Priporočeno branje – Steven Hassan: Kulti in prakse nadzora uma
Vsak med nami skoraj zagotovo pozna koga, ki je bil del nekega kulta ali pa smo to bili kar sami. Pa vendar večina med nami verjame, da smo preveč pametni, preveč razumski ali pa, da imamo dovolj močno voljo, da bi lahko kdaj zapadli v kult. Stereotipno si predstavljamo ljudi v haljah nekje v odročni skupnosti in si mislimo »Meni se to ne bi nikoli zgodilo.« A kaj, če kult ni obrobna verska sekta, temveč bleščeč spletni program za samopomoč, politično gibanje, korporativni trening ali duhovni guru, ki obljublja razsvetljenje na (pre)dragih delavnicah? Naša sodelavka in meditantka Polonca Korez nam predstavlja zelo odmevno in aktualno knjigo Kulti in prakse nadzora uma ameriškega avtorja Stevena Hassana, ki je pred kratkim izšla v slovenščini.
V svoji knjigi Kulti in prakse nadzora uma (Vodnik za zaščito, izhod in okrevanje) ameriški raziskovalec dr. Steven Hassan pojasnjuje, da je prav občutek varnosti in sprejetosti naša največja ranljivost. Kulti ne ciljajo na šibke, temveč na inteligentne, idealistične in empatične ljudi, ki se znajdejo v ranljivem življenjskem obdobju – po neki osebni izgubi, razhodu, v trenutkih osamljenosti ali med iskanjem identitete in smisla. Alarmantna resnica je, da nihče prostovoljno ne vstopi v kult, ampak je vanj sistematično rekrutiran.
Dr. Steven Hassan je svetovna avtoriteta na področju proučevanja kultov, ki skozi osebno izkušnjo in znanstvene raziskave razkrije psihološke mehanizme rekrutacije in indoktrinacije. Hassan na primerih številnih kultov in osebnih zgodb razkriva metode delovanja kultov, nevarnosti in načine, kako se lahko zaščitimo.
Avtor je bil v mladosti sam del kulta, kjer je v kratkem času postal član notranjega kroga, tesno povezan z voditeljem. Po izstopu je svoje življenje posvetil raziskovanju kultov, pomoči žrtvam destruktivnih kultov in ozaveščanju javnosti. V Sloveniji o tem še presenetljivo malo vemo, kar nas dela še toliko bolj ranljive.
Knjigo Kulti in prakse nadzora uma je v slovenščino prevedla novinarka Irena Pan, ki se že več kot dve desetletji ukvarja z raziskovanjem in razkrivanjem kultov pri nas. Da, tudi v Sloveniji delujejo podružnice številnih svetovnih kultov, med njimi tudi Moonovci, katerih član je bil nekoč avtor sam, pa tudi povsem domači, slovenski kulti, npr. Happy happy.
Kaj ni kult? V času, ko se izraz kult pogosto uporablja preohlapno, je dobro vedeti, da kult ni vsaka religija, tudi ne vsaka skupina z jasnim prepričanjem, močno strukturo ali karizmatičnim voditeljem. Četudi se nam ideja, s katero se skupina ukvarja, zdi še tako bizarna, je ključna razlika v svobodi. Zdrava skupnost dopušča dvom, spodbuja dialog in omogoča, da člani odidejo brez strahu, sramotenja ali izgube identitete. Zdrava skupnost nas spodbuja h kritičnemu razmišljanju, notranji iskrenosti in spoštovanju svobode – tako naše kot tuje.
Hassan v knjigi jasno opredeli, kaj kult pravzaprav je. Kult se začne tam, kjer skupina ali voditelj postopoma prevzame nadzor nad miselnostjo, vedenjem, informacijami in čustvi članov tako, da posameznik izgubi stik s svojo presojo (lastnim razmislekom). Gre za zaprto skupino, katere glavni cilj je pridobivanje novih članov in kopičenje denarja. V središču vsakega destruktivnega kulta je skoraj vedno voditelj z izrazito narcisoidnimi ali psihopatskimi osebnostnimi lastnostmi, ki postopoma vzpostavi absolutno prevlado nad vsemi člani.
Struktura kultov
Struktura kulta je strogo hierarhična. Na vrhu stoji voditelj, ki ga pripadniki vidijo kot nezmotljivega, izjemnega, pogosto celo kot rešitelja človeštva. Njegova beseda velja za zakon, vsak dvom pa je prepovedan in kaznovan. V Hassanovi knjigi so opisane zgodbe, ki bi jih lahko uvrstili med tiste iz rubrike »Saj ni res, pa je«. Med najbolj skrajnimi so primeri skupinskih samomorov, pa tudi srhljive pripovedi o trgovanju z ljudmi, spolnem izkoriščanju pod krinko višjega dobrega in popolnem finančnem ter osebnostnem propadu članov.
Voditelj kulta pri članih vzbuja občutke krivde, s čimer jih lažje nadzira. On (ali ona!) določa pravila življenja, tudi najbolj osebna – kdaj se lahko poročijo, preselijo ali celo, kdaj in s kom smejo imeti spolne odnose.
Tak nadzor krepi popolno podrejenost. Člani skupini posvečajo vse več časa, hkrati pa postajajo vedno bolj odrezani od zunanjega sveta, saj kult spodbuja miselnost »mi proti njim«. Da bi ohranili nadzor nad posameznikom, voditelji uporabljajo različne tehnike: od nadzora uma in ponavljanja obredov do skrivnih simbolov ter posebnih načinov sporazumevanja, ki jih razumejo le člani.
Kulti imajo različne oblike, a uporabljajo podobne psihološke prijeme za postopno omejevanje svobode in samostojnosti posameznika. Hassan jih razdeli v naslednje kategorije.
- Politični kulti. Ta vrsta kultov je zgrajena okoli ekstremističnih ideologij ali totalitarnih prepričanj. Osredotočeni so na brezpogojno zvestobo karizmatičnemu političnemu voditelju. Tudi politični aktivizem je lahko preobleka za sodobne oblike kultov.
- Komercialni kulti. Kulti znotraj poslovnih struktur so pogosto organizacije mrežnega marketinga. Člani so nagrajevani za rekrutacijo novih članov in ne od prodaje izdelkov ali storitev. Neuspeh se pripisuje pomanjkanju predanosti posameznika, dvom v poslovni model pa je pogosto prepovedan.
- Verski kulti. To je najbolj prepoznavna oblika, ki vključuje tradicionalne sekte, verske skupine ali duhovna gibanja. Njihova ključna značilnost je zahteva po absolutni poslušnosti in prepričanje, da edino oni posedujejo pravo resnico.
- Psihoterapevtski / Izobraževalni kulti. Avtor poudarja, da so se v današnjem času metode klasičnih kultov preselile v novodobno duhovno industrijo, v spletne programe samopomoči, k zdravilcem, učiteljem manifestacije …
Ta kategorija kultov pogosto deluje prikrito, preoblečena v wellness retoriko, duhovni coaching in pozitivno miselnost. Obljubljajo hitro osebno preobrazbo in/ali ekskluzivno znanje. Namesto prisile uporabljajo psihološko navezovanje in zastraševanje pred izgubo napredka in izključitvijo.
Prakse nadzora uma najdemo tudi v nekaterih destruktivnih medosebnih odnosih. Tako imenovani mini kulti lahko nastanejo v partnerskih zvezah ali družinah, kjer ena oseba – mož, žena, starš ali celo terapevt – prevzame popoln nadzor nad drugimi. Takšni odnosi pogosto temeljijo na nasilju in/ali izkrivljanju resnice ter gradnji kulta osebnosti.
Novačenje in (pre)vzgoja članov
Steven Hassan v knjigi na več mestih poudari, da nihče prostovoljno ne vstopi v destruktiven kult, ampak je vanj sistematično rekrutiran. Da bi naš um razumel svet, potrebuje okvir, skozi katerega si razlaga dogodke. Ko se ta okvir spremeni, začnemo resničnost dojemati povsem drugače. Ljudje, ki so podvrženi nadzoru uma, pogosto izgubijo lastni občutek za resničnost in brez pomislekov sprejemajo razlage, ki jih ponuja skupina oz. vodja.
Rekrutacija se redko začne s fanatičnimi zahtevami. Veliko pogosteje se začne s prijaznim povabilom, npr.: na brezplačno predavanje, spiritualni dogodek, tečaj samopomoči ali srečanje, kjer je atmosfera polna topline in sprejetosti. Človek dobi občutek, da je (končno) našel skupnost, kjer ga razumejo in podpirajo. To je po Hassanu faza odmrzovanja, v kateri se počasi rahljajo človekova stara prepričanja in osebne vezi.
Sledi faza spreminjanja. Nove ideje se postopoma vsajajo v miselni svet člana, pogosto skozi izolacijo od zunanjih vplivov. Informacije, ki nasprotujejo naukom skupine, se razglasijo za laži, dvom pa za izraz šibkosti ali nizkih vibracij. V duhovnih oziroma new age krogih se to pogosto sliši kot »ne upiraj se napredku« ali »ne spuščaj se na (njihove) nizke vibracije«. V političnih ali poslovnih kultih pa je dvom znak nezvestobe ali slabe discipline.
Ko je nova identiteta vzpostavljena, pride faza ponovnega zamrzovanja. Nova prepričanja postanejo norma, član pa jih začne zagovarjati celo pred samim seboj. Pogosto pride tudi do pretrganja vezi z družino in prijatelji, ki bi lahko zmotili novonastalo lojalnost. Na ta način se ustvari močna odvisnost od skupine in njenega voditelja.
Načini nadzora uma
Hassan se oddaljuje od izraza pranje možganov, ki namiguje na fizično prisilo, in uvaja natančnejša koncepta. Prvi je nadzor uma [Mindcontrol] – sistematičen in postopen proces psihološke manipulacije, ki uniči avtentično identiteto posameznika in ustvari novo, lažno identiteto, ki je popolnoma zvesta voditelju in skupini. In drugi, nedopustni vpliv [Undue influence] – pravni in etični koncept, ki opisuje rezultat nadzora uma.
Ko je svobodna volja uničena, vodja izkoristi svoj položaj zaupanja, da člana pripravi do odločitev, ki so v korist njega, a škodijo članu samemu.
S tem terminom je vzpostavljena tudi pravna podlaga za vzpostavitev sistematične pomoči žrtvam nadzora uma.
Nadzor uma se doseže z modelom BITE, ki opisuje nadzor na štirih ključnih področjih:
- nadzor vedenja (ang. Behavior): določanje strogih pravil za prehrano, oblačenje, spanje, delo, spolne odnose ter zahteva po nenormalno veliki količini časa in denarja, ki ga treba dati kultu;
- nadzor informacij (ang. Information): omejevanje dostopa do kritičnih virov in spodbujanje izolacije od družine in prijateljev ter ustvarjanje miselnosti »mi proti njim«;
- nadzor misli (ang. Thought): vsiljevanje doktrine skupine kot edine resnice in črno-belo razmišljanje; dvom je prepovedan, kaznovan ali označen kot »nizka vibracija«, »negativna energija« ali »odpor ega«;
- nadzor čustev (ang. Emotion): sistematično vzbujanje občutkov krivde, sramu in strahu, še posebej strahu pred odhodom (t. i. indoktrinacija s fobijami).
Z vsakim korakom član kulta vse bolj verjame, da njegova nova identiteta izvira iz njega samega in ne opazi več meja zunanjega vpliva organizacije oz. voditelja kulta.
Kako se zaščititi? – Takojšnji rdeči alarmi!
Hassan navaja, da moramo biti pozorni, če skupina, v kateri smo, trdi, da ima edino ona dostop do prave resnice in da je njen vodja nezmotljiv. Pogosto kulti spodbujajo izolacijo od družine in prijateljev, ki so kritični in izražajo dvom, hkrati pa v nas vzbuja strah pred tem, da bi postavljali vprašanja ali sploh pomislili na odhod iz skupine. Če zahtevajo nerazumno veliko časa ali denarja, je to jasen znak za previdnost. Pozorni moramo biti tudi na trditve, da je dvom nevaren ali da ovira napredek, da se ne trudite dovolj ali da še niste dovolj duhovno razviti, da bi lahko razumeli vse »skrivnosti«. In, če se voditelj razglaša za nezmotljivega mojstra, je to zanesljiv signal, da se je najbolje čim prej umakniti.
Obstaja močno orodje, ki nas lahko zaščiti – to je dvom! Dvom ni izraz šibkosti, dvom je oblika notranje svobode. Ko si dovolimo postavljati vprašanja, preverjati vire in poslušati tudi drugačna mnenja, ostajamo povezani s seboj in svojo lastno presojo (sposobnostjo kritičnega mišljenja).
Polonca Korez