnosti. Dōgen ni bil več le japonski mojster iz 13. stoletja. Lala ne le skrivnostna pesnica iz Kašmirja. Srčna sutra ne le uvod v mantro, ki je z leti postala moja.
Njihova vprašanja so postajala presenetljivo sodobna. Različni časi, različni kraji in različni jeziki – pa vendar ista vprašanja, podobna spoznanja in, nekje pod vsem tem, presenetljivo soroden pogled na človeka in življenje.
Kaj je resnično? Česa se oklepamo? Kdo smo, ko za trenutek odložimo zgodbe, ki jih pripovedujemo o sebi?
In vedno znova sem v njihovih besedah prepoznavala nekaj, kar nam Vili govori danes.
Kar sem prej poznala kot posamezne ideje, besede, prakse in občutke, se je začelo povezovati. Počasi se je začela sestavljati slika. Ne kot sistem, v katerem bi se vse lepo ujemalo, ampak bolj kot poti, ki prihajajo iz različnih časov in krajev ter se za trenutek srečajo na istem križišču.
Moji štirje prispevki so bili seveda le droben del vsega, kar je v tem času nastajalo. Srce glasila so Vilijeva besedila. V njih se stoletja stara duhovna izročila vedno znova srečujejo z duhom sodobnega časa. Velike teme niso nekaj, kar bi pripadalo oddaljenemu svetu modrecev in samostanov, ampak postajajo izhodišča za vprašanja, ki si jih zastavljamo tukaj in zdaj. Včasih jih odpre Vili sam, drugič kdo od učencev s povsem konkretnim vprašanjem. Ob njem pišejo tudi nekateri drugi člani naše meditacijske skupine, duhovni sopotniki, vsak iz svoje izkušnje in s svojim pogledom. Tako se duhovno iskanje ves čas prepleta s psihologijo, odnosi, družino, družbo in svetom, v katerem živimo. Duhovnost, ki ni omejena na meditacijsko blazino, ampak se nadaljuje tam, kjer je vedno znova na preizkušnji – v vsakdanjem življenju in v odnosih z drugimi.
Zdaj je iz teh besedil nastala knjiga. Ob 15-letnici Duhovne šole so bila v knjižni obliki natisnjena vsa glasila od marca 2024 do decembra 2025. Eno samo »podaljšano« leto, pa vendar se mi zdi, da je v njem nekaj bistvenega. Ne kronika šole in ne njen učbenik, temveč prej njen prerez: tega, kar nas navdihuje, usmerja in oblikuje. Ker ne pripadamo nobeni od uveljavljenih duhovnih tradicij, je knjiga morda tudi dober kažipot za tiste, ki nas še ne poznajo – pokaže, kje iščemo, od kod črpamo in kaj nam je blizu.
Ko danes držim knjigo v rokah, skoraj pozabim na nelagodje, ki je spremljalo pisanje in objavljanje teh besedil. Kljub svoji večni želji, da bi ostala nekje varno v ozadju, sem ponosna, da sem del te zgodbe. Ob Viliju in ob drugih članih naše meditacijske skupine.
Ker je na koncu prav to zgodba te knjige in naše skupnosti. Zgodba ljudi, ki v svetu, ki nas nenehno vleče navzven, zavestno obračajo pogled tudi navznoter. Ki se v času nenehnega hrupa in razpršene pozornosti trudijo biti bolj pozorni. Nekoliko bolj budni.
Pogledati vase, ne da bi se pri tem odvrnili od sveta. In ne prehitro potegniti meje med sabo in tistimi, ki svet vidijo povsem drugače. Vsak nekoliko po svoje, vsak s svojimi vprašanji in svojo potjo, a vendar skupaj.
In ki se vedno znova vračajo k morda najpreprostejšemu in najtežjemu vprašanju: kako zares živeti v današnjem svetu – prisotno in pristno– ter tudi sredi vseh njegovih nasprotij ohranjati zavest, da smo del iste celote.
Katja Kurbus