Duhovna razpotja, notranje dileme …
Članek se ukvarja z vprašanjem, zakaj so teorije zarot danes tako razširjene in kakšen je prevladujoč značajski profil ljudi, ki jih te še posebej privlačijo. Ena glavnih značilnosti teoretikov zarot je močna negativna čustvena shema nezaupljivosti in sumničavosti ter potreba po konspirativnosti (skrivnostnosti). Teorija zarot je predstavljena kot napačen pogled na svet. Namesto teorije zarot članek predlaga znanstveno-filozofsko teorijo kaosa, katere začetki segajo v šestdeseta leta 20. stoletja. Posebej se posveti analizi vzrokov, zakaj so teorije zarot privlačne za duhovne iskalce (eden od glavnih razlogov je njihova obsedenost z iskanjem resnice in črno-belo slikanje realnosti). Na primeru prerokbe o koncu sveta, do katere naj bi bilo po starem majevskem koledarju prišlo 21. decembra 2012, razloži, kako lahko teorija zarote konkretno učinkuje na ljudi. Članek se zaključi z mislijo, da namesto teorij zarote potrebujemo več smisla za humor. Življenja ne smemo jemati preresno.
Živeti sredi informacijskega kaosa in razpadajočega sveta
Teorije zarote so sestavni del današnjega informacijskega kaosa, ki ga še zlasti spodbujajo spletna družbena omrežja s širjenjem lažnih novic in sovražnega govora. Nekoč je veljalo, da bodo splet in družbena omrežja prinesla preporod demokracije in svobode izražanja ter poglobila povezanost in solidarnost med ljudmi, pa se je zgodilo ravno obratno. Družba je postala polarizirana, fragmentirana, razcepila se je na posamezne medsebojno odbojne atome. Svet je razklan in prežet z nestrpnostjo bolj, kot je bil kdajkoli v zadnjih desetletjih. Ljudje postajajo vse bolj socialno izolirani, odtujeni, zaprti v mnenjske komore (miselne mehurčke). Na virtualen način se prek spletnih platform družijo samo še z enakomislečimi, do drugačnih od sebe čutijo odpor ali sovraštvo.
Iz ravnotežja pa ni vržen samo naš kolektivni mentalni (astralni) svet, ampak tudi realni svet, v katerem se razraščajo genocidne vojne, vzpenjajo se diktature, vedno več je medosebnega nasilja, zločinov iz sovraštva … Astralni svet, to je kolektivna podzavest človeštva, in realni materialni svet vplivata drug na drugega, večina ljudi pa ju tudi čedalje težje loči. Pomembno se je zavedati, da za mnoge ljudi, zlasti za mlade, virtualna (digitalna) realnost postaja resničnejša od telesne oziroma materialne stvarnosti, v kateri živimo.
V zadnjih letih me je večkrat presenetilo dejstvo, koliko duhovnih sledilcev oblikuje svoja stališča pod vplivom teorije zarot in lažnih novic. V pričujočem zapisu bom skušal odgovoriti, zakaj je temu tako, saj bi človek pričakoval, da bodo duhovneži vendarle malo bolj razsodni in sočutni ter uvidevni do drugače mislečih in delujočih. Pa me je to spomnilo, da so skozi zgodovino prav fanatični duhovneži, goreči verniki različnih religij sodelovali v najbolj okrutnih in mračnih dejanjih zoper človeštvo.
Spominjam se, kako sem tudi jaz na začetku svoje duhovne poti, ko sem začel raziskovati skrivnostni svet ezoterike, magije in mistike, pogosto verjel rečem, ki bi jim danes rekel, da so teorije zarote, in ob njih samo zamahnil z roko. Danes sem do vsakovrstnih »alternativnih« resnic precej zadržan, oziroma, jih sprejemam kot zanimive primere eksotičnega razmišljanja in verovanja. Včasih se res čudim, čemu vse so ljudje pripravljeni verjeti, predvsem pa, kako bujno, s strahom in grožnjami prežeto versko (ezoterično) domišljijo imajo, kakšna lažna in naivna upanja gojijo v sebi. Doživel sem že tudi, da mi je nek teoretik zarote rekel, da »oni sploh niso teoretiki zarot, ampak se proti teorijam zarot borijo«.
Teorije zarot, ki so na nek način sestavni del današnjega sovražnega govora in lažnih novic, se lahko razvijejo na različnih področjih življenja. Največ jih vznikne na političnih, socialno-ekonomskih, okoljskih, prehranskih in zdravstvenih področjih, veliko pa jih je tudi na področju duhovnosti. Teorije zarot povzročajo resno umsko zmedenost (patološki dvom) in čustveno škodo, saj spodbujajo in krepijo individualne in kolektivne občutke ogroženosti, jeze, strahu, sovraštva, željo po maščevanju in kaznovanju (nasilju).
Seveda je danes ogromno dejanskih razlogov, da ljudje uradnim institucijam, medijem in javnim osebnostim (avtoritetam) ne verjamejo, zato se čedalje bolj zatekajo k »alternativnim dejstvom« in »alternativnim mnenjem«, ki so sicer sama po sebi lahko relevantna, a so praviloma zlorabljena za ustvarjanje splošne panike in kolektivnega nezaupanja, kar vodi v razpad družbe, v mentalni družbeni kaos in brezvladje, ki je samo predstopnja konkretne »vojne vseh proti vsem«.
Današnje naraščajoče nezaupanje v doslej obče veljavne resnice, zlasti znanstvena dejstva, se je začelo kot virus širiti po svetu v času ameriškega predsedovanja Donalda Trumpa, ki je sam, za potrebe svojega vladanja, nenehno sprožal različne teorije zarot in lažne novice. S Trumpom se je dejansko začela doba »postresničnosti« in »postfaktičnosti«. Znašli smo se v zelo nevarnem spoznavnem nesporazumu, saj ljudje ne ločijo več dejstev od mnenj. Toda, dejstvo (materialno dokazljiva resnica) o nečem je vedno samo eno, mnenj o resnici pa je lahko nešteto.
Kakšen odnos zavzeti do teorij zarote?
Kaj torej napraviti, da v današnjem informacijskem kaosu ostanemo prisebni, vanj nevpleteni, še zlasti pa, da zavestno zmanjšujemo količino toksičnosti in agresivnost temnih energij, ki so prežele kolektivni astral človeštva? Kako ne izgubiti sebe, ohraniti moč pravilnega presojanja realnosti in zmožnost lastnega odločanja? To nikakor ni preprosto, se pa vseeno da doseči.
Mislim, da se moramo najprej navaditi, da ničemur, zlasti informacijam s spleta in družbenih omrežij, ki nas neposredno zadevajo, ne verjamemo zares, dokler zadev ne preverimo pri vsaj dveh ali treh verodostojnih virih informacij (če je le mogoče, naj to ne bodo samo spletni viri). Moramo se zavestno odločiti, kdo in kaj je lahko za nas verodostojno: čemu bomo verjeli, komu sledili, saj vemo, da to, v kar verjamemo, prej ali slej postane naša realnost … Vsebine našega uma (čustva, misli, prepričanja …) so naša temeljna usoda. Karma se začne v umu, tega nikoli ne smemo pozabiti! Če hočemo spremeniti karmo, moramo začeti pri naših umskih prepričanjih in vzorcih čustvovanja.
Nujno je, da se vsakdo usposobi ravnati z lažnimi novicami in teorijami zarot, najprej tako, da se jih nauči prepoznavati, in potem tako, da jih zna psihoenergijsko nevtralizirati, pri čemer si lahko npr. pomagamo z osnovno metodo transurfinga realnosti (delo z umskimi nihali in odvečnimi čustvenimi potenciali).
Na višji (načelni) ravni moramo v osnovi prevetriti naš odnos do resnice kot take. Večina ljudi verjame v »absolutne« resnice, malo je takih, ki vedo (in to v realnosti upoštevajo), da je vsaka resnica na nek način relativna. Predpostavljam, da ste kot duhovni posvečenci oziroma iskalci najvišjega razsvetljenja v drugi, to je manjši skupini ljudi, ki na svet gleda na mehak, dinamičen, relativnostni način.
Sicer pa dobro vem, da je večina duhovnih iskalcev »obsedena z resnico«, ki mora biti absolutna, zato njihov pogled na svet nikakor ni mehak in vključujoč, ampak trd in grob, izključujoč. Zanje resnica obstaja samo v absolutnih (strogo ločenih) oblikah – kot dobro in zlo, kot svetloba in tema, kot pozitivno in negativno. Mogoče jim bo nekega dne uspelo sprevideti, da svet oziroma realnost ni niti bela niti črna, ampak črno-bela oziroma belo-črna, da vedno obstaja v »mešani« obliki, torej kot dinamično prepletena mreža, kjer slabo lahko pomeni začetek dobrega, dobro pa začetek slabega. Mogoče jim bo uspelo, da spoznajo vrhovno duhovno Enost, s tem pa v sebi tudi prebudijo občutek za relativnost doživljanja in vrednotenja resnic in realnosti, v kateri živijo.
Kakor koli, če hočemo živeti v notranjem miru in čutiti harmonično povezanost s svetom, z drugimi bitji, naravo, je nujno, da se izogibamo vsem miselnim dogmatizmom in dualizmom. Teorije zarote so v temelju napačen pogled na svet, ki nas nikoli ne more osrečiti in privesti do spokojnega, sočutnega in ljubečega načina življenja.
To seveda ne pomeni, da življenjskih problemov, ki zadevajo nas osebno ali družbo kot celoto, ne priznavamo, se z njimi ne ukvarjamo, le naš način mišljenja je drugačen, bolj odprt in brez vnaprejšnjih negativnih čustev ter prepričanj. Ves čas si tudi dopuščamo, da smo zmotljivi, kakor tudi od drugih ne pričakujemo, da so nezmotljivi. Dejstvo je namreč, da je vsak človek »zmotljiv« in na nek način vedno »pristranski«, saj vse sprejema in razlaga skozi svoj ego (subjektivnost).
Prevladujoč značajski profil teoretikov zarote
Pripadniki teorij zarote so v osnovi negotovi in nezadovoljni ljudje, ki si želijo jasnosti, nedvoumnosti, predvsem pa stabilnosti, varnosti; hočejo imeti red, nadzor nad situacijo. Podzavestno si želijo, da bi oni kontrolirali in usmerjali (manipulirali) druge, torej počeli to, kar zdaj drugi počnejo z njimi, to je, da jih imajo pod »nevidnim nadzorom« in jim škodijo. In ti »drugi« so bolj ali manj skrite družbene elite ali posamezniki (»strici iz ozadja«). Teoretiki zarot so samo na videz resnicoljubni in pošteni, v resnici so zelo spretni manipulanti!
Kreatorji teorij zarot so karizmatične osebnosti, zato imajo naravno danost in moč vplivati na druge. Najlažje seveda vplivajo na ljudi, ki so podobno prestrašeni in fanatični, kot so sami. Ljudje, ki so podvrženi vplivom teorije zarot, so po navadi konservativno-avtoritarne osebnosti oziroma ljudje, ki se jim v življenju dogajajo takšne ali drugačne nesreče in krivice, za katere se želijo maščevati, teorije zarot pa jim omogočajo, da identificirajo krivce za svoje sedanje ali prihodnje nezadovoljstvo.
Opažam, da so teorijam zarot še posebej podvrženi duhovni iskalci, ki so obtičali (se zaciklali) v eni od notranjih razvojnih faz, in krivce za to začno iskati zunaj sebe. Poleg njih so tu še pomanjkljivo izobraženi in po naravi vraževerni ter naivni duhovni iskalci na začetnih stopnjah duhovne rasti. Ti praviloma sploh ne znajo ločiti, kaj v svetu duhovnosti sodi med domišljijo, kaj pa je del psihoenergijske realnosti, oziroma, kaj je lahko teorija zarote, kaj pa ne.
Pri teoretikih zarote je bistveno še nekaj, to je atmosfera skrivnostnosti (konspirativnosti), ki je povezana z občutkom osebne ali družbene moči. Skrivnostnost je bila od nekdaj, zlasti za ljudi, ki jih je zanimala politika in religija ter magija, še posebej privlačna, saj jim je poznavanje neke skrite resnice dajalo občutek prevlade in nadzora nad drugimi. Ker so teoretiki zarot praviloma ljudje s šibko samopodobo, jim dejstvo, da poznajo pravo (skrito) resnico, daje narcisoidni občutek večvrednosti in pomembnosti. V tem, ko pravijo, »mi vemo, kaj je resnica, vi pa ne, zato ste navadne ovce, ki slepo služijo gospodarju«, je svojevrsten užitek superiornosti in elitizma. (Resnico vedno poznajo samo izbranci, »božji izvoljenci«.)
Vsakdo mora v nekaj verjeti, kajti brez temeljnih prepričanj, ki krmarijo svet, ne bi mogli živeti (se znajti v vsakdanjem življenju). Tisti duhovni iskalci, ki so seznanjeni s sodobnimi mentalnimi metodami, z načini, kako deluje um, kako se oblikujejo naša čustva in misli, teorijam zarot nasedajo veliko manj!
Večina pripadnikov teorij zarote nosi v sebi veliko nakopičene jeze, nezaupljivosti, strahu, občutka ogroženosti … V jeziku kognitivne psihoterapije čustvenih shem bi lahko rekli, da so obremenjeni z močno negativno shemo (s čustvenim vedenjskim vzorcem, navado) nezaupljivosti in sumničavosti, ki je nastala kot posledica čustvenih zlorab v otroštvu v odnosu do staršev ali drugih bližnjih, lahko pa tudi v prvih socialnih stikih z okoljem. Izhodišče tega čustvenega vzorca je, da »nikomur ne gre zaupati«, zlasti ne tistim, ki so nam intimno blizu, ali pa tistim, ki za večino ljudi predstavljajo točko zaupanja in verodostojnosti, to so npr. javne osebnosti (avtoritete), družbene institucije, splošno sprejeta znanstvena dejstva …
Kako se odzvati na teoretike zarot, ki nas hočejo prepričati v svoje resnice? Če je le mogoče, z njimi sploh ne gremo v debato, lahko jim samo vljudno rečemo, da zanimivo razmišljajo … Razpravljati z njimi je izguba časa, saj se jim ne da ničesar dopovedati; ne pozabite, da imate opraviti s fanatikom, z verskim, političnim ali kakšnim drugim gorečnežem, ki se je za svoje prepričanje pripravljen boriti z vsemi sredstvi.
Soodvisni obstoj in teorija kaosa
Resnice iz teorij zarot so vedno črno-bele, izražene v poenostavljeni, enodimenzionalni obliki, kar je v popolnem nasprotju z večdimenzionalnimi resnicami današnjega sveta. Katera koli psihološka, sociološka, politična, duhovna … resnica je praviloma kompleksna. Osnovnega in edinega vzroka za neko težavo skorajda ni več moč najti samo na enem mestu. Problemi, s katerimi se srečujemo, imajo vedno kompleksno naravo. Soodvisnost in medsebojna povezanost vsega, o kateri govori budistična filozofija že 2500 let, se danes vedno bolj konkretno kaže na vseh ravneh bivanja.
Mogoče bi lahko teoretike zarot nekoliko cinično potolažili s tem, da jim povemo, da so stvari v resnici še veliko bolj grozne, kot jih vidijo oni. Da pravzaprav ni nikogar, nobenega »strica iz ozadja«, ki bi bil vzrok za težave, in, ki bi ga bilo treba razkriti in odstraniti. »Prestol sveta« je preprosto prazen. Svet deluje po logiki kaosa. Ničesar in nikogar ni, ki bi zares vodil in vse skupaj usmerjal iz nekega skritega ozadja. Namesto teorij zarote bi v resnici morali govoriti o teoriji kaosa. Ta znanstveno-filozofski nazor je nastal v šestdesetih letih 20. stoletja pri proučevanju odprtih, nelinearnih bioloških in podobnih dinamičnih sistemov. Eden najbolj slavnih izrekov teorije kaosa pravi: »Ko metulj v Pekingu zamahne s svojimi krili, to vpliva na borzne indekse v New Yorku.«
Po drugi strani pa se seveda ne smemo slepiti, da ne obstajajo določene ekonomske, politične, vojaške … elite (ki sicer dandanes niso kaj dosti skrite), ki vlečejo odločilne poteze za prihodnost sveta. A te poteze so vedno parcialne, omejene na ozke (egoistične) interese teh skupin, povezane so z njihovim pohlepom in željo po moči ter nadzoru (obvladovanju množic).
Mislim, da usodna dogajanja sveta, ki dolgoročno vplivajo na prihodnost, potekajo naključno, po notranji logiki iz teorije kaosa. V resnici ni nobenega človeškega ali zunajzemeljskega bitja, ki bi ta razvoj nadzorovalo ali usmerjalo. Gre za nevidno (kozmično) inteligenco evolucije življenja na Zemlji!
Prerokba o koncu sveta leta 2012 in zdrav odnos do resnice ter realnosti danes
Vedno znova moram ljudi opominjati, ko začno sumiti, da v »ozadju« vendarle nekdo vodi vse skupaj, naj se spomnijo na veliko prerokbo starih Majev o letu 2012, ki je označevala konec sveta. Tega leta se sicer ni zgodilo nič posebnega, se je pa zato začel nezadržni proces samouničevanja in odmiranja dosedanjega sveta.
Prerokbo o koncu sveta so takrat maksimalno izkoristili teoretiki zarote, saj so mnoge prestrašene duhovneže in ostale uspeli prepričati, da so si začeli graditi bunkerje in si kopičiti zaloge hrane, da bi preživeli kataklizmo, ki naj bi se zgodila 21. decembra 2012. To je bil klasičen primer učinkovanja teorije zarote. Če »preroškim« resnicam teorije zarot verjamemo zares, se nam pač zgodi to, kar se je zgodilo lahkovernim naivnežem, ki so leta 2012 gradili svoje bunkerje in čakali na konec sveta!
Z letom 2012 smo – po majevskih koledarskih izračunih – kot človeštvo in civilizacija vstopili v novi 26.000 letni ciklus, v katerem se bo živelo na popolnoma drugačen način kot doslej, pa tudi v zelo drugačnem okolju (podnebje, narava, družba). Danes smo na začetku dolgega obdobja (desetletij …), v katerem bodo prevladovale kaotične turbulence, skozi katere bo človeku nedoumljiva kozmična evolucijska sila izoblikovala nove oblike življenja na Zemlji, in zelo verjetno je, da bo v tem obdobju homo sapiens izumrl in ga bo nadomestila nova vrsta. Dejstvo je, da je vse umrljivo, končno. Tako jaz kot vi bomo nekega dne mrtvi; enako velja za vrsto homo sapiens. Človek je samo prehodna oblika bivanja; pozabljamo, da smo na Zemlji samo začasni gostje …
Kako se torej pripraviti na čas velike kozmične transformacije človeštva in planeta, oziroma, kako ta proces sprejeti, ker je že tu, navsezadnje ga v zadnjih letih spremljamo na vsakem koraku?
Odgovor je po eni strani zelo preprost, po drugi pa zahteven (za mnoge ljudi najbrž povsem nedosegljiv):
- z utrjevanjem zavestne navzočnosti (biti tukaj in zdaj),
- z zavestnim razvijanjem notranjega miru in sočutja
- ter s krepitvijo povezanosti (solidarnosti) z vsemi čutečimi bitji.
Kot prebujena, ozaveščena bitja vemo, da za ozadjem relativne resničnosti, v kateri vsi živimo, obstaja praznina (nesmrtna, nerojena zavest), iz katere prihajata neskončni mir in spokojnost. Razvoj zavesti in sočutnega srca je na nek način edina prava in konstruktivna možnost preživetja v današnjem in prihodnjem svetu.
Z razvojem digitalizacije, predvsem pa rabe umetne inteligence, bo prišel čas, ko bo ključno imeti jasno (budno) zavest in notranjo spokojnost (polno zaupanje v življenje), ker samo v tem primeru bo lahko delujoča tudi naša intuicija. Med množico nasprotujočih si informacij in lažnih novic (postfaktičnosti) bo intuicija tista, ki nam bo pomagala, da se bomo lahko odločili, kaj je resnično, kaj ne.
Bistveno pa bo tudi, ali se bomo še zmogli sproščeno smejati? Namesto teorij zarote potrebujemo smisel za humor! Smeh je najboljše zdravilo, pomaga celo pri najbolj zastrašujočih teorijah zarote! Življenja ne smemo jemati preveč resno.
V. R.