Zen vsakdanjega trenutka: človek je ‘proces’
Dragi Vili,
tako zlahka si te predstavljam (čeprav te v resnici nikoli nisem videla), kako hodiš po svojih vsakodnevnih poteh k drevesom v parku in k Dravi – sploh se mi ta podoba izrisuje v tem času, ko nam šelesti listje pod nogami in je tako lepo opazovati naravo v žarečih barvah! Drava ima pa itak svoje večne zgodbe – oh, kako rada in kako pogosto sem hodila ob njej z enega brega na drugega! Občasno imam občutek, da jo pogrešam, tako kot tudi park z vsemi tistimi lepimi potkami in tremi ribniki, čeprav zdaj živim blizu Save, ki je prav tako čarobna, namesto dreves v parku pa lahko občudujem tista v gozdovih – tačas, ko so odeta v čudovite barve, sem povsem očarana! Ničkolikokrat se zgodi, da grem iz službe po za odtenek daljši poti, da le zavijem do rondoja, od koder je čudovit pogled na to gozdno žarenje! In seveda v rondoju pogosto prevozim več krogov, samo da vpijem čim več te lepote 😊.
Razmišljam, da sem zadnjič v najinem dopisovanju morda malce preveč črno-belo naslikala človeške lastnosti; kakor da bi zavzela stališče dobri proti slabim. To seveda ni bil moj namen, prav tako to ni moj način razmišljanja, saj vendar vemo, da je vsak človeški značaj preplet raznolikih dejavnikov. Me je pa vendar malce bolj kot ponavadi vznemirila in zamajala misel na to, česa smo ljudje sposobni. Ker imam dobro razvita čutila, marsikaj zaznam; kljub svojim letom in izkušnjam se pa še zmeraj marsičemu naivno čudim in velikokrat ne morem verjeti, kako je kaj mogoče (v mislih nimam samo odnosov med ljudmi, ki jih zaznavam, ampak tudi širše situacije, vojne in druge tragedije). In se sprašujem: do kod lahko gremo v hudobiji, zlobi? Kako dobri smo sposobni biti? Je slednje naša odločitev, nekaj priučenega, ali gre za notranjo naravnanost? Morda za kombinacijo obojega? Kaj vse smo pripravljeni narediti za uresničitev svojih želja, ciljev? Zakaj je komu tako lahko in brez slabe vesti pohoditi, potlačiti drugega? Zakaj morajo nekateri poniževati druge, da (navidezno) dvigujejo sebe in se imajo za nekaj več? Od kod ta potreba? In obratno: zakaj nekateri zmorejo ponuditi sočloveku roko in mu pomagati, ne da bi pričakovali kaj v zameno, ne da bi si obetali korist? Zakaj je nekaterim tako težko biti dober, iskren do sebe in drugih? Se ti ne zdi, da smo po eni strani tako razviti in napredni, po drugi strani pa smo popolni barbari, ki delujejo samo skozi svoj ego?
Res me zanima, kaj boš rekel o tem, dragi Vili. In če si morda pomislil, zakaj me intenzivneje vznemirjajo ta vprašanja, naj ti povem, da je očitno tak čas. Okrog prvega novembra intenzivneje razmišljam o ljudeh – tudi o tistih, ki sem jih poznala in jih ni več. Spominjam se jih v takšni in drugačni luči; razmišljam, kaj so doživeli, kakšne preizkušnje so imeli, kakšni so bili. Pa je to seveda samo moja mikroslika; ko pomislim na različico širšega lokalnega, kaj šele svetovnega okolja, se resno sprašujem, kam plovemo.
A ne skrbi: čeprav me včasih kaj zamaje, sem vsemu navkljub še zmeraj pozitivno naravnana, še zmeraj verjamem v dobro, vedno znova je moj kozarec napol ali povsem poln 😊.
Lepo te pozdravljam in objemam,
Nataša
Mostec, 2. 11. 2023
Draga Nataša,
rad imam optimistične ljudi, pozitivno naravnane, ker sam pogosto nisem optimist, zlasti kar zadeva mene samega. Optimisti mi pomagate živeti, v moj značajski realizem vnašate sproščenost in olajšanje.
Hvala ti, da si opazila, kako je moja vsakodnevna duhovna praksa povezana z naravo, pa čeprav živim v stanovanjskem bloku v središču mesta. Moji obredni sprehodi med drevjem v mariborskem mestnem parku ali hoja ob reki Dravi mi zares pomagajo pri ohranjanju duhovnega zavedanja. Včasih me kdo vpraša, kako se ne naveličam hoditi po istih poteh, ampak te poti zame nikoli niso enake. Vsak dan je drugačen: vzdušje, vreme, svetloba, drevesa, narava … Okolje, po katerem se gibljem, doživljam, kot da sem v njem prvič. To je najbrž povezano s tem, da se že desetletja trudim živeti zavestno, da stanje miru in jasnosti, ki ga imam, ko sedim med meditacijo, prenašam v vsakdanje življenje. Skratka, gojim »zen vsakdanjega življenja« in dnevi, ko mi to ne uspeva, so zame na neki način izgubljeni.
Naše doživljanje, sprejemanje in vrednotenje situacij, v katerih smo, je odvisno od stanja našega uma. Bolj kot je ta prečiščen, umirjen in spokojen, natančnejše, bolj realistično, objektivno, pa tudi bolj poetično, mistično vidimo stvari, ki nas obdajajo. »Lepota in harmonija izvirata iz oči, iz duše opazovalca!« so povedali že mnogi in vsakič, ko to slišimo, nam je ta resnica všeč, a le malo je ljudi, ki jo zares razumejo.
Moje doživljanje in vrednotenje življenja, sebe, ljudi, narave … se z leti izrazito spreminja. Trenutno sem v fazi velikega, precej neprijetnega in težavnega notranjega prehoda, a se mi zdi, da se približujem sklepni fazi. Čutim, da mi prihaja naproti prelom, onkraj katerega se bo začel novi način življenja, ki ga bo spremljal prenovljeni življenjski smisel. Zame je seveda že več desetletij najvišji smisel življenja »življenje samo«, a v vsakdanji realnosti se moram vsake toliko časa na novo organizirati, praktično osmisliti, da bi »poezijo in mistiko« življenja lahko kolikor toliko dobro in mirno živel. Ker pa sem človek s komplicirano karmo, mi redko uspeva živeti dlje časa na harmoničen in spokojen način. Vedno me kje čaka kakšno presenečenje. V zadnjih letih čutim tudi čedalje večje breme negativne kolektivne karme človeštva, ki se ji ne morem izogniti, oziroma temu, kar čaka človeštvo in planet v naslednjih letih in desetletjih, se ne bo mogel nihče izogniti. Če je bilo doslej nekako še mogoče živeti po načelu »Poskrbi zase, morda še za svoje bližnje, da ti bo lepo in dobro, za druge pa se ne brigaj.«, to v prihodnosti ne bo več mogoče! Dejstvo, da je obstoj posameznika vedno odvisen oziroma pogojen s soobstojem drugih, bo vsakdo izkusil na lastni koži! Če gre drugim slabo, tudi meni ne more biti dobro!
Draga Nataša, zelo veliko pišeš o tem, kako se včasih težko soočaš z dejstvom, česa vse je zmožen človek, predvsem v negativnem smislu. Mislim, da se vsak razmišljujoč človek srečuje s podobnimi dilemami, zlasti danes.
Kar zadeva današnji skokovit porast vsakovrstnega nasilja, vojn in drugih barbarskih dejanj (tako posameznikov kot držav), je moje mnenje enako, kot sem ga imel doslej. Človekovi notranji (psihološki) potenciali se praviloma razvijejo pod vplivom družbenih okoliščin. Verjamem v teorijo o »banalnosti zla«, v to, da v določenih ekstremnih okoliščinah lahko vsakdo v sebi prebudi zver in postane okrutni zločinec. Brez velikih sprememb družbenih sistemov, predvsem pa egoističnih in krivičnih politik, ki veliko večino ljudi pehajo v čedalje večjo bedo in brezizhodnost, ne more priti do nobene pozitivne rešitve nakopičenih svetovnih problemov.
Ampak o tem sedaj ne bi razpredal. Rad bi ti nekaj napisal o svojem spoprijemanju s ‘problematičnimi’ ljudmi, zaradi katerih sem imel v življenju težave ali so izzvali v meni čustvene bolečine.
Glede vrednotenja in presojanja značajev ljudi se redko zmotim, kadar pa se zmotim, se zmotim totalno. Mislim, da se mi napačna presoja zgodi v kakšnih 5 %, in ko stvari analiziram za nazaj, vedno odkrijem, da je bil za to neki iracionalni razlog, ki ga takrat nikakor nisem mogel prepoznati. Napak, ki sem jih storil zaradi zaljubljenosti, sploh ne prištevam k temu; gre predvsem za zmote zaradi idealiziranja nekoga ali za posledice strahu in odpora, ki sem ga občutil do neke osebe.
Prek izkušenj sem se naučil, da stoodstotna značajska ali moralna zvestoba ne obstajata. Imam veliko srečo, da ljudem po naravi zaupam in jim zmorem sproti odpuščati. Globoko v meni namreč obstajata neka naivna otroška zaupljivost in vera v ljudi in življenje.
Ker ljudi praviloma sprejemam takšne, kot so, sem nad njimi redko razočaran. Če imam npr. opraviti z moralno sumljivim človekom, zahrbtnežem in prevarantom ali s psihopatskim narcisom, vnaprej predvidim njegovo ravnanje, in ko me tak človek »prinese okrog«, si rečem: »Kaj si pa pričakoval drugega, takšen pač je ta človek!« Zelo pa me prizadene, če me izdajo prijatelji ali intimni ljubezenski partnerji, skratka ljudje, za katere sem več let mislil, da so plemenite in dobrosrčne osebnosti (hvala bogu se mi je to zgodilo samo nekajkrat). Me pa tudi takšne situacije z leti vedno manj prizadenejo. Ko me »prijatelji« egoistično izkoristijo ali mi storijo krivico, jim ne zamerim, ne iščem situacij, kjer bi se jim lahko maščeval. Odpustim jim, čeprav včasih ne takoj, vseeno pa nobena zamera v meni ne ostane za vedno. Hkrati neprijetnosti, ki sem jih doživel, ne pozabim. Povedati moram tudi, da sem po drugi strani zelo pozoren, da se, ko spoznam napake in krivice, ki sem jih sam storil drugim, čim prej opravičim in prosim odpuščanja. Že zdavnaj sem namreč izkustveno spoznal bistvo pregovora: »Motiti se, je človeško, odpuščati pa božansko.« in tega se dosledno držim v vsakdanjem življenju.
Človeška dobrota, plemenitost, nesebičnost je stvar evolucije duše; etičnost je povezana z duhovno razvitostjo. Pa še to ne drži vedno! Do tega spoznanja sem prišel pred leti, ko sem se začel ukvarjati z meditacijo oz. duhovnostjo. Sprva sem mislil, da so vsi ljudje, ki jih zanimajo duhovne teme in iščejo globlji smisel življenja, po naravi plemenite, dobrosrčne osebnosti, pa me je življenje zelo hitro postavilo na realna tla. Tako že dolgo vem, da so ‘duhovneži’ kot vsi ostali ljudje − med njimi so čudovite osebnosti, pa tudi mnogo psihopatov in izkoriščevalskih egoistov, zlasti danes, ko je novodobna duhovnost postala množična in tržno, komercialno naravnana, in ko različna psihoenergijska orodja (sredstva »magijske« materializacije) uporablja čedalje več ljudi, ki jih zaradi svoje osebnostne in moralne nezrelosti nikakor ne bi smeli.
O tem, kakšen je nek človek v resnici, lahko govorimo šele po njegovi smrti. Pa še takrat ne v celoti. Moramo si dopustiti možnost, da se o ljudeh, o njihovih namerah in ravnanjih, lahko (z)motimo. Naše doživljanje in vrednotenje drugih, zlasti bližnjih, je na neki način vedno pristransko; naša mnenja ali resnice o njih so subjektivne in dejansko relativne, kajti vsak pogled na življenje in ljudi je lahko samo kontekstualen, torej odvisen od številnih vidnih in nevidnih okoliščin. Zato svoje mnenje o življenju in drugih pogosto spreminjamo, zato tolikokrat zardimo ob spoznanju, kako smo se zmotili! V resnici ne moremo vnaprej vedeti, kako se bo neka oseba odzvala oz. ravnala v določenih kritičnih situacijah, zlasti ko gre za njeno fizično in materialno ali čustveno in miselno preživetje ter udobje. Vedenje in mišljenje človeka je sicer v veliki meri predvidljivo, nikakor pa ne v celoti. Dokler je človek živ, je vse mogoče!
Da sem sprejel dejstvo, da te lahko tudi dolgoletni prijatelji in zvesti intimni ljubezenski partnerji izdajo in prevarajo, sem potreboval veliko časa in šel skozi globoke notranje boje ter bolečine. Danes razumem, da je na neki način »normalno«, da ti nekdo, ki ti je več let tiho in nežno šepetal: »Ljubim te.«, nekega dne glasno in hladno reče: »Ne ljubim te več.« Tako kot je nasploh vse v življenju v nenehnem spreminjanju, minevanju in nastajanju, moramo doumeti in sprejeti resnico, da so tudi vsi naši odnosi, vse ljubezni in zaupnosti, naše najgloblje intimne povezanosti, minljive in začasne.
Zame je vsak človek samo skupek možnosti, ki se lahko razvije v karkoli, na kar vplivajo brezštevilni notranji in zunanji razlogi. Človek je ‘proces’, nekaj, kar je v »večnem nastajanju in minevanju«, »pot, ki traja od rojstva do smrti«. Zato nam preostane pravzaprav samo to, da druge sprejmemo takšne, kot so, in jim kljub vsemu zaupamo ter jih imamo radi.
Velik objem!
Vili
Maribor, 5. novembra 2023