Priporočeno branje – Ramani S. Durvasula: »Sploh veste, kdo sem jaz?«
Pred kratkim je v slovenščini izšla knjiga o pojavu sodobnega narcisizma »Sploh veste, kdo sem jaz?«, ki jo je napisala ameriška psihologinja Ramani Durvasula. Knjiga se osredotoča na patološke poteze narcističnih osebnosti ter na težavnost (toksičnost) odnosov z njimi. Narcis v vseh situacijah izraža svojo pomembnost in večvrednost ter je stalno egocentrično usmerjen. Hrani se predvsem z iskanjem pozornosti (krade energijo). Pod šarmantno in karizmatično osebnostjo ter praviloma dobrim telesnim videzom narcistične osebnosti skrivajo globoko negotovost, neizpolnjenost in odsotnost vsakršne empatije. Spretno znajo manipulirati s čustvi in energijami ljudi ter jih izkoriščati sebi v prid. Avtorica obravnava značilne tipe narcističnih osebnosti: grandiozne, maligne, skupnostne, prikrite in benigne. Posebno pozornost nameni narcisizmu v novodobni duhovnosti, kjer opozori na dejstvo, da je vedno več gurujev narcisov in psihopatov. New age označi kot dobo narcističnega spiritualnega samopoveličevanja. Predstavitev knjige je pripravila naša meditantka in sodelavka Polonca Korez.
Narcizem in strupena narcistična vedenja
Klinična psihologinja dr. Ramani S. Durvasula pravi, da je stavek »Sploh veste, kdo sem jaz?« postal značilen simbol našega časa – simptom, da živimo v obdobju, ko narcizem, brezobzirnost in občutek upravičenosti (razvajenosti, privilegiranosti, samopoveličevanja) postajata nova družbena norma. Po njenem mnenju smo ujeti v toksično vesolje, v katerem se narcistične lastnosti ne le dopuščajo, temveč pogosto tudi nagrajujejo – v politiki, medijih, podjetjih, pa tudi v duhovnih skupnostih. V svoji knjigi »Sploh veste, kdo sem jaz?« (Kako ostati priseben v dobi narcizma, upravičenosti in brezobzirnosti) Ramani Durvasula ponuja poglobljen vodič, neke vrste navigacijo, kako preživeti v svetu, prepojenem s toksičnimi narcističnimi vzorci.
Knjiga je zasnovana kot pomoč pri orientaciji v zahtevnem okolju sodobnih medosebnih odnosov. Predstavlja celovit vodnik, ki vključuje:
- osebnostne sheme narcizma: štiri podtipe narcisizma [grandiozni, maligni, skupnosti in benigni] ter trideset specifičnih lastnosti oziroma vedenjskih vzorcev, ki jih avtorica razvrsti na pet področij (medosebno, vedenjsko, nestabilno, antagonistično in kognitivno);
- analizo toksičnih odnosov v različnih kontekstih: s partnerjem, starši, nadrejenimi, sorojenci ali prijatelji (pri tem avtorica opozarja, da se vplivi in načini spoprijemanja s toksičnimi odnosi razlikujejo glede na vrsto odnosa);
- priporočila za preživetje: praktične usmeritve, kako ohraniti notranje ravnovesje, postaviti zdrave meje in se zaščititi v tem, kar avtorica opisuje kot brezobzirno globoko narcistično okolje.
Ramani Durvasula pojasnjuje, da narcizem ni edini škodljiv vzorec vedenja, temveč je le del toksičnega vedenjskega spektra, ki vključuje različne, a med seboj povezane pojme. Najširši pojem je toksičnost, ki opisuje vsako vedenje, ki druge ljudi razvrednoti in jim škoduje. Narcizem je bolj specifičen in izvira iz patološke negotovosti, zaradi česar narcisi za uravnavanje svoje samopodobe nenehno potrebujejo zunanjo potrditev. Na skrajnem koncu spektra sta psihopatija in sociopatija, ki ju zaznamuje popolno pomanjkanje empatije. Ključna razlika med njima je v tem, da so psihopati hladni, preračunljivi in brez vesti, medtem ko so sociopati bolj impulzivni, nagnjeni k izbruhom jeze in imajo lasten moralni kompas, ki pa ni v skladu z družbenimi normami.
K razširjenosti in do neke mere k toleriranju narcizma veliko prispeva sodobna kultura. Družba, v kateri se uspeh meri po zunanjih dosežkih, po bogastvu, statusu in vplivu. Družba sama spodbuja tekmovalnost in vedenja, ki ljudi obravnavajo kot sredstva in ne kot osebe. Družbena omrežja še dodatno krepijo ta vzorec, saj ustvarjajo prostor, kjer šteje videz, ne vsebina, in kjer se sočutje in empatija, cinično označujeta kot šibkost.
Kako prepoznati narcise v vsakdanjem življenju?
Avtorica opozarja, da narcisov ne moremo prepoznavati zgolj po privlačni zunanjosti, saj so pogosto očarljivi, karizmatični in [navidezno] samozavestni – torej po lastnostih, ki jih opredeli kot tri najbolj zahrbtne obraze narcizma. Vsekakor pa obstajajo jasni opozorilni znaki, ki govorijo o močni prisotnosti narcističnih lastnosti. Eden najpogostejših je močan občutek upravičenosti (razvajenosti, privilegiranosti, pomembnosti), ki se pogosto izrazi z mantro »Ali sploh veste, kdo sem jaz?«, še posebej takrat, ko jih ne obravnavamo kot nekaj »posebnega« (sebe imajo namreč za nekaj več, za nekaj edinstvenega). Njihovo vedenje se kaže tudi v izraziti površinskosti, nenadnih izbruhih besa že zaradi najmanjše kritike na njihov račun, v pogovorih, kjer ne poslušajo, besedo pa vedno obrnejo nase, saj jim primanjkuje empatije in nenehno iščejo potrditev. Takšne oblike vedenja lahko vsakodnevno opazimo povsod: na letalih in v hotelih, v restavracijah, na avtocestah, v službah in, prepogosto, tudi v domačem intimnem okolju.
Kljub skupnim značilnostim se narcizem izraža različno, odvisno od podtipa. Vsem narcisom je skupna površinska fasada, s katero si zagotavljajo pozornost in pomirjajo notranjo negotovost. Obstajajo naslednji značilni tipi narcisov.
Grandiozni narcis je globoko osredotočen na statusne simbole, kot so dragi avtomobili in luksuzne znamke, rad izstopa, se baha in je poln sebe. Zaradi svoje šarmantnosti in uspešnosti nas zlahka pritegne. Prvi stik z grandioznimi narcisi je omamen in vznemirljiv. Radi se hvalijo s svojimi dosežki, ko pa začnete govoriti vi, se začnejo dolgočasiti, preverjajo telefone ali pa nimajo več časa. Od njih je težko oditi, saj njihov šarm, karizma in navidezna samozavest ustvarijo privlačno iluzijo izjemne osebnosti. Pri intimnem partnerstvu to med drugim pomeni, da se v narcisa zaljubljeni partner ujame v iluzijo svojega upanja, namreč, da bo ljubljeno osebo nekoč že resnično osvojil (kar je podobno upanju, da bomo končno zadeli glavni dobitek v kazinoju). Oseba vztraja v odnosu z narcisom, kljub temu, da jo ta čustveno zlorablja in ji povzroča postopno izgubo sebe. (Narcisi so izjemni čustveni in energetski manipulatorji, kar pogosto počno na zelo prefinjene in zvite načine …)
Skupnostni narcis bo svojo potrditev iskal v ustvarjanju podobe, npr. skozi vlogo velikega plemenitega dobrotnika, čeprav v resnici išče le občudovanje in potrditev sebe. To je primer tistih, ki se vozijo z zasebnimi letali na ekološke prireditve, na družbenih omrežjih pa objavljajo, kaj vse prispevajo k boljši družbi, kako so človekoljubni, duhovno ozaveščeni. Pri tem je ključna njihova osebna motivacija. Ne smemo spregledati, da narcise motivirajo potrditve in všečki na družbenih omrežjih, ne pa iskrena želja nekomu pomagati. Če ljudje njihove »dobrote« ne opazijo, zlahka postanejo razdražljivi, frustrirani in jezni. Odnos s takšno osebo je težko prekiniti, saj jo okolica praviloma vidi kot dobrodelnike ali svetnike (med njihovo javno podobo in zasebnim vedenjem je zelo velik razkorak). Kdor s takšnim narcisom prekine stik, lahko doživi močan občutek krivde in nelagodja, ker je zavrnil, po splošnem mnenju, zelo »pozitivno« osebo.
Maligni narcis je toksičen narcis oz. najbolj odbojna oblika narcizma. Od njega se je težko odmakniti zaradi strahu, saj ima nad drugim izjemno moč, s katero nenehno manipulira. Človeka je strah, da bi se mu narcis maščeval. Mnogi opisujejo, da so se po odnosu z malignimi narcisi počutili kot po hudi travmi in poročali o simptomih, kot so tesnobnost, obsesivno premlevanje misli, umik iz družbe, pa tudi o fizičnih simptomih kot so glavobol, preobčutljivost, kožni izpuščaji …, vse to je opaziti tudi pri ljudeh, ki imajo sicer posttravmatske stresne motnje.
Prikriti (ranljivi) narcis je »subtilna« oblika narcizma, a nič manj težavna. Ti narcisi niso tako odkrito nastopaški in grandiozni, verjamejo pa, da jih svet ne razume oz. ne prepoznava njihove genialnosti in veličine. Njihova interakcija z okoljem je tako praviloma sovražna. Pomemben dejavnik, ki se sicer pojavlja pri vseh oblikah narcizma, še posebej poudarjen pa pri prikritem narcizmu, je prezir. Prekiniti odnos s takšnim narcisom je prav tako težko, saj se človek počuti krivega, da je zapustil (izdal) nekoga, ki je ranljiv, krhek, po krivici prezrt; oziroma, da bi moral počakati, da se razmere izboljšajo, in bo narcis doživel zasluženo priznanje in slavo.
Benigni narcisi so nagnjeni k temu, da ves čas govorijo o sebi ali da vašo zgodbo naredijo za svojo. Njihovo pomakanje empatije si lahko zmotno razlagamo kot posledico nevednosti, nerodnosti, njihovo grandioznost pa kot nekaj naivnega, otročjega. V odnosu s takšnimi narcisi morda niti nimamo občutka, da nas zlorabljajo, prej nas navdaja občutek neizpolnjenosti, saj gre za ljudi, ki so praviloma plitki. Tudi z njimi je težko prekiniti stike, zlasti zato, ker nam ne povzročajo nekih večjih težav, pravzaprav so prijetni, vse dokler od njih ne potrebujemo globlje empatije in razumevanja.
Narcizem v duhovnosti in kultih
Knjiga se dotakne tudi new age narcizma, pojava, ki povezuje narcistične lastnosti z določenimi vidiki sodobne duhovnosti. V svetu, v katerem se ljudje trudijo najti smisel, se mnogi zatečejo k rešitvam kot so joga, meditacija, čuječnost, zdrava prehrana … Te dejavnosti, ki so same po sebi sicer koristne, postanejo problematične, ko jih promovirajo »new age guruji«, ki pridigajo sporočilo o »ljubezni, svetlobi in mavrici«, hkrati pa ne dopuščajo nobenih negativnih čustev, ker »se sreča pač bolje prodaja«. Ko v enačbo vključimo še danes dostopne platforme, kot so You Tube in Instagram, se nevarno približamo karakteristikam voditeljev kulta. Avtorica opozarja, da so voditelji kultov skoraj vedno narcistični ali psihopatski, mojstri manipulacije, ki izkoriščajo ranljive posameznike – še posebej tiste, ki so že bili žrtve narcistične zlorabe.
Kako se zaščititi pred narcisi?
Osrednje sporočilo knjige »Sploh veste, kdo sem jaz?« pravi, da je osebnostna sprememba narcisa malo verjetna, zato svetuje določene taktike, kako v odnosu z njim preživeti, torej, kako zaščititi sebe! Avtorica priporoča t. i. radikalno sprejemanje: popolno sprejetje dejstva, da narcis ne bo postal drugačen! V primerih, ko iz odnosa (partnerskega, družinskega, službenega …) z narcisom ne moremo izstopiti, je pomembno zmanjšati svoja pričakovanja, in se čustveno ne zapletati v njegovo igro, v prepire in dokazovanja, pač pa svojo energijo usmeriti vase, oziroma, v druge odnose, v ljudi, ki nas podpirajo in se posvetiti dejavnostim, ki nas osrečujejo. Kajti miselnost, da ljubezen lahko ozdravi ali spremeni narcisa, nima trdnih temeljev in je povsem nerealna!
V svetu, kjer postajajo meje med zdravim samozaupanjem in narcističnim samopoveličevanjem vse bolj zabrisane, knjiga »Sploh veste, kdo sem jaz?« ponuja preprost, a ključen nasvet: prenehajte predajati svojo energijo ljudem, ki je ne znajo ceniti, in se vrnite k sebi. Ramani Durvasula v zaključku knjige zapiše, da je »čas vaš prijatelj, pa tudi odpuščanje«. Pri narcisih to ne deluje, pri vas pa!
Polonca Korez