Priporočena dnevna meditacija
Meditiramo lahko v različnih telesnih položajih. Najpogostejši način je sedenje v enem od klasičnih meditacijskih položajev. Toda meditiramo lahko tudi med hojo. V zenovski tradiciji velja, da naj bi meditacijska praksa obsegala približno dve tretjini sedenja in eno tretjino hoje. Meditacijo med hojo lahko izvajamo na dva načina: kot klasični kinhin s počasnim premikanjem in koncentracijo na telesu, ali na način sproščene hoje med običajnim sprehodom, ko je pozornost osredotočena predvsem na stopala. Hoja meditacija je še zlasti koristna, kadar moramo prečistiti z negativnimi mislimi obseden um in se prizemljiti.
Meditacijo osredotočenega zavedanja (poznano kot zazen, vipassana, dzogčen …) lahko vadimo na različne načine, ne samo med sedenjem v klasični meditacijski asani. Nasploh je pomembno, da meditativno zavest čim bolj povežemo z vsakdanjim življenjem, npr. tako, da ohranjamo zavestno navzočnost – biti tukaj in zdaj – v vseh okoliščinah, v katerih se lahko preko dneva znajdemo. Pomembno je, da smo pozorni in si ne dovolimo, da se ujamemo v svoje »umske filme« ali »filme« in »ego igrice« drugih, saj s tem izgubimo stik s seboj in resničnostjo, v kakršni se trenutno nahajamo.
Meditiranje med hojo – v zenu se imenuje kinhin, v vipassani pa cankama – velja za klasično obliko vadbe zazena in vipassane, pri čemer se osredotočamo na gibanje telesa in na dih. V bistvu bi hoja morala predstavljati vsaj eno tretjino časa vadbe sedeče meditacije. Gre za počasno hojo po meditacijskem prostoru ali v mirnem okolju narave. Če sedite 25 minut, hodite vsaj 10 minut. Variantno lahko vadite tudi hitrejšo zen hojo v obliki sprehajalne hoje, ki mora biti popolnoma zavestna, pri čemer ste osredotočeni na stopala in gibanje telesa. To lahko počnete, ko ste na sprehodu v naravi, v gozdu …, nekoliko težje je to izvajati v mestu. V gozdu se lahko tudi ustavite; bodite povsem tukaj in sedaj, povežite se z drevesi, jih občutite, objemite …; sledite staremu indijanskemu vodilu: »dovoli, da te drevo objame«!
Pri počasni meditacijski hoji (kinhinu) se držimo naslednje tehnike:
- imejte roke sklenjene nad popkom: desnico stisnite v pest (palec uvit navznoter) in jo prekrijte z levo dlanjo; komolci poravnani s telesom; dihanje je naravno, oči odprte (pogled usmerjen naprej in nekoliko navzdol);
- hojo začnite z levo nogo; korake lahko uskladite z ritmom dihanja; ob vdihu dvignite zadnjo nogo, jo premaknite mimo tiste, na kateri stojite; ko končate vdih, jo položite na tla; med izdihom prenesite težo naprej in začnite nov korak z vdihom; stopajte trdno, kot bi bredli po gostem blatu ali visokem snegu; bodite pozorni na skladnost dihanja in premikanja nog, na prenašanje teže z noge na nogo ter na občutek, da ste trdno na tleh.
Pri hitrejši (sprehajalni) zen hoji se držimo naslednje tehnike:
- imejte roke sproščene in ob telesu, telo zravnano, pogled usmerjen naprej proti tlom; občasno se lahko tudi razgledujete po naravi. Nikoli ne izgubite zavestnega stika s tlemi! Če je mogoče, ohranjajte pozornost tudi na dihanju, sicer pa samo zavestno hodite. Na ta način neprekinjeno hodite vsaj pol ure.
(Iz knjige V. Ravnjaka: MEDITACIJSKI VODNIK DUHOVNE ŠOLE, Založba Pivec, Maribor, 2021, str. 33.)