Razmišljanje regresoterapevtke Mirthe Vesne Božič
Članek terapevtke reinkarnacijske regresije Mirthe Vesne Božič nas popelje v nemirne trenutke velikih življenjskih dilem, ko iščemo odgovore, kako se odločiti za neko spremembo oziroma, kakšno nadaljnjo pot v življenju izbrati. Gre za iskanje nezmotljivega notranjega občutka, ko vemo, da je nekaj prav, in začutimo, da je napočil trenutek za spremembo. Mirtha nam pri tem razkriva, kako je po večletnem iskanju našla svoje duhovno poslanstvo v vodenju regresij in pomoči ljudem, da lažje izberejo svoje prave življenjske cilje, čeprav, kot na osnovi življenjskih izkušenj ugotavlja, ne obstajajo dobre in slabe poti. Vsaka pot nosi v sebi tako dobre kot slabe plati.
Spominjam se svoje prve regresijske izkušnje. Zgodila se je skoraj pred dvajsetimi leti in mi odgovorila na ključno vprašanje, na katerega sem iskala odgovor vso svojo mladost: S čim naj se ukvarjam v življenju, da bom potešila hrepenenje svoje nemirne in radovedne duše? Ves čas sem slutila, da obstaja nekaj, kar čaka name, a se nikakor ni hotelo razodeti.
Bilo je sveže poletno jutro. Vzpenjala sem se po cesti v hrib in iskala pravi naslov hiše, kjer se bom prvič vrnila v času nazaj. Bila sem nekoliko prestrašena, napeta in kot se je zame spodobilo, navdušeno radovedna. Šla sem v neznano in nisem niti približno vedela, kaj naj pričakujem!
Začelo se je s pogovorom, sledila je regresija in spominjam se, kako se je med procesom odkrivanja prejšnjega življenja začela moja duša veseliti, prežemati me je začelo jasno VÉDENJE, da je to, to; da je regresija tisto, kar že tako dolgo iščem. Občutek je bil tako jasen, da ni bilo več nobenega kančka dvoma, nobenega spraševanja, ali prav čutim.
Ko sem po regresiji spet odprla oči, je bila moja glava hkrati polna in prazna, težka in lahka. Razum je hotel analizirati, pa ni mogel preanalizirati vsega, pravzaprav ničesar … Bila sem v nekem nenavadnem, neznanem vakuumu. Ko sem za silo zbrala svoje misli, sem se poslovila in odšla po lesenih stopnicam iz podstrešnega prostora, kjer je potekala regresija. Ko sem stopala po stopnicah navzdol proti izhodnim vratom, sem slišala njihovo škripanje, ki je bilo nenavadno glasno, globoko in neskončno dolgo. V trenutku, ko sem prijela kljuko vrat in jih odprla ter vdihnila sveži zrak, sem zaslišala glas, ki mi je rekel: »Od zdaj naprej bodi še bolj pozorna na svoja dejanja! Od zdaj naprej bo vse drugače!« Kot strela z jasnega me je prešinilo in presunilo globoko spoznanje, da reinkarnacija in karma dejansko obstajata.
Danes vem, da je bil to trenutek, ko sem doumela razliko med RAZUMETI z razumom in imeti VÉDENJE v srcu in duši. In danes vem tudi to, da se sčasoma zgodi še nekaj bolj čudežnega, védenje razoroži tudi razum, ki preprosto ne najde več razloga za dvom! S pomočjo regresije mi je uspelo zgraditi most med RAZUMOM, SRCEM in DUŠO! Poleg tega sem našla svojo poklicanost, poslanstvo – voditi ljudi skozi regresije v prejšnje življenje in jim pomagati pri izbiri njihovih današnjih odločitev.
Seveda pa se vse nove poti ne razkrijejo tako enostavno in prijetno, kot se je moja, ko je že med samim procesom spoznavanja karme celo moje bitje vedelo, da je to tisto, po čemer hrepenim, odkar pomnim. Dejstvo je, da se vsak od nas vsaj enkrat, če ne večkrat v življenju, znajde pred velikim razpotjem, ko mora stopiti na novo pot, ker je preprosto prišel čas za spremembo, oziroma, ker tako, kot je deloval in živel doslej, ne more več naprej.
Preden naredimo prvi korak spremembe, praviloma zavestno razmišljamo, tehtamo: naj grem v levo, v desno ali naravnost?! V dilemi smo, ker želimo, da sprememba prinese predvsem dobro rešitev, kjer ne bo novih ali dodatnih težav. NEZAVEDNO izberemo način glede na to, kakšno izkušnjo v danem trenutku potrebuje naša duša za svoj razvoj. Tako nekateri izberejo pot, ki obeta materialno bogastvo, drugi gredo po poti, ki prinaša moč in vpliv, spet tretji se odločijo za pot, ki jim jo prišepetava notranji glas, četrti pa se povsem prepustijo zunanjim okoliščinam, da jih te porinejo v neko smer, naivno misleč, da izbira ni njihova stvar.
Morda predolgo razmišljamo in neizogibno odločitev za novo življenjsko smer pomikamo v neko nedoločno prihodnost, ki pa nikoli ne pride, saj je prihodnost vendarle samo »prihodnost«. Zdi se nam tudi, da nikoli ni pravi trenutek za sprejem odločitve, za prvi korak. Takrat nam na pomoč pogosto priskoči kar Življenje samo. Tako ali drugače pritisnejo na nas težavne okoliščine, da si ne moremo več lagati in se slepiti. Noben izgovor ne vzdrži več. Trenutek odločitve, pred katerim smo bežali, se ga izogibali, gledali vstran, pritiska na nas s takšno silo, da razum popolnoma odpove in komajda še slišimo svoj notranji glas.
Slej ko prej tako vendarle napravimo prvi korak spremembe, ob čemer se sprosti ogromno kreativne energije, pride do velikega olajšanja in življenje steče po novih tirnicah. Nova pot postopoma dobiva jasne obrise in ugotavljati začnemo, da ima pravzaprav tudi ta pot svoje prednosti in slabosti; nekaj pogrešamo, nekaj nas moti, z nekaterim stvarmi smo še posebej zadovoljni. Določene prednosti in slabosti naše izbire se pokažejo šele sčasoma, kasneje. Ko smo stali na razpotju, jih nikakor nismo mogli niti slutiti; želeli pa smo si seveda, da bi izbrali najboljše, nekaj, kjer ne bo nobenih težav in bomo povsod želi uspeh.
V določenem trenutku dojamemo, da po katerikoli poti že hodimo, na vsaki so biseri kot tudi globoki, temni prepadi. Imajo pa vse naše poti tudi nekaj skupnega – duši prinašajo dragocene izkušnje in jo modrijo. In te izkušnje nam pomagajo, da znamo bolj ceniti bisere, ki nam jih življenje podarja, ter da se znamo bolj spretno izogibati padcem v globino.
Velike življenjske prelomnice, razpotja, so obdobja v življenju, v katerih nam je regresoterapija lahko v veliko pomoč, da lažje vstopimo v polje spremembe, izberemo novo, drugačno smer. Velike spremembe včasih težko naredimo sami, ker nas nekje globoko nekaj zavira. Med regresijo poiščemo ter ozavestimo ta NEKJE in NEKAJ, kar nas razbremeni, sprosti. Bistvo problema, običajno so to negativne čustvene energije prejšnjih življenj, je zdaj ozaveščeno in zastala energija steče. Naš energijski nivo se poviša, moč delovanja poveča. In ker smo nekje in nekaj nadomestili s subtilnim, jasnim VÉDENJEM, lahko suvereno in z odločnim korakom začnemo stopati po izbrani novi poti.
Vsi smo namreč ISKALCI, vsak na svoj edinstven način!
Na tem mestu bi rada izkoristila priložnost in se zahvalila tebi, dragi Vili. Bil si namreč tisti, ki me je peljal skozi prvo regresijsko izkušnjo! In ko sem ti takoj po regresiji rekla, da čutim, da bi rada delala regresije, si mi odvrnil: »Jaz mislim, da bi ti to lahko dobro delala, ampak se moraš naučiti, kako. Pojdi na seminar k Janu Eriku Sigdellu!« Tako se je tudi zgodilo. Spoznala sem svojega dolgoletnega učitelja, regresoterapevta Jana Erika Sigdella, ki me je v nekem trenutku tudi imenoval za svojo naslednico in mi predal svojo duhovno dediščino, da jo širim naprej. Danes delam individualne in skupinske regresije ter organiziram usposabljanja za regresoterapevte.
Mirtha V. Božič