Priporočena analitična meditacija: Pogovor s svojimi podosebnostmi
Pred vami je posebna meditacija, ki zajema tako osebnostno samoanalizo kot kontemplativno molitev z avtosugestijo. Gre za svojevrstno prošnjo in spodbudo sebi, da iz sveta dualnosti preidemo v svet enosti (postanemo Celota svetlih in temnih delov življenja). Članek govori o dinamiki nasprotij in protislovij, ki so gibalo tako našega notranjega (psihičnega) kot zunanjega (materialnega in socialnega) življenja, predstavi pa tudi koncept podosebnosti in vlog, iz katerih je zgrajena človekova osebnost. Nato poda opis postopka samoanalize, med katero podrobneje prepoznamo in raziščemo sestavne dele sebe, jih med seboj povežemo in presežemo. Na koncu priporoča izvedbo semenske mantre iz Srčne sutre.
Kako sprejeti sebe in življenje kot celoto svetlobe in teme, kot kontrast dobrega in slabega, pozitivnih in negativnih izkušenj? Vsi bi si želeli samo pozitivnih oblik življenja, da bi nam prihajale naproti samo lepe in dobre stvari … Ker pa v realnosti tega žal ni, se moramo naučiti, kako se soočiti oz. sprijazniti z dejstvom, da se življenje nenehno razodeva na dvojnosten način (dualističen, konflikten). Ko to sprejmemo, se v našem duhovnem življenju, zgodi pomemben premik. Iz sveta dvojnosti (skrajnosti) lahko prestopimo v svet Enosti ali Celote (kozmične Biti).
V zunanjem svetu lahko harmonijo Enosti doživimo samo občasno in delno, v notranjem svetu pa lahko ta postane trajni način bivanja (kot oblika mehke nirvane), kar pa je povezano z rastjo naše zavesti (s prebujanjem zavedanja) in razvojem sočutja tako do sebe kot vseh čutečih bitij. Sahasrara (kronska) čakra in anahata (srčna) čakra se morata spontano povezati in združiti.
Negativne dele sebe, slabe in boleče življenjske izkušnje moramo sprejeti z enako naklonjenostjo in sočutjem kot pozitivne, svetle dele. Sprejemanje in preseganje sebe lahko v obliki analitične meditacijske prakse (kontemplacije) vsake toliko časa zavestno vadimo.
Za razvoj duhovnega samozavedanja je namreč pomembno, da se čim večkrat spomnimo, da smo »Celota«, ki je sestavljena iz različnih, večkrat nasprotujočih si delov, oziroma, da smo »kot celota mnogo več kot zgolj seštevek posameznih delov«.
Človekovo psiho oz. osebnost si lahko predstavljamo kot večplastno mandalno strukturo ali planetarni sistem, ki ga sestavlja več središč (planetov/podosebnosti), ki imajo vsak svojo zavest. Središča psihe oz. osebnosti se stalno menjajo, skladno s tem, kakšne vloge opravljamo v življenju. Iz vlog, v katerih bolj ali manj stalno nastopamo, se sčasoma razvijejo samostojne podosebnosti, ki tvorijo osnovo osebnosti kot celote. (Celoto posameznikove osebnosti oz. duše je težko jasno definirati, zato pa lahko precej natančno opazujemo njene sestavne dele.)
Človekovo dušo oz. osebnost bi lahko primerjali tudi z večnadstropno hišo, v kateri živijo različni stanovalci/stanovalke, torej naše podosebnosti, ki so med seboj v različnih razmerjih.
Naše psihološko zdravje in učinkovitost v življenju sta v marsičem odvisni od tega, kako se podosebnosti oz. vloge medsebojno usklajujejo in presegajo (ustvarjajo Celoto ali višji Smisel posameznikovega življenja). Gre za številna notranja in zunanja nasprotja, kakor tudi skladnosti, ki so temelj psihološke dinamike osebnosti, pa tudi duhovnega razvoja (duhovna rast namreč ni nikoli premočrtna). Znameniti psiholog C. G. Jung je nekoč dejal, da močnejša kot so notranja nasprotja, izrazitejša, ustvarjalnejša, pa tudi bolj poduhovljena (zavestna, ozaveščena) je osebnost, pod pogojem seveda, da se teh nasprotij človek jasno zaveda in jih zmore spontano presegati.
Pomembno je vedeti, da se v različnih življenjskih situacijah vedemo različno in imamo za to v podzavesti vnaprej pripravljene (naučene) podosebnostne vedenjske strategije. (Vloga oz. podosebnost se gradi na osnovi življenjskih izkušenj in spoznanj.) Včasih so vloge oz. podosebnosti značajsko in vedenjsko tako različne kot, da sploh ne gre za isto osebnost. Npr.: v vlogi starša se vedemo drugače kot v vlogi zakonskega partnerja ali sodelavca v službi ali duhovnega posvečenca (meditanta), bližnjega sorodnika, dolgoletnega prijatelja, bolnika, ljubimca … Doma smo lahko sočutna in skrbna oseba, v službi pa brezobzirni in nasilni sodelavec (osovraženi šef), ki tepta vse naokoli; lahko pa je ta konstelacija tudi povsem obratna. Ker smo praviloma čustveno neenakomerno razviti, se lahko v nekaterih situacijah vedemo kot razsvetljeni modreci, v drugih pa kot trmoglavi in nemočni, prestrašeni otroci. Močno se lahko kot osebnost spremenimo tudi, ko se znajdemo v velikih težavah, v nevarnih in stresnih situacijah, saj takrat pogosto pride v ospredje katera od podosebnosti, ki je sicer prikrita, in od njenih pozitivnih ali negativnih lastnosti je odvisno, kako se bomo soočali s problemi.
Za meditacijsko poglabljanje (kontemplacijo) v svetove naših podosebnosti, preko katerih želimo izkusiti in doumeti sebe kot osebnostno celoto (in življenjsko usodo, karmo), moramo najprej izvesti temeljito samoanalizo.
Najprej boste morali opraviti miselno-intuitivno razčlenitev svojih podosebnosti oz. določiti najpomembnejše vloge, v katerih nastopate (ali ste nastopali) v življenju. Sestavljanje spiska vlog oz. podosebnosti vam lahko vzame kar nekaj časa, saj se vseh na prvi pogled morda sploh ne boste spomnili. Nekatere podosebnosti se namreč pojavijo le v redkih okoliščinah, takrat pa usodno. Bodite pozorni na prevladujoče čustvene sheme in miselne vzorce, ki so s posameznimi podosebnostmi povezani, kakor tudi na morebitne travme in frustracije. Nekatere podosebnosti lahko delujejo kot demonske entitete (imajo veliko destruktivno ali samodestruktivno moč). Vsako podosebnost morate jasno poimenovati in opredeliti njene glavne značilnosti.
Samoanalizo je najbolje izpeljati v pisni obliki (zapisujte si spoznanja, rišite sheme, mandale, oblikujte miselne vzorce …). Na nek način boste s tem spontano izoblikovali model (osnovni okvir) svoje avtobiografije, saj se boste med miselnim in čustvenim odkrivanjem sestavnih delov sebe vsakič znova soočili s pomembnimi mejniki svojega življenja.
Ko je samoanalitični postopek končan, spisek vlog oz. podosebnosti sestavljen, vsake toliko časa izvedite krajšo kontemplativno (razmišljujočo) meditacijo, med katero posamezne dele sebe (lahko jih znova prebirate, izpisane na papirju) povezujete in združujete v celoto. Mogoče pri tem uporabite naslednjo (avtosugetivno) molitev – nagovor sebi, središču svoje duše!
CELOTA SEM
Sprejemam in blagoslavljam vse stanovalce in stanovalke hiše moje duše,
vse svoje podosebnosti,
vse vloge, ki jih igram ali sem jih igral/a v igri življenja.
Na kratko se spomnite svojih podosebnosti, življenjskih (avtobiografskih) dejstev,
nato pa jih začnite zavestno povezovati in presegati.
Združujem vse dele sebe,
povezujem vsa nasprotja, ki me sestavljajo,
vse svetle in temne dele sebe,
vse travme in bolečine,
vsa zadovoljstva in lepote življenja.
Celota sem! Celota!
In kot Celota sem mnogo več kot je samo seštevek mojih posameznih delov.
Eno sem, večno Eno, ki se nenehno spreminja, a v sebi ostaja stalno enako.
V meni sta globok mir in tišina.
In neskončna hvaležnost!
V nadaljevanju spontano preidite na meditacijo praznine in sočutja ali pa na mantriranje semenske mantre iz Srčne sutre: Gate gate paragate parasamgate bodhi svaha. Ta mantra vam na višji ravni omogoča, da povežete in presežete vse, kar vas sestavlja in določa; pomaga vam, da vstopite v praznino in tišino, ki sta temelj neizrekljive Celote (večne Biti).
Vili Ravnjak