Vaša vprašanja, Vilijevi odgovori
Vprašanje, kako se na duhovni ravni odzivati na današnje svetovne družbene razmere, je zelo pomembno. Danes je zaradi planetarne informacijske povezanosti namreč nemogoče, da bi se izolirali od sveta in se delali, da je vse v redu. V energijskem smislu smo vsi udeleženi v nevarnem negativnem zasuku človeške civilizacije. Najpomembnejše je, da ob spremljanju negativnih novic, s katerimi nas dnevno zasipavajo mediji in družbena omrežja, čustveno in moralno ne otopimo. Ohranjati moramo moralno občutljivost, sočutje in empatijo, ker nas prav to ustvarja v duhovna in etična bitja. To je čas za praktični preizkus paradoksa najvišje resnice: »Čeprav je vse praznina (iluzija), je trpljenje resnično.« Ljudem, ki trpijo, moramo pomagati. Trpljenje ni iluzija, svet kot celota (stvarstvo) pa najbrž je … Za osebno duhovno vadbo so danes najprimernejše prakse, ki prečiščujejo energijo in širijo zavest ter v nas utrjujejo mir in sočutje.
Vprašanje. Kako se naj z duhovnega vidika odzivamo na čedalje bolj nevaren in mračen družbeni svet, ko je povsod vedno več nasilja in negotovosti? Katere metode in učenja Duhovne šole nam lahko pri tem pomagajo? (Marina H.)
Odgovor. Današnji družbeni svet, zlasti politično-vojaški, npr. izraelski genocid nad Palestinci v Gazi, postaja vedno večja kolektivna nočna mora. Vstopamo v zelo nevaren, predvsem pa nepredvidljiv, agresiven in kaotičen svet, kjer zmaguje nasilna pravica močnejšega, moralna in pravna načela pa so v temelju poteptana. Pomembno je, da ob gledanju vojnih grozot, ki nam jih vsakodnevno posredujejo mediji in družbena omrežja, čustveno in miselno ne otopimo ter se na stanje vojne, na nasilje in zločine ne navadimo, da nam tovrstna dejanja torej ne postanejo nekaj normalnega.
To, da bi ljudje začeli družbeno nasilje in vojno sprejemati kot nekaj normalnega in vsakdanjega, je na nek način skriti ali nezavedni namen kolektivne »informacijske vojne«, v katero se zaradi sodobnih tehnoloških komunikacijskih možnosti, čedalje bolj potaplja celotno človeštvo. Čeprav ne verjamem v teorije zarote, se mi včasih zazdi, da neka človeštvu »tuja inteligenca« želi na planetu ustvariti okoliščine, kjer bo dovoljeno nekaznovano ubijati ljudi, iztrebljati cele nacije, religije, kulture, načine življenja …, skratka vse, kar bo drugačno od ideoloških prepričanj in nenasitne želje po moči agresorjev ter psihopatskih avtoritarnih voditeljev.
Z duhovnega vidika je najbolj nevarno prav to, da pri ljudeh otopi zmožnost sočutja, empatije, solidarnosti, prirojen občutek za etičnost, pravičnost, poštenost … Za človeka, ki v sebi nima prebujenih naštetih spontanih humanih lastnosti, bi težko rekli, da je duhovno (religiozno) ozaveščena oseba. Duhovna prebujenost vedno namreč pomeni tudi etično zrelost.
Razsvetljena modrost je polna paradoksov. Čeprav je, gledano z nivoja najvišje resničnosti, vse praznina (iluzija), je bolečina resnična in zelo konkretna. Ne glede na to, kakšno stopnjo notranje samozadostnosti (nirvaničnega doživljanja življenja) smo dosegli, ne smemo izgubiti socialne občutljivosti, družbene kritičnosti, občutka, da nesebično pomagamo ljudem, ki so v težavah in trpijo.
Učenja naše Duhovne šole so v osnovi »duhovne preživetvene strategije za težke čase«, za obdobja, ko nas doletijo velike osebne ali kolektivne karmične preizkušnje. V mirnih in pozitivnih obdobjih življenja nekih posebnih duhovnih metod ne potrebujemo. Dovolj je, da smo osredotočeni na »tukaj in sedaj« ter v sebi ohranjamo sočutje in praznino. V težkih časih samo to dvoje ni dovolj, saj je motečih energetskih blokad in provokacij ter motilcev jasne zavesti (spoznavnih zamračitev) preprosto preveč.
Kolektivni energijski, predvsem informacijski pritiski na posameznika so danes veliko večji in agresivnejši, kot so bili kdajkoli v zgodovini. Tradicionalne duhovne metode, npr. jogijske ali budistične, so sicer še vedno učinkovite, ker so bile skozi dolga stoletja nič kolikokrat preizkušene, vendar se danes soočamo z izzivi, ki jih ljudje nekoč niso poznali, zato si moramo te metode ustrezno prilagoditi, učenja (izročila modrosti) pa posodobiti. Potreben je kreativni pristop. Slediti moramo temu, kar nam zares pomaga, kar nam jasni zavest in ustvarja notranji mir ter sočutje.
Za današnje razmere je vsekakor bistveno, da posvetimo enako pozornost tako vadbi energijskih jogijskih ali podobnih tehnik kot vadbi čiste meditacije (zazen, vipassana, dzogčen …). Samo s hkratnim razvojem in kultiviranjem zavesti ter energije lahko ohranjamo notranjo stabilnost in jasnost zavedanja. Z energijskimi metodami sproti očiščujemo in krepimo energijsko telo, ki nam zagotavlja tako telesno kot duševno uravnovešenost, pomembno pa prispeva tudi k občemu zdravju. Prečiščena visoka energija pomaga ohranjati jasnost zavesti in spodbuja globlje uvide v naravo resničnosti, ki jo živimo.
Čista zavest, ki jo prebuja zen meditacija, je podlaga za notranje preseganje karme (samsare). Omogoča nam, da se dvignemo nad svet dualnosti in občutimo enost oziroma povezanost s celoto življenja.
Pot kultiviranja energije in pot prebujanja zavesti sta medsebojno pogojeni in na nek način neločljivi, kakor nas uči starodavno tantrično izročilo.
Zaradi novih negativnih zunanjih okoliščin bomo morda morali povečati intenzivnost svojih dnevnih duhovnih treningov (sadane) ali spremeniti nabor energijskih metod. Preveriti bi morali svoj življenjski slog, delo, ki ga opravljamo, odnose z bližnjimi, sodelavci, prijatelji … Odkrito bi se morali tudi vprašati, ali ne dajemo družbenim omrežjem in digitalnemu svetu prevelike pozornosti, ali morda zaradi njiju po nepotrebnem ne tratimo svojega dragocenega časa in izgubljamo duševni mir? Destabilizirajoči in škodljivi vplivi lahko prihajajo od vsepovsod. In dejstvo je, da se danes od negativnih okoljskih dejavnikov ne more nihče izolirati, razen kakšen zakrknjen asocialnež (psihopat/sociopat).
Poleg tega moramo ponovno ozavestiti, kako pomembni so duhovni prijatelji, ljudje, ki, hodijo po podobni duhovni poti kot mi sami. To pomeni, da se bo najbrž treba pogosteje udeleževati skupinske meditacijske vadbe in se več družiti s sorodno razmišljujočimi, saj nam bo to dalo neprecenljivo energijsko podporo in motivacijo. Moč skupine (če seveda ne gre za avtoritarno sekto) je lahko zares zdravilna in odrešujoča.
Težke čase je z vsaj ohlapno pripadnostjo neki duhovni skupnosti (sangi) oziroma duhovni smeri (dharmi) veliko lažje preživeti. Duhovni prijatelji imajo lahko pri našem duhovnem razvoju, predvsem pa pri utrjevanju in ohranjanju razsvetljene zavesti, odločilno vlogo.
Sledenje Budovi Srednji poti (poti praznine in sočutja) se mi zdi v današnjem času še posebej pomembno. Čistost in jasnost zavedanja (zavest sama po sebi), ki jo spodbuja in razvija zen meditacija oziroma njej podobne metode, nam omogoča, da lažje prepoznavamo svet samsare (iluzije vseh oblik stvarstva), da se znotraj sebe na nič ne vežemo, ampak ohranjamo s sočutjem prežet prazen prostor uma. Torej, namesto, da se kar naprej zlepljamo (strjujemo, cementiramo) v umske filme in s tem gradimo svoj ego, ostajamo samo zavestno navzoči (biti preprosto tukaj in sedaj v sprejemajočem stanju zavesti). Zavedanje minljivosti (praznine) nam pomaga, da zmanjšujemo svoj ego, zlasti pa, da ne nasedamo prevaram sodobnega narcisizma (egomanije), ampak ostajamo skromni in ponižni, še posebej zaradi tega, ker se jasno zavedamo relativnosti resnice in nenehno spreminjajoče se narave vsega. Stik z meditativno praznino, s čisto zavestjo nam lahko pomaga tudi pri prepoznavanju »lažnih novic« in algoritemsko zgrajene »postresničnostne« realnosti, ki jo je vsak dan več.
Predvsem pa bo prebujena, razsvetljena zavest bistvena v prihodnosti, ko bo svetu in našim osebnim življenjem bolj ali manj v celoti vladala umetna inteligenca. Vse fizične, čustvene in miselne procese je mogoče nadzorovati in usmerjati (manipulirati) s pomočjo umetne inteligence oziroma algoritemskih strojev, razen čiste zavesti, torej zavedanja samega po sebi.
Vili Ravnjak