»Ne išči Bude zunaj sebe; ko se usedeš in pozabiš nase, Buda že sedi.«
V članku naše sodelavke in meditantke Katje Kurbus se lahko seznanimo z idejnimi in praktičnimi osnovami japonskega soto zena (zena tihega razsvetljenja), katerega utemeljitelj in začetnik je bil znameniti japonski zen mojster Dogen Zenji (1200–1253). Katja se pri predstavitvi opira na glavni Dogenov spis Šobogenco (Zaklad očesa pravega zakona). Poudarek je na brezčasnosti in univerzalnosti Dogenovega izročila, ki je bilo enako aktualno v njegovem času, kot je danes. Na Zahod je Dogenov nauk prišel v šestdesetih letih 20. stoletja prek japonskega rošija Shunryja Suzukija. (To različico zena sledimo tudi v naši Duhovni šoli.) Članek posebej izpostavlja Dogenov koncept bodisatve, temelječ na sočutni modrosti (na radodarnosti, prijaznosti, koristnosti, so-bivanju). Hkrati nas opomni, da je Dogen živel in ustvarjal v zelo nemirnem (nasilnem) času japonske zgodovine, ki je v marsičem podoben današnjemu. Dogen je ustvaril učinkovit duhovni sistem, ki temelji na povezavi meditacije in vsakdanjega življenja, in, ki omogoča, da navkljub neugodnim zunanjim okoliščinam, v sebi ohranjamo mir in sočutnost ter jasnost zavesti.
Dogen Zenji (1200–1253) je bil japonski budistični menih, pisatelj, pesnik in filozof, predvsem pa je poznan kot ustanovitelj šole soto zena na Japonskem. Na začetku svoje duhovne poti je bil posvečen kot menih tendai šole budizma, takrat prevladujoče budistične ločine na Japonskem, vendar v njenem učenju ni odkril globine, ki bi potešila njegovo iskanje resnice. V želji po bolj pristni obliki budizma se je odpravil na Kitajsko, kjer je našel učitelja in izkustvo, ki je zaznamovalo njegovo življenje.
Po vrnitvi na Japonsko je začel učiti pot zazena, sedeče meditacije, ter poudarjal, da je razsvetljenje dosegljivo vsakomur – ne kot nekaj oddaljenega, temveč kot resničnost, ki se razodeva v vsakem trenutku.
Zagovarjal je prakticiranje šikantaze, kar v prevodu dobesedno pomeni »zgolj sedeti«, kot najčistejšo obliko zazena. Pri tej praksi gre za sedenje brez namere, brez želje po doumetju ali globljem spoznanju, brez naprezanja in prizadevanja za »dobro meditacijo«, ko z ljubečo naklonjenostjo le opazujemo in sprejemamo vse, kar nam sedanji trenutek prinese, v nas in okoli nas.
Ko nič ne delamo, niti ne meditiramo. Samo smo. In ta trenutek »neaktivnosti« nosi v sebi zrno spoznanja, ki lahko razblini odtujenost in razlikovanje med sedečim in sedenjem, med iskalcem in iskanim. »Ne išči Bude zunaj sebe. Ko se usedeš in pozabiš nase, Buda že sedi.« (Šobogenzo Zuimonki)
Čeprav se naša duhovna skupina – Duhovna šola Vilija Ravnjaka – le navdihuje na soto tradiciji, ni pa njena naslednica, ni odveč, če (s)poznamo Dogena in njegovo pisanje. Njegovo učenje nas opominja, da to, kar počnemo, ni od včeraj, ampak gre za tisočletno prakso sedenja v tišini. Dogen razume zenovsko prakso kot tekočo reko, ki teče skozi nas. Ali z njegovimi besedami: »Ko poznaš pot prednikov, vidiš, da njihova pot teče skozi tvoje telo.« (Šobogenzo, Katto). In »Čeprav se reka spremeni, voda ostaja ista. Takšna je tudi pot prednikov.« (Šobogenzo, Sansuikyo). Nekoč si se za pristno duhovno izkušnjo moral odpraviti na dolgo in nevarno pot, danes imamo možnost prisluhniti duhovnemu predavanju tudi preko spleta v udobju lastnega doma. Oblike učenja se s časom spreminjajo in prilagajajo kulturi in duhu časa, toda duh zena ostaja enak. Ko sedemo v zazen, skozi vsak naš dih odzvanja praksa mnogih pred nami. Gre za živo verigo, ki se preko izkušnje prenaša od samega Bude naprej.
Na Zahod jo je ponesel zen praktikantom veliko bolj poznani Shunryu Suzuki (avtor knjige Duh zena, duh začetništva), imenovan tudi Suzuki Roshi – japonski menih soto linije, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odšel v San Francisco in postal eden najvplivnejših zen učiteljev na Zahodu. Tako kot je pred več kot sedemsto leti pred njim Dogen prinesel čan zen iz Kitajske na Japonsko, je Suzuki storil nekaj podobnega za Zahod in obveljal za Dogenov glas 20. stoletja. Suzuki Roshi je pogosto poudarjal temeljne Dogenove misli – le v preprostejšem jeziku, bolj razumljivem zahodnemu človeku. Ali kot pravi Norman Fischer, znan zen učitelj in dolgoletni predstojnik zen centra v San Franciscu: »Ko bereš Suzukija, slišiš Dogena, ki govori angleško.«
Dogenovo najbolj znano delo je Šobogenzo, v prevodu »Zaklad očesa pravega zakona«. To obsežno delo, sestavljeno iz 95 poglavij, velja za enega najpomembnejših filozofskih spisov zen budizma. Dogen ga je napisal v japonščini, kar je bilo za njegov čas redkost, saj so bila budistična besedila pisana v kitajščini. Delo je filozofsko, poetično in zahtevno za razumevanje, prežeto s paradoksi in metaforami in še danes navdihuje tako budistične praktikante kot tudi sodobne filozofe. V Šobogenzu Dogen poglobljeno raziskuje temeljna vprašanja bivanja, časa, zavesti in razsvetljenja, pri čemer poudarja, da praksa meditacije (zazen) sama po sebi predstavlja razsvetljenje, ne pa sredstvo za njegovo dosego. Neprekinjena praksa (japonsko gyoji) je eden ključnih stebrov Dogenovega učenja in ne govori o vztrajnosti ali disciplini, ampak o načinu bivanja.
Dogen uči enotnost prakse in razsvetljenja, kar pomeni, da razsvetljenje ni oddaljen cilj, temveč način, kako živimo vsak trenutek – ko kuhamo, govorimo, pomivamo posodo, vozimo avto ali se pogovarjamo.
Zen praksa ni omejena le na zendo oz. blazino za meditiranje, ampak zajema vse aspekte bivanja. Vsak trenutek je priložnost za razsvetljenje.
Čeprav Dogen uči, da so vsa bitja po naravi Bude, torej že v svojem bistvu razsvetljeni, nas to ne razreši same prakse. Razsvetljenje je, kot so krila ptice, ki ji nič ne koristijo, če z njimi ne leti, pravi Dogen. Tako je tudi z nami – čeprav je narava Bude že v nas, se mora izraziti v dejanju prakse. (Šobogenzo, Zuimonki). Ta svoj pogled podpre s primerom Bude Šakjamunija, ki predstavlja utelešenje prebujenja. Dogen v pogovoru s svojimi učenci, ki so ga spraševali, zakaj je praksa sploh potrebna, če smo po naravi že razsvetljeni – eksistencialno vprašanje, s katerim se je v svoji mladosti tudi sam ukvarjal, in ki ga je, po pripovedih, tudi gnalo na Kitajsko – spomni, da je tudi Buda, potem ko je dosegel razsvetljenje, še šest let sedel v zazenu. »Tisti, ki so razsvetljeni, še naprej prakticirajo [meditacijo]; tisti, ki prakticirajo, so že razsvetljeni.« (Bendowa)
V istem duhu, v katerem Dogen demistificira razsvetljenje, razširi ta pogled tudi na pojem bodisatev – v nasprotju s tedaj prevladujočim pogledom na bodisatve kot mitološko figuro, simbol kozmične sočutnosti, je Dogen učil, da je bodisatva vsak, ki iskreno prakticira: »Bodisatva ni ideal v daljavi; bodisatva je praksa, ki se izraža v vsakem dejanju telesa, besed in misli. » Ni torej nekaj, kar postaneš, potem ko doživiš razsvetljenje, ampak način, kako bivaš vsak trenutek in s tem delaš dobro tudi za druge: »Ko sedeš v zazen, sediš za vsa bitja, ko govoriš z ljubeznijo, govoriš z glasom Bude. /…/ Moč te neprekinjene prakse potrjuje tebe in vse druge. Tvoja praksa učinkuje na celotno zemljo in nebo v desetih smereh. Čeprav tega ne opazijo ne drugi ne ti sam, je vendar tako.« (Šobogenzo, Bodaisatta – Shishobo in Šobogenzo, Gyoji).
Dogenova aktualnost ne izhaja le iz njegovega preprostega povabila k sedeči praksi in k bivanju v prisotnosti vsakdanjega trenutka, temveč postaja še izrazitejša v današnjem času. Če poznamo družbeno-politični kontekst njegovega časa, lahko razumemo, da nam tudi danes ponuja živ pogovor o tem, kako ostati prisotno navzoč v času družbenih sprememb in nemirov.
Tudi Dogen je živel v času velikih preobratov. Aristokracija je izgubljala svojo moč, medtem ko je bil v vzponu novi razred samurajev. Ta prenos oblasti ni potekal mirno – zaznamovali so ga spopadi med plemiškimi rodbinami in krvavi boji za prevlado, Japonsko pa je prežemala globoka družbena neenakost. Aristokrati, ki so se oklepali svojih položajev, in samuraji, ki so izkoriščali novo pridobljeno moč, niso kazali veliko sočutja do trpljenja navadnih ljudi. Situacijo so zaostrovale še naravne nesreče – požari, lakote in bolezni. Številne verske ustanove so v tem času izgubile svoj prvotni namen: zapletale so se v politiko, podlegale korupciji in se bogatile. Zveni nekoliko znano, kajne? Prav v takšnem okolju je Dogen napisal besedilo o štirih poteh bodisatve, v katerem je pokazal, da razsvetljena dejanja niso ločena od vsakdanjega življenja, temveč iz njega vzklijejo.
Te štiri poti, ki jih je Dogen imenoval shishōbō, so preprost, a globok izraz sočutne modrosti – prajnaparamite:
- radodarnost (dāna) – to ni le dajanje v materialnem smislu, temveč odprtost srca – dar časa, pozornosti in razumevanja;
- ljubeznivost (aigo) – prijazna verbalna ali neverbalna govorica, ki izhaja iz sočutja, ima moč, da zdravi in povezuje;
- koristnost dejanj (rigyō) – delovati v dobro vseh; ne iz dolžnosti, ampak iz naravne sočutnosti; to ni delovanje z namenom, da bi si pridobil zasluge ali hvaležnost, ampak spontano delovanje v dobro vseh čutečih bitij;
- sobivanje (dōji) – prisotnost z drugimi, brez občutka ločenosti ali večvrednosti; zavedanje, da smo vsi v istem čolnu.
Ta zadnji princip je verjetno najbolj plemenit, a hkrati tudi najtežji za razumevanje, še posebej v okviru aktualnih globalnih razmer. Kako biti sočuten — tudi do tistih, ki povzročajo trpljenje — ne da bi sočutje postalo brezbrižnost ali odobravanje?
Dogen poudarja, da smo vsi del iste resničnosti – tudi tisti, ki povzročajo zlo, so v isti mreži soodvisnosti, ujeti v svojih zablodah, strahu in karmični reaktivnosti.
Zato je pomembno, da ne zanikamo njihove človečnosti, da se ne postavljamo nad njih, kar pa ne pomeni, da se moramo z njimi strinjati, ali njihova dejanja odobravati – ampak, da jih ne smemo izločiti, ker v tem trenutku postanemo sami tisti, ki izključujejo: “Ko ločiš sebe in druge, nastane zabloda. Ko ne ločiš, se pojavi modrost.” (Šobogenzo, Sokushinzebutsu). Pri tem je pomemben sočuten pogled tudi do storilca, ki trpi in v svojem trpljenju povzroča trpljenje tudi drugim. Doji pomeni tudi odgovornost: biti z drugimi pomeni ne odvračati pogleda, ko vidiš zlo. To pomeni: ko se srečaš z grozodejstvom, tvoj odziv ni sovraštvo, ampak prisotno (zavestno) delovanje – preprečiti trpljenje, ne iz maščevanja, ampak iz sočutja do vseh vpletenih.To je zelo subtilna in zahtevna drža, ki presega moraliziranje: preprečiti zlo, ne da bi ustvarili dodaten vir sovraštva. Tako nas Dogen nagovarja, da se ne umikamo iz sveta, ker ta ni (več) po naši meri in da ne odmikamo pogleda, ker je preveč boleče, ampak v njem sočutno delujemo.
Dogen nas še danes uči, da prajnaparamita ali sočutna modrost, ni abstrakten pojem, ki ga poznamo iz Srčne sutre in drugih spisov, ampak spontan odziv meditanta, ki preprosto sedi v tišini in vidi stvari takšne, kot so. Ko opustimo prizadevanje, da bi karkoli dosegli ali razumeli, se modrost sama izrazi kot tiha prisotnost, ki ne ločuje med jazom in drugim. Iz tega videnja se poraja naravno sočutje — ne kot moralna dolžnost, temveč kot dihanje sveta skozi nas. Zato Dogenovo povabilo ostaja živo: usedimo se, vdihnimo, bodimo povsem prisotni. V vsakem trenutku lahko okusimo to sočutno modrost, ki ne prihaja od zunaj, temveč se razodeva v nas, ko preprosto dovolimo, da je vse tako, kot je.