Duhovni opomnik: knjiga Shunryja Suzukija Duh zena, duh začetnišva
Japonski učitelj zena Shunryu Suzuki (1904–1971) je bil prvi posredovalec soto zena (zena tihega razsvetljenja) na Zahodu, katerega začetnik je bil Dogen Zenji v 13. stoletju. Skozi Suzukijevo interpretacijo je zen postal navdih za številne zahodne duhovne iskalce, tudi tiste, ki neposredno ne pripadajo tej budistični meditacijski liniji, saj so zenovska izročila univerzalna. Članek predstavlja nekaj odlomkov iz znamenite Suzukijeve knjige Duh zena, duh začetništva. Ta knjiga velja za enega najboljših modernih zenovskih duhovnih vodnikov. Med drugim nas opominja na to, kako na pravilen način meditirati, kakšen odnos imeti do razsvetljenja, kako razumeti Budo, na kaj biti pozoren v vsakdanjem življenju, da bi lahko navkljub vrvežu in dnevnim opravkom ohranjali razsvetljeno zavest. Temeljna pa je vsekakor Suzukijeva opredelitev samega »duha zena«, ki pomeni, povedano poenostavljeno, biti v »svobodnem, razprtem in sprejemajočem stanju zavedanja«, ter trditev, da je zen predvsem praksa – »biti razsvetljenje«, tukaj in sedaj (in ne nekoč v prihodnosti).
Shunryu Suzuki (1904–1971) je bil japonski roši, mojster in učitelj zena, ki je prvi prenesel izročilo Dogenove linije soto zena na Zahod. Leta 1959 je prišel v ZDA z namenom, da bi vodil versko življenje japonskih budistov, vendar pa se je kmalu po prihodu začel ukvarjati predvsem z zahodnimi učenci. V San Franciscu je leta 1966 ustanovil prvi zen samostan izven Azije.
V nadaljevanju objavljamo kot duhovni opomnik odlomke povzetkov iz Suzukijeve knjige Duh zena, duh začetništva, ki je nastala na osnovi njegovih govorov, ki jih je imel za svoje učence. Govore je zapisala in uredila njegova učenka Trudy Dixon. Knjiga je prvič izšla leta 1970 in kmalu postala klasika moderne zenovske literature. Leta 2002 je prvič izšla v slovenščini. Gre za odlično sintezo praktičnih napotkov in filozofskega mišljenja. Iz nje povzemamo nekaj odlomkov.
Shunryu Suzuki: Duh zena, duh začetništva
Duh zena: biti v svobodnem, razprtem in sprejemajočem stanju zavedanja
Za Shunryja Suzukija je bistvo zen prakse prebuditev in negovanje »začetniškega duha« (praizvora sebe, svoje prvobitnosti, prvinskosti). Duh začetnika je svoboden, saj je prazen, prost umskih navad in drugih omejitev; je duh, ki je radoveden, pripravljen sprejemati, dvomiti, biti odprt za vse možnosti.
V začetniškem duhu ni misli, da smo nekaj dosegli. Ni egovskih pričakovanj in vezanosti. Kadar ne mislimo na to, da bi nekaj dosegli, ko ne mislimo nase, pravi Suzuki, smo pravi začetniki.
Duh začetnika je tudi duh sočutja. Kadar je duh sočuten, je brezmejen. Ko ne želimo ničesar doseči, takrat smo s svojim telesom in duhom lahko povsem tukaj in zdaj. Takrat živimo zaradi nas samih. To je temeljni nauk zena.
Če izgubimo svojo avtentičnost, izgubimo tudi vsa načela in zapovedi zena. Če v sebi ohranjamo prvobitnega duha, se vse moralne zapovedi življenja vzdržujejo same od sebe (naša etičnost je spontana, zanjo se nam ni treba zavestno truditi).
Kadar poskušamo doseči razsvetljenje, je to del naše karme. Ustvarjamo karmo in karma žene nas. Po pojmovanju velikega kitajskega patriarha zena iz 6. stoletja, Bodhidharme, je zenovska praksa, ki temelji na doseganju nečesa, na spiritualnem hotenju (pohlepu in narcisizmu), zgolj ponavljanje naše osebne karme. Veliko kasnejših mojstrov zena je to pozabilo in so zato poudarjali različne stopnje napredka (duhovne moči), ki naj bi jih dosegli z meditacijo. Toda pomembnejša kot vsaka dosežena stopnja je naša iskrenost, naše pravo (in pravilno) prizadevanje – vztrajanje pri meditaciji oziroma duhovni naravnanosti brez pričakovanja nekega posebnega rezultata!
Če se navežete na učitelja ali nauk, pravi Suzuki, je to velika napaka. V tistem trenutku, ko srečate učitelja, ga morate »zapustiti« in postati od njega »neodvisni«. Seveda pa potrebujete učitelja, da bi lahko postali neodvisni. Če nanj niste navezani, vam bo učitelj pokazal pot do vas samih.
Buda in razsvetljenje
Shunryu Suzuki na zelo jasen in preprost način razloži Budovo pot k razsvetljenju, pa tudi Budovo življenje po razsvetljenju. Preden je Buda dosegel razsvetljenje, se je z različnimi duhovnimi praksami trudil na vse mogoče načine in končno dospel do temeljitega razumevanja različnih poti ter najglobljega spoznanja sebe.
Običajno mislimo, da je Buda dosegel neko duhovno stopnjo, na kateri je bil osvobojen karmičnega življenja, vendar to ne drži. Potem ko je dosegel razsvetljenje, je Buda povedal veliko zgodb o svojih preizkušnjah. Sploh ni bil drugačen od nas.
Buda je še vedno občutil trpljenje. Če bi bil po razsvetljenju nekdo, ki je brez karme, ne bi imel razlogov za trpljenje. Tako pa je tudi po razsvetljenju nadaljeval z enakim prizadevanjem, kot je lastno nam. Z enako pozornostjo je opazoval življenje vsakega človeka, vključno svoje. Sebe in druge je opazoval z istimi očmi kot kamne, rastline ali kaj drugega. Imel je zelo »znanstveno« razumevanje življenja.
Buda ni mogel sprejeti verstev, ki so obstajala v njegovem času, čeprav se je z njimi podrobno ukvarjal. Ni ga zanimala neka metafizična eksistenca, temveč lastno telo in lasten duh, tukaj in zdaj. In potem, ko je našel sebe, je dojel, da ima vse bivajoče naravo Bude.
Zenovski način delovanja – brez puščanja sledi!
V zenovski praksi torej ne zasledujemo nekega posebnega cilja ali namena niti nimamo kakšnega posebnega predmeta čaščenja. Pot prakse »brez cilja« je biti osredotočen na to, kar v danem trenutku počnemo. Če je naša pozornost razpršena in naš duh tava naokoli, nimamo nobene možnosti, da bi izrazili sebe. Če pa omejimo svojo aktivnost na to, kar pravkar počnemo, v tem trenutku, potem lahko v polnosti izrazimo svojo resnično naravo, ki je vseobsegajoča Budova narava.
Dokler mislimo »Zdaj delam to« ali »To moram napraviti« ali »Doseči moram nekaj posebnega.«, tako dolgo v bistvu ničesar ne delamo, ampak smo v umu pričakovanja, v umu namere. Če pa nekaj počnemo s preprostim, jasnim duhom, (nezapletenim umom, ki bi razmišljal, kako to počnemo), ne ustvarjamo nobenih »senc« ali »predstav« (konceptov, prepričanj). Takšna dejavnost je zato močna (učinkovita), predvsem pa neposredna.
Mišljenje, ki pušča sledi, prihaja iz našega odnosnega, zmedenega duha. Odnosni duh (relativni, konceptualni um) je tisti duh, ki se postavlja v odnos do drugih stvari, s čimer nas omejuje, ločuje od njih. Ta »mali duh«, kakor ga imenuje Suzuki, rojeva predstave o doseganju nečesa in s tem pušča sledi. Če puščamo sled mišljenja pri svojih dejavnostih, se bomo nanje navezali. Če smo navezani na neko predstavo o tem, kar smo napravili, se zapletemo v egocentrične misli. (Seveda se je potrebno spominjati tega, kar smo napravili, vendar se na to ne smemo navezovati v egovskem smislu.)
Da ne bi puščali umskih sledi, ko nekaj počnemo, moramo biti povsem tukaj in sedaj, delovati popolno pomeni biti kot »dober ogenj«. Med delovanjem moramo »popolnoma zgoreti«. Zenovska dejavnost je tista, ki povsem zgori, medtem ko poteka, tako da na koncu ne ostane nič drugega kot pepel.
Zen mojster Dogen je rekel: »Preučevati budizem pomeni preučevati sebe. Preučevati sebe pomeni »sebe pozabiti!« Da se ne bi navezali na minljivi izraz sebe, moramo govoriti o budizmu. Temeljno učenje budizma je nauk o minljivosti ali spreminjanju. Da se vse spreminja, je osnovna resnica vsake eksistence. Ta nauk lahko razumemo tudi kot nauk o brezsebstvu (ne-jazu). Ker se vsaka eksistenca nahaja v stalnem spreminjanju, ni nobenega obstojnega (trajnega in trdnega) sebstva. Pravzaprav sebstvena narava vsake eksistence ni nič drugega kot spreminjanje. Ko spoznamo to vedno veljavno resnico in v njej najdemo svojo spokojnost, takrat se znajdemo v nirvani.
Popolno eksistenco bi morali najti skozi »nepopolno eksistenco«. Popolnost bi morali iskati v nepopolnosti. Resnico bi morali najti v realnem vsakdanjem svetu, skozi svoje težave, skozi svoje trpljenje. To je temeljno učenje budizma.
Radost se ne razlikuje od težave. Dobro se ne razlikuje od slabega. Slabo je dobro, dobro je slabo. Gre za dve strani enega kovanca. Takšno naj bi bilo razsvetljenje v praksi. To je pravo razumevanje zena in življenja. Najti radost v trpljenju je zato edina pot, da sprejmemo resnico o minljivosti. To je tudi temeljni nauk, vodilo, kako živeti v tem svetu.
Spontanost in avtentičnost: biti to, kar si!
Shunryu Suzuki zelo pogosto zastavi vprašanje, kaj je pravi zen. In eden najbolj enostavnih in prepričljivih odgovorov, ki jih poda, je: »Kadar vi postanete vi sami!« Ko ste vi – vi sami!, potem je vse, karkoli počnete, zazen. Ko ste vi vi, potem vidite stvari, kot so, in postanete eno s svojim okoljem.
Biti do sebe povsem naraven in istočasno na najprimernejši način slediti temu, kar pravijo in počno drugi, je precej težko. Kadar se skušamo namenoma prilagoditi, postane nemogoče, da bi ostali naravni. Če se poskušamo na določen način prilagoditi, izgubimo sebe. Izražati sebe, prosto, kakor smo, brez vsakega namernega, pretiranega načina prilagajanja, je najboljši način, kako osrečiti sebe in druge.
Pravo sporazumevanje je po Suzukijevem mnenju odvisno od tega, ali smo drug do drugega odprti in neposredni. In zenovski mojstri so zelo odprti in direktni. Vsak od nas mora hoditi po lastni (pravi) poti in kadar to počnemo, bo lastna pot v sebi izražala univerzalno pot. V tem je skrivnost!
Če razumete sebe, boste razumeli vse. Če si prizadevate hoditi lastno pot, boste pomagali drugim in drugi bodo pomagali vam. Dokler pa ne hodite po lastni poti, ne morete nikomur pomagati in tudi vam ne more nihče pomagati.
Naravnost (avtentičnost, spontanost) je »dejavnost, ki temelji na niču«. Če to, kar počnete, prihaja iz praznine, je naravno, in to je prava dejavnost! Suzuki pravi: »Trenutek za trenutkom vsakdo prihaja iz niča« (…) »Iz resnične praznine se pojavi čudovita Bit.« Brez niča ni naravnosti, ni pristne biti. Nič je vedno tu, iz njega se vse pojavi. Če v naši dejavnosti ni resnične praznine, naše delovanje ni naravno. Imeti mehek in gibljiv um pomeni imeti naravnega, pristnega duha. Če imamo takšnega duha, se življenja lahko stalno veselimo.
Stvari hkrati obstajajo in ne obstajajo. Resnična eksistenca prihaja iz praznine in se vrača nazaj v praznino. Preden spoznamo pojem praznine, se nam vse zdi substancialno (trdno, trajno, obstojno). Ko pa dojamemo praznino, vse postane dejansko, ne pa tudi substancialno. Če se zavedamo, da je vse, kar vidimo, del praznine, ne moremo biti vezani na nobeno eksistenco. Sproti namreč spoznavamo, da je vse le »provizorična«, prehodna, začasna oblika in barva, da gre le za »valovanje duha«.
Suzuki trdi, da je absolutno nujno, da »v nič ne verjamemo«. To pomeni, da moramo verjeti v nekaj, kar nima ne oblike ne barve, v nekaj, kar obstaja, preden se pojavijo oblike in barve. Če ste vedno pripravljeni, da vse, kar vidite, sprejmete kot nekaj, kar prihaja iz niča, vedoč, da obstaja nek (vidni ali nevidni) razlog, zakaj se pojavlja, boste v danem trenutku našli popolno umirjenost in spokojnost. Verjeti v tisto, kar lahko privzame kakršnokoli obliko ali postane katerakoli dejavnost, pomeni verjeti v Budovo naravo. In to je osnova za zenovsko razumevanje življenja.
Ko zgolj smo, vsak na svoj način, izražamo naravo Bude. Kadar sprašujemo, kaj je Budova narava, ta izgine. Edina pot, kako razumeti Budovo naravo, je, enostavno biti tukaj, kakor smo. Dogenov oziroma Suzukijev zenbudizem je biti praksa, biti razsvetljenje!
Povzetki odlomkov iz knjige Shunryja Suzukija DUH ZENA, DUH ZAČETNIŠTVA, Logos, Ljubljana 2002; prevod Branko Klun; zbral in priredil V. R.