Pesniška mistika Kajetana Dolinarja
Predstavljamo mistične pesmi Kajetana Dolinarja iz Ljubljane, našega someditanta pri zen meditacijah. Kajetan je sicer matematik, inženir informacijske tehnologije, a svojo dušo najdeva v neokrnjeni naravi, ki mu je stalna duhovna inspiracija in vir pristnega stika s seboj. Naravo opisuje, kakor so nekoč to počeli romantični pesniki, torej kot nekaj vzvišeno božanskega in hkrati erotično vznemirljivega. Objavljamo nekaj pesmi iz njegove pesniške zbirke Nepozabna.
Kajetan Dolinar (1975) iz Ljubljane je naš someditant pri zenu, sicer pa je človek mnogih obrazov in različnih dejavnosti. Po duši matematik, glasbenik, pesnik, kipar, plesalec, predvsem pa mistik, stalno hrepeneč po združitvi z naravo in božanskim. Kot najstnik je začel duhovno pot z branjem del Šri Aurobinda, ki so potrjevala njegove mistične izkušnje in razmišljanja. Dolga leta je proučeval I čing (Knjigo premen). Za sabo ima več kot dvajset let izkušenj z daoistično meditacijo, naši meditacijski skupini pa se je kot začetnik pridružil spomladi 2025.
Kajetan kot matematik deli svoje dosedanje življenje na štiri četrtine: prvo četrtino življenja je preživel v Velenju, kjer je obiskoval gimnazijo in glasbeno šolo (kitara), drugo četrtino je preživel v naravi, na samotnih potovanjih po slovenskih gozdovih (o tem obdobju govori tudi v našem glasilu predstavljena poezija), tretjo četrtino je preživel ob študiju, za knjigami (matematika, računalniška znanost), saj je po poklicu inženir informacijske tehnologije, zaposlen kot razvijalec informacijskih sistemov za potrebe telekomunikacij. Četrto četrtino predstavlja čas, v katerem živi sedaj. O tem, kako živi danes, pravi: »Sedanji slog življenja, ki je kar se da vstran od moje divje naravne duše, si skušam lajšati s pisanjem poezije in tako se znova vračam k sebi, v svojo izvorno dušo.«
Kajetanova mistična poezija, pisana v klasični verzni obliki, je za današnji čas kar neobičajno romantična. V njenem središču je občudovanje samotne in neokrnjene narave, kjer lahko kot pesnik (mistik) najde pristni stik s sabo. Naravo opisuje kot nekaj vzvišeno božanskega, hkrati pa jo doživlja v živih in močnih erotičnih prispodobah. Vsekakor je zanj narava veliko duhovno svetišče in notranje pribežališče.
Objavljamo pet pesmi iz njegove pesniške zbirke Nepozabna
V svetlem gaju
Samo Ti znaš –
v krošnjah veter, listi šelesté.
Tako zelo prevzameš me,
kadar kodraš mi lase.
Čutim tvojo nežno kožo –
roko položiš v srce.
Telo drhti vpeto,
več samo ni in sanje ožive.
Trenutek ves nedolžen,
ne gane se, ne sme:
Nebo mi zre v bitje,
solzé, oči odprte mi strmé.
V divjih logeh
V tihih divjih hostah, kjer so drugi kraji in poti,
tam so svetovi navznoter zviti, ni strah jih kot ljudi;
in ob sončnih dneh na stezah njihovih obronkov
iz jas pripoveduje bistra Luč povesti o mladosti;
in v tolmunih pod lapuhi taisti mik v njih
globinah je takrat skrivnosti.
Kadar pa nadnje hlad spusti nebo solz mnogih,
v megilce so začarani, v magijo,
ki v vilinja ozaljša v logeh drevesa,
in čista srca prekali v modrosti.
Luč
Ob prvi zori jutra zarosijo;
prebuja se: vsa bitja zaihtijo.
Ko dnevi se v mrazu izgubijo,
morda ne ve: vsa srca jo želijo.
Ob prvi zori tolmuni zazvenijo,
v njih lice milo in oči iskrijo,
ko umije se, oblaki zažarijo,
morda ne ve: vse misli ji sledijo.
Ob prvi zori logi zašumijo,
pred njo togotne megle izpuhtijo
in vstane sonce, sence izbežijo,
morda ne ve: radosti z njo živijo.
Ob prvi zori cvetovi vzbrstijo,
nje boki, prsa nežno zadišijo
in nje prelesti vsega me znorijo,
ne ve: noči zavoljo nje ne spijo!
In vsake sanje se za njo zbudijo
in čuti moji vsi za njo hlepijo,
ko pride le, pripravljeni, da sijó,
ob prvi zori, ko jutra zarosijo.
Na tihi jasi
Nocoj, Ljubljena, nežno stapljaš
prosta se v sanje.
V nebo čarobno se ozrem –
iz srca bol in skrb odstrem;
iz gozdov prignala si me,
kjer razum okrutni blodi.
Sedaj, Žametna, sva varna.
Glej! Tvoj srebrni nakit,
ki ga iz oblakov krhkih
Luna v nebesu snuje;
mično prsa Ti krasi,
ko plamen zvezd ti v Srcu sije.
Sleci, Globoka, me sedaj,
užij vse želje svoje.
Suknjo strgano daj stran –
naj se Notranjost kaže
in v nebu čudežna polja
domov zapeljejo naju.
Tam si, Resnica, jasna,
da je Življenje Bitje,
da smo otroci Božji,
da je vse polno Duše.
Tam so radosti skrinje,
tam je nedolžna sreča.
Poglej, Ljubljena, dani se,
da čujem ta motiv srca.
Tak že poljubi me
in me v Tišino vzibaj,
ki je vozilo k Tebi, Dobro,
v prostranstva Slasti.
Cvetoče poti
Moj vsakdan je daleč od Doma,
a srečni se časi še v duši iskrijo.
V mislih pasti so krivične,
a srčnost v meni jih vse prekosi.
Če spanec mi muke kratijo,
radosti v meni močnejše ne spijo.
V tej zemlji srce mi vkopano
kljub stiski naprej se še trudi, ne ždi!
Med črvi in sredi kamenja
ne pusti me samega s to polomijo,
saj plug sem – GOSPOD ne pozabi –
da z mano ta trmasta tla orješ ti.
Ne glej na upor in kamenje –
za mano se brazda globoka odpre
in v kruti tej grudi smejo se
za nama cvetočih rož dušnih poti.