Vaša vprašanja, Vilijevi odgovori
Na kakšen način sta povezana duhovno prebujanje in gibanje človekove karme? Duhovni samorazvoj intenzivira in pospeši karmične procese (različna razčiščevanja). Karma se začne hitreje razkrivati, zato jo moramo sproti razreševati, v kar nas sili energija preobrazbe, ki nam je pri tem tudi v oporo. Nova raven zavesti spremeni človekovo psihoenergijsko vibracijo, kar vpliva na našo osebnost in okolje, ki nas obdaja. Kar pomeni, da je treba način življenja spremeniti, ga prilagoditi novemu zavedanju. Takšne preobrazbe se praviloma zgodijo nekajkrat v življenju. Vsaki veliki spremembi v zavesti (notranji osvoboditvi) sledi sprememba v vsakdanjem življenju, npr. menjava okolja, opustitev druženja z določenimi ljudmi …
Vprašanje. Ali se z duhovnim delom na sebi začne karma zgoščati, se problemi hitreje razčiščujejo, se dogajajo močnejše reakcije okolja? Zadnje čase opažam, da bolj ko sem duhovno odprt in v komunikaciji z drugimi odkrit ter iskren, več negativnih reakcij doživljam. Je to normalno, ali se to dogaja samo meni? (Matej V.)
Odgovor. Reakcija ljudi na srčno odprtost in spontano sproščenost, ki se praviloma pojavi po naši duhovni prebuditvi, se lahko izraža na pozitiven ali negativen način. Ljudje zavestno ali podzavestno zaznajo spremembo vibracije v nas in nekaterim je ta všeč, drugim ne. Na to, kako se bo nekdo odzval na našo novo dušno vibracijo pravzaprav nimamo vpliva. Pripravljeni moramo biti na vse, saj sprememba v nas zahteva tudi spremembo pri drugih. Ni dovolj, da se spremenimo samo mi, mora se spremeniti tudi drugi. Če se spremeni samo eden, bodo najbrž težave, veliko težav … Ljudje se zelo neradi spreminjajo, zlasti, če bi morali zaradi tega zapustiti svojo cono udobja, odvreči neke egovske maske, za katerimi se mirno skrivajo in uživajo, zapustiti bi morali privilegije, pozicije moči …
Zgoščanje karme ali intenziviranje življenjskih preizkušenj in povečanje števila negativnih situacij, je lahko znak, da je prebujena duhovna energija začela vstopati v človekov širši avrični prostor, torej prodirati tudi v podzavestne plasti drugih oseb. Če smo doslej živeli v primežu negativnih odnosov in komplicirane karme, se lahko začasno to še potencira z namenom, da bi se zadeve razčistile.
Duhovna energija, ki je energija svetlobe, prodira v temo naše osebnosti in okolice, pri čemer razsvetljuje in kaže vse, kar je narobe. Če si je bilo mogoče doslej pred negativnostmi še zatiskati oči, odslej to ni več mogoče.
Prisiljeni smo karmične vozle razplesti in svoje življenje spraviti v red, da bi lahko svobodno zadihali in šli dalje. K temu nas sili energija, ki prihaja iz dušnih globin. Gre za klic duše, ki ne želi več trpeti. Duša hoče iz kletke, v katero nas vklepajo omejujoče okoliščine življenja, ki so jih za nas ustvarili drugi ali pa smo si jih pridelali sami s svojo nevednostjo, neprečiščenimi travmami, strahovi, predsodki, napačnimi željami in hrepenenji …
Zato tudi pravimo, da je vsako resno in poglobljeno ukvarjanje z duhovnostjo »nevarno« in terja svoj »davek«. Ko pridemo v stik z visokimi duhovnimi energijami, je nerealno pričakovati, da se nam bodo zaradi tega dogajale same lepe stvari. Kratkoročno že; saj nas lahko val svetle in radostne energije nosi več dni, tednov ali mesecev. Dolgoročno pa ne, saj, ko se začne svetloba prizemljevati, se začno razodevati vse problematične točke našega življenja, in prisiljeni smo v različne spremembe, večje ali manjše »popravke« in »prilagoditve«. Vedeti moramo, da energija preobrazbe ne bo popustila prej, dokler nakopičene težave ne bodo razrešene in dokler ne bo iznajden novi način življenja, ki bo ustrezal novi energijski vibraciji duše. Tolažba pri tem je, da imamo božansko zaščito. Ne glede na to, kaj se nam bo pri procesih preobrazbe dogajalo, bo Nebo na naši strani! Takšna celostna preobrazba se lahko ljudem, ki hodijo po duhovni poti, zgodi nekajkrat v življenju. Vsakič, ko se dvignejo na višjo (čistejšo) raven zavedanja, to spremeni njihovo osnovno psihofizično energijsko vibracijo, ki praviloma sproži tudi določene spremembe v našem vsakdanjem življenju.
Razsvetljeni človek lahko normalno živi samo preprosto in enostavno, odprto in svobodno, v prijateljskem, sočutnem in miroljubnem odnosu z okoljem.
Kar je včasih zelo težko ali povsem nemogoče, saj okolje na takšen odnos ni pripravljeno, zato je treba v najradikalnejših primerih okolje tudi menjati, s kakšno osebo pa odnose povsem prekiniti. Če tega ne storimo – ker imamo od obstoječih okvirov življenja vseeno določene koristi, je zelo verjetno, da bomo »obtičali na mestu« in se začeli izgubljati v ponavljajočih se valovih negativne karme, kar nas bo sčasoma privedlo do tega, da bo naše »razsvetljenje« neopazno prekrila »megla nevednosti« in duhovna pot se bo za to življenje najverjetneje končala.
Če se torej zares želite posvetiti duhovnemu samorazvoju, iskanju najvišje resnice, morate biti pogumni, predvsem pa si upati tvegati. Brez zaupanja in predanosti življenju se ne moremo duhovno razvijati in osebnostno rasti. Sicer je bolje, da ostanete v »preddverju duhovnosti«, torej, se prepustite (kratkoročnim) duhovnim omamam in zadovoljstvom, ki jih ponujajo bogato založene »tržnice« današnje novodobne duhovnosti.
V. R.