Primeri psihičnega aikida; ustvarjalna raba mehke moči
Iz knjige Eckharta Tolleja Živeti v sedanjem trenutku povzemamo nekaj priporočil, kako ravnati v težkih življenjskih situacijah, ko je dejavno naše bolečinsko jedro. Osnovni prijem je nevtralizacija konfliktov in trpljenja s pomočjo zavestne navzočnosti, oziroma, odzivanje in delovanje na način »neupiranja« in »nereaktivnost«. Kako se izogniti identiteti žrtve, zlasti v intimnih partnerskih odnosih; kako reči »ne«, pa pri tem ne ustvariti odpora in konflikta? Kaj z vidika ega pomeni mistična izjava »Umri, preden umreš«? Tolle nas seznani z načinom občutenja energij in obnašanja, ki ga imenuje psihični aikido (psihoenergijski koncept, povzet po azijskih borilnih veščinah): »Ne upiraj se nasprotnikovi sili; prepusti se ji, da jo boš lahko obvladal/a.«
1.
Eden najbolj znanih sodobnih zahodnih duhovnih učiteljev, Echkart Tolle, rojen leta 1948, je v svojih javnih predavanjih, knjigah in digitalnih edicijah razvil široko uporaben duhovni koncept zavestne navzočnosti ali razsvetljenega načina bivanja (biti tukaj in zdaj). Čeprav se ne sklicuje na budistične oziroma zenovske pristope, je njegova filozofija s praktičnimi napotki za vsakdanje življenje izrazito zenovska, pomemben pa je tudi njegov koncept psihičnega aikida (uporaba mehke psihične moči v različnih življenjskih situacijah).
V knjigi Živeti v sedanjem trenutku, po kateri je nastal pričujoči zapis, se Tolle temeljito posveti analizi in praktičnim nasvetom pri ozaveščanju medosebnih odnosov, zlasti tistih, ki so posledica bolečinskega jedra, ki samo po sebi velja za enega najmočnejših sprožilcev različnih stanj globoke neozaveščenosti ali »ugrabljenega«, »oslepljenega« uma. Tolle nazorno prikaže, kako je mogoče bolečino in trpljenje uporabiti za duhovno prebuditev oziroma za rast zavesti, ne pa za zdrs v nezavednost in spoznavno zamračenost.
(Naj uvodoma spomnim, da je Tollejev pojem bolečinskega jedra v marsičem podoben strukturi negativnih čustvenih shem in podzavestnim psihičnim kompleksom ter sencam, o katerih govorimo, ko se ukvarjamo z osebnostno samoanalizo v naši Duhovni šoli.)
2.
Trpljenje se v človeku strjuje (kristalizira) v univerzalno bolečinsko jedro, ki je sestavljeno iz bolečine, ki jo doživljamo danes, in bolečin iz preteklosti, ki kot spomin še vedno živijo v našem podzavestnem umu oziroma telesu. Bolečina je lahko speča ali dejavna in ker se ego zelo rad istoveti z bolečinskim jedrom, je ta v takšni ali drugačni obliki v človeku skoraj vedno prisotna. Mnogi ljudje z leti postanejo pravi »bolečinski odvisniki«, ki brez trpljenja sploh ne znajo več živeti.
Čeprav obstaja cel kup tradicionalnih in novodobnih psihotehnik, ki se ukvarjajo s tem, kako psihofizično in psihično bolečino preseči, je verjetno med najučinkovitejšimi načini prav ta, ki ga predlaga Eckhart Tolle v knjigi Živeti v sedanjem trenutku, ki pravi: »Bodite zavestno navzoči in bolečina se bo samodejno razkrojila.« Za začetek je npr. že dovolj, da bolečino – kakršnokoli – začnemo nevtralno opazovati! S samoopazovanjem (zavedanjem, čuječnostjo) trpljenje postopno preoblikujemo v čisto zavest, ta pa je tista, ki bolečino razkroji in razprši v praznino, torej nas osvobodi njenega jarma.
Kadar neke situacije ne moremo sprejeti, moramo na glas povedati, kaj nas moti, ali storiti nekaj, kar bo položaj spremenilo. Ko drugemu rečemo »ne!«, to ne sme izhajati iz odpora do osebe ali do situacije, temveč iz jasnega spoznanja, kaj je v tistem trenutku za nas prav oziroma narobe.
Takšen »ne!« ne sme vsebovati nobene negativnosti, ker le tako ne povzroča nadaljnjega trpljenja. Samo neozaveščenega človeka lahko drugi izkoriščajo in manipulirajo z njim, on pa počne enako z drugimi. Opazujte se, ko ste z nekom v konfliktu; opazujte, kako ste navezani na svoj egovski um! Šele ko se prepustite in predate, ko se torej nehate istovetiti s svojimi stališči in resnicami, se lahko začne pravo sporazumevanje. Kadar svojo identiteto črpamo iz preteklosti, se naše zamere in užaljenosti, prizadetosti …, samodejno obnavljajo. Ne sebi ne drugim ne moremo zares oprostiti, če nismo v stiku s sedanjim trenutkom (nismo tukaj in zdaj). Ne dovolite torej svojemu umu, da iz vaše bolečine skonstruira identiteto žrtve! Če se boste smilili sebi in drugim pripovedovali o svojem trpljenju, boste še globlje v njem. Kadar občutju bolečine ne moremo pobegniti, lahko stvar končamo samo tako, da se vanjo poglobimo. Sprejetje trpljenja je kot pot v smrt. V tem procesu odmre del našega ega, osvobodimo se samih sebe, kar nam prinese veliko olajšanje in sprostitev, praviloma pa tudi spontano ureditev zunanjih okoliščin, vzrokov trpljenja.
Če se upiramo nezavednemu ravnanju ljudi, tudi sami postanemo neozaveščeni. Zavestna navzočnost je univerzalno zdravilo na vseh področjih. Učinkovito lahko npr. razsvetljuje in razrešuje probleme v partnerskih razmerjih, zlasti, če gre za odvisniški odnos, ki je posledica močnega egovskega uma. Tipičen primer tega so »ljubeče-sovražna« razmerja. Temeljni pogoj za preobrazbo odnosa je popolno sprejetje partnerja takšnega, kot je. S tem se konča vsaka medsebojna odvisnost. Partnerja ni mogoče spremeniti. Vse, kar lahko storite, je, da ustvarite prostor zavestne navzočnosti, v katerem se lahko zgodi preobrazba. Iskati v partnerskem odnosu »osebno odrešitev« je velika zmota; lahko pa nam intimno razmerje pomaga doseči visoko ozaveščenost. V tem primeru moramo partnerstvo vzeti kot duhovno vajo.
Obstajajo rastoči in padajoči življenjski cikli, slednji so še zlasti pomembni za duhovno rast. Sprijaznjenje z minljivostjo je kot zrelostni izpit. Ena najučinkovitejših tovrstnih duhovnih vaj je meditacija o umrljivosti telesnih in umskih oblik: »Umri, preden umreš!«
Predstavljajte si, da umrete; spremljajte svoj telesni, nato pa umski razkroj … Kaj se zgodi, ko oblik ni več, vi pa še vedno obstajate? Dojemite, da niste samo telo, čustva in misli …, ste veliko več od tega, čeprav ste na prvi pogled samo to!
Eckhart Tolle pravi, da tudi bolezen lahko preobrazimo v razsvetljenje. Nehajte jo imenovati bolezen in se z njo istovetiti! Občutite jo in ne premišljujte o njej. Sprejmite jo kot duhovno iniciacijo. Dopustite, da vas trpljenje potisne v trenutek sedanjosti. Bolezni odvzemite čas, ne dajajte ji preteklosti in prihodnosti. V skrajnih okoliščinah, ko je skoraj nemogoče biti v zdaj, ko ne morete sprejeti tega, kar je zunaj, sprejmite to, kar je znotraj, torej bolečino; prepustite se ji, nehajte se upirati žalosti, strahu, obupu …, opazujte svoje trpljenje, bodite mu priča, sprejmite ga. Čudež prepustitve bo trpljenje preobrazil v globok mir; to je vaše križanje, dovolite, da postane vstajenje! Kadar ni poti »ven«, je še vedno pot »skozi«.
3.
Predanosti (prepustitve) ne smemo zamenjevati s pristopom »kar bo, pa bo« ali »saj je vseeno«; tak odnos je prežet z negativnostjo; v nas ne sme biti prikritega odpora. Če odpor do težkih okoliščin obstaja, ga najprej priznajte, sprejmite; opazujte miselni proces, ki ob tem nastaja; opazujte, kako um ustvarja ta odpor ali strah, prepoznajte in občutite energijo tega čustva ter usmerite pozornost v tukaj in zdaj – odpor bo postal ozaveščen, kajti ne morete biti hkrati zavestni in nesrečni, zavestni in negativni!
Negativnosti, ki vas prežemajo, zmeraj pomenijo, da ste neozaveščeni. Svoje nesrečno počutje ohranjate s tem, da se z njim istovetite. Težave in problemi so slepila (iluzije) uma. Morate se torej samo zavestno odločiti in si dejati: »Ne bom si več povzročal/a težav.«
»Neupiranje« seveda ne pomeni, da v realnosti prenehamo delovati, da dvignemo roke in ne storimo ničesar, nasprotno, delujemo še naprej, le naše delovanje postane »nereaktivno«, »nenasprotujoče«. Tolle ta način delovanja primerja z azijskimi borilnimi veščinami, npr. z aikidom, ki temelji na principu »mehke« moči: »Ne upiraj se nasprotnikovi sili; prepusti se ji, da jo boš lahko obvladal.« Če smo zavestno navzoči, je »nedelovanje« lahko zelo močan preoblikovalec situacij. Kadar se življenju ne upiramo, smo v stanju milosti in lahkotnosti.
Ne imejte odnosa s samim seboj! (Ne ustvarjajte notranjih monologov in dialogov.) Če ste zavestno navzoči, ste »eno s seboj«, kar pomeni, da s sabo ne igrate več nobenih ego igric. Ko »odnos do sebe« opustite, vsi ostali odnosi postanejo jasni in enostavni.
V. R.
Povzeto in prirejeno po knjigi Eckharta Tolleja: ŽIVETI V SEDANJEM TRENUTKU, Ganeš, Kranj, 2004.