Razočaranci in odvisniki od duhovnosti, vmes pa nekaj samouresničenih (razsvetljenih) oseb
Članek V. Ravnjaka govori o tem, v kaj vse se lahko dolgotrajno ukvarjanje z duhovnostjo razvije, kako vpliva na človekovo vsakdanje življenje in na njegovo osebnost. Odgovori bodo najbrž še posebej zanimivi za tiste, ki so na duhovni poti deset ali več let, ali pa za čiste začetnike, ki imajo glede duhovnosti še velika (romantično naivna) pričakovanja. Dolgotrajno ukvarjanje z današnjo (novodobno) duhovnostjo v takšni ali drugačni obliki se pri ljudeh manifestira na štiri tipične načine. V prvi in drugi skupini so tisti, ki novodobno duhovnost po nekaj letih z velikim odporom zavrnejo in se z njo prenehajo ukvarjati ali pa se zatečejo v tradicionalne religije in sodobne totalitarne sekte. V tretji skupini, ki je najštevilnejša, so tisti, ki z duhovnostjo postanejo zasvojeni (čeprav nimajo od nje nobene posebne koristi, še vedno želijo preizkusiti vse, kar se na »duhovni tržnici« pojavi novega). V četrti skupini, ki je najmanjša, pa so tisti, ki so do dosegli samouresničenje, torej so duhovnost prerasli, čeprav se z njo lahko še vedno ukvarjajo.
Po več letih ukvarjanja z duhovnostjo se pri novodobnih iskalcih oziroma praktikih skladno z njihovo osebnostno naravo in življenjskimi okoliščinami, izoblikujejo značilni psihosocialni profili duhovneža ali novodobnega vernika. Gre za štiri tipične odgovore (odzive), ki jih sproži temeljno vprašanje, kaj v duhovnosti iščemo, zakaj se z njo ukvarjamo. Ker v duhovnosti večina išče srečo in uspeh oziroma neko praktično psihoenergetsko pomoč za svoje vsakdanje življenje, so odgovori odvisni od tega, koliko te pomoči (izpolnitve in zadovoljstva) pri tem doživijo, hkrati pa so odvisni tudi od človekove prirojene duhovne inteligence.
Marsikaj je namreč odvisno od tega, koliko je človek naravno bistroumen in zmore ozaveščati svojo naivnost in vraževernost (slepo vero, fanatizem).
Prvi odgovor se razvije pri ljudeh, ki po več letih zahajanja na delavnice in vadbe različnih spiritualnih praks, predvsem pa kroženja med duhovnimi skupinami in učitelji, doživijo globoko razočaranje (znajdejo se v slepi ulici). Poljubnost in svobodnost odprte duhovne scene, v kateri so nekoč uživali, jih začne tako motiti, da se brez razmisleka zatečejo v neko čvrsto strukturirano organizacijo, torej, ali v urejeno novodobno sekto ali pa se pridružijo kateri od (patriarhalnih) tradicionalnih religij, kjer so izgubljenih ovčk še posebej veseli. Iskalci ob verski avtoriteti, ki točno ve, kaj je resnica, pozna pa tudi jasna pravila, kako jo je treba živeti, dokončno osmislijo svoja iskanja. V močni organizaciji najdejo končno duhovno uteho in (psihosocialno) zatočišče. Takšen odgovor je precej pogost fenomen post-novodobne duhovnosti, ki temelji na velikem notranjem preobratu – spreobrnjenju –, ko se dolgoletni svobodni duhovni iskalec preobrazi v ortodoksnega sledilca ali gorečega vernika neke totalitarne religije, ki temelji na eni sami »absolutni resnici«.
Drugi odgovor predstavljajo ljudje, ki, podobno kot tisti iz prve skupine, v celoti podvomijo v novodobno duhovnost ali do nje začutijo globok odpor, zato vse dotedanje duhovne dejavnosti opustijo. Odtlej v praksah in ideologijah »zdravega življenja in popolne sreče«, še bolj pa v skupinah in učiteljih (gurujih, terapevtih, zdravilcih, spletnih vplivnežih …) prepoznavajo le še oblike čustvenega in miselnega nasilja ter manipuliranja, lahko pa tudi finančnega ali spolnega zlorabljanja. Ti ljudje postanejo neke vrste novodobni agnostiki, ki niso več pripravljeni tolerirati nobenih resnic in metod, ki obljubljajo kakršnokoli odrešenje ali samouresničitev. Do ljudi, s katerimi so se v skupinah ali prek individualnih stikov dotlej družili, razvijejo odklonilno, celo odkrito sovražno stališče.
Tretji odgovor, ki pravzaprav ni odgovor (reakcija), ampak nadaljevanje začetniške naivnosti in lahkovernosti, se pojavi pri ljudeh, ki nikoli ne prepoznajo, da bi bilo lahko v njihovem odnosu do duhovnosti karkoli narobe. Čeprav duhovno ne napredujejo (njihova »razsvetljenost« ostaja enaka kot bila pred vstopom na duhovno pot), niti se jim vsakdanje življenje, navkljub številnim treningom in motivacijskim afirmacijam, kaj bistveno ne izboljšuje, še naprej redno zahajajo na različne delavnice, spremljajo in preizkušajo »svežo ponudbo« novih spiritualnih tehnik, sledijo priporočilom gurujev in trendovskih terapevtov, spletnih vplivnežev … Gre za ljudi, ki bi jih lahko označili za odvisnike od duhovnosti. Manj ko jim duhovnost koristi, bolj hlepijo po njej! V njih je vedno več potrebe po nenehni vzhičenosti in pozitivnosti – v bistvu po vedno več omamljenosti!
Spiritualne zasvojenosti so lahko zelo različne, praviloma pa gre za odvisnost od določenega tipa psihoenergijskega ugodja, ki ga prinaša ali neka oseba (vodja, guru) ali skupina, metoda, obred …
Obstoj današnje novodobne duhovnosti – industrije dobrega počutja in večne sreče – v največji meri omogoča prav ta skupina ljudi, saj so enako kot potrošniki na ostalih področjih »kapitalistične konzumacije« stalno zainteresirani za kaj novega, učinkovitejšega, bolj ekstatičnega, kar s pridom izkoriščajo spiritualne korporacije, samooklicani guruji in spletni vplivneži, ki širijo vedno bolj zavajajoče spiritualne ideologije in prakse – instantne metode sreče, zdravja in uspeha. Nekateri ljudje iz te skupine postanejo s ponudbo novih spiritualnih tehnologij in z »obljubami odrešenja« tako zasvojeni, da svoje življenje dejansko spremenijo v nenehen »proces samozdravljenja telesa in duše«, v proces stalnega izboljševanja, v obsedenost s tem, da bi sebe ustvarili v »popolnega človeka«, ki ima večno mlado, seksualno privlačno, zdravo telo in »nadnaravno« moč uma, ki mu zagotavlja popolni nadzor nad življenjem in možnost stalnega uživanja ter občutenja sreče. Če ti ljudje živijo v partnerstvu z nekom, ki se prav tako ukvarja z duhovnostjo, skupno življenje spremenijo v »duhovno delavnico«, saj mora biti tudi zveza ali družina »zdrava in popolna«.
Problem teh ljudi je, da ne zmorejo sprevideti, da s tem, kar počnejo, v resnici nikoli ne bodo dosegli tega, kar si želijo.
Četrti odgovor se nanaša na relativno majhno število duhovnih iskalcev, ki jim je uspelo prepoznati, da je tisto, kar iščejo (ali so iskali) v duhovnosti, pravzaprav v njih samih, da smisel ni v nenehnem izboljševanju sebe, temveč v naravnem, spontanem življenju. Do tega spoznanja so prišli po nekaj mesecih ali letih izvajanja različnih duhovnih praks. Ti ljudje so dojeli, da so tehnike, učenja, učitelji, skupine … samo podpora (smerokaz) na duhovni poti, zgolj sredstvo, ne pa cilj! Praviloma imajo tovrstni duhovni iskalci že po naravi najvišjo stopnjo duhovne inteligence, zato se jim »osvoboditev od duhovnosti« lahko zgodi relativno hitro. Ker so duhovnost kot tako »prerasli«, nekateri ukvarjanje z duhovnimi praksami opustijo in se osamijo, drugi pa še naprej vadijo izbrane tehnike, se družijo z učitelji, duhovnimi prijatelji …, vendar ostajajo od vsega notranje neodvisni (nevezani, svobodni). Takšnim ljudem bi lahko rekli, da so duhovno samouresničene osebnosti.
Kot poseben, naključen odziv na intenzivno ukvarjanje z duhovnostjo moramo omeniti še skupino ljudi (približno pet odstotkov duhovnih iskalcev), ki so postali žrtev močnih spiritualnih energij (prebujene kundalini), kar jim je temeljito zamajalo in porušilo duševno zdravje, lahko tudi telesno, zato se z duhovnostjo ne smejo oziroma ne morejo več ukvarjati; karkoli duhovnega namreč počnejo, to njihovo stanje še poslabša. Čeprav o ljudeh in tehnikah, ki so bile (najbrž) vzrok za sprožitev kundalini energije, ne govorijo najlepše, vseeno ne postanejo novodobni agnostiki in do duhovnosti oziroma religije praviloma ne razvijejo sovražnega odnosa.
Prvi pogoj za psihološko zdravo in osebnostno zrelo ukvarjanje z duhovnostjo – za vadbo različnih tehnik samorazvoja, meditacij, energijskih treningov in obredov …, druženja z učitelji, terapevti, duhovnimi skupinami … – je, da imamo do vsega tega razsvetljen odnos, torej da smo od metod, ideologij in učiteljev notranje neodvisni, nanje nevezani, kar z drugimi besedami pomeni: »Nič od tega, kar počnem, ne potrebujem.« oziroma »Od duhovnosti ničesar ne pričakujem, pa se z njo vseeno ukvarjam.« Sicer sredstvo postane cilj!
Namen ukvarjanja z duhovnostjo ni, da bi bežali pred realnostjo v spiritualni domišljijski svet, se zadevali z lepimi energijami, bili nenehno vzhičeni in blaženi, polni pozitivnosti in optimizma, ampak, da ponovno odkrijemo neposredni stik z življenjem, torej avtentičnost bivanja, spojitev z izvornim stanjem svoje Biti.
Priredba odlomka iz knjige Vilija Ravnjaka: ZEN CVETOČIH ČEŠENJ, Založba Pivec, Maribor, 2017 (poglavje: OSVOBAJANJE OD DUHOVNOSTI, str. 39–41).