»Vili, ti si zen in reiki!«
Dragi Vili,
letošnje leto se izteka, zaključuje se pa tudi to najino dopisovanje, čeprav verjamem, da bova zagotovo še kdaj v stiku tudi na tak način. Poleti si mi med drugim dejal, da imaš občutek, da se ves čas pogovarjava – in temu lahko samo pritrdim, saj čutim enako. Četudi se fizično zadnja leta ne srečujeva več pogosto (mimogrede: koliko zanimivih pogovorov sva imela svojčas tako rekoč dnevno v ‘najini/naši’ čajnici (!)) , imam tudi jaz občutek, da sva ves čas tesno povezana. V bistvu se nama niti pogovarjati velikokrat ni več treba, ker med nama deluje telepatija, bi lahko rekla … In to je nekaj, kar mi pomeni zelo veliko, zato naj le ostane tako !
Te dni, med božičem in novim letom, brkljam po hiši in si domišljam, da pospravljam. To pomeni, da sicer dejansko delam red in za kanček bolj gospodinjim kot sicer; vzela sem si tudi čas za to, da odpiram albume in gledam fotografije, predvsem pa zlagam oziroma urejam knjige po policah. Še veš, da sva konec decembra pred sedmimi leti v Mariboru govorila o tvoji knjigi Zen cvetočih češenj? Zato te tokrat vabim k izvoru reikija, ki naju je najbolj povezal. Kako se spominjaš Japonske, kako si se počutil, ko si šel k viru, ki je veliko prej, preden si šel tja, zaznamoval tvoje duhovno življenje? Kolikšno je dandanes v Mariboru, kjer si ves čas najbolj aktiven, zanimanje za reiki? V kolikšni meri ga prakticiraš na sebi? V čem vidiš njegove prednosti, dobre plati?
Glede na to, da me danes očitno vleče na Vzhod (in ker smo tik pred novim letom ter v pričakovanju tega, kar je pred nami), me zanima tudi, kakšno je tvoje mnenje o vzhodnjaških praksah, kot so kitajski horoskop, fengšuj, i čing. Seveda me zanimajo tudi nam bližje, evropske (zahodnjaške) različice navedenega, a me ne privlačijo več v tolikšni meri kakor nekoč. Glede na to, da smo tako rekoč tik pred vstopom v novo leto, me preprosto zanima, kako ga čutiš, kaj meniš, da nam bo prineslo. Prav tako me seveda zanima, ali na osebni ravni pripisuješ pomen navedenim praksam (če me spomin ne vara, si mi nekoč dejal, da na človeka po 40. letu bolj vpliva horoskopski podznak kakor osnovno horoskopsko znamenje) – kolikšen pomen pa pripisuješ fengšuju, i čingu, numerologiji, drugim podobnim praksam?
Jaz sem bila svojčas, kot veš, silno radovedna glede tega, kaj mi namenjajo zvezde, in takrat bi mi poznavanje preroških veščin prišlo zelo prav, zdaj pa me te reči že lep čas ne zanimajo in ne mikajo več. Fengšuj se mi sicer zdi zelo pomemben in se nekako intuitivno ravnam po njem, prav tako sem pozorna na vplive polne lune, raznih planetov (retrogradni Merkur!) in marsičesa drugega, a se trudim ohranjati notranjo moč in trdnost ne glede na omenjene okoliščine. Če si zdaj, ob koncu decembra, česa želim, so to torej osnovne stvari, ki jih želim vsem: na prvem mestu je zdravje, sledijo pa notranji in zunanji mir, zadovoljstvo, ravno pravšnje število izzivov, da pokažemo, v čem smo dobri − in da ne izgorimo. Vsem želim tudi obilo lepih medosebnih odnosov, osrečujočih trenutkov in zavedanja, da je najpogosteje dovolj, da smo: tukaj in zdaj. Da smo sposobni videti in slišati sočloveka, živali in naravo, ne samo sebe. Da zmoremo drugemu ponuditi roko, odpreti srce. Potem je, se mi zdi, vse lažje.
Pred nami je zmajevsko leto 2024. Želim ti vse dobro v njem, dragi Vili, in te pozdravljam in objemam! Predvsem pa se ti iz srca zahvaljujem, da si (bil) moj dopisovalec v teh duhovnih odstiranjih – tudi po tvoji zaslugi so me zelo obogatila.
Nataša
Mostec, 26. 12. 2023
*****
Draga Nataša,
najino dopisovanje se približuje h koncu. Hvala ti za številna vprašanja, s katerimi si me spodbujala k razmišljanju o meni samem in o svetu, v katerem trenutno živimo. V mojem življenju si se na neki način vedno pojavila ob pravem času. Poleti leta 2010 si bila npr. prva bralka moje knjige Lotosov cvet nad vodno gladino, ki sem jo hotel pustiti v predalu ali pa na računalniku pritisniti tipko ‘izbriši’. Poslušal sem te in jo objavil. Knjiga Lotosov cvet je v mojem življenju marsikaj spremenila in tudi najina dopisovanja, ki sva jih imela zadnjega pol leta, so bila zame velikokrat res prava ODSTIRANJA resnice.
Vedno sem menil, da si mora človek določene stvari sproti zapisovati, ker mu to pomaga, da bolje razume življenjske situacije, v katerih se nahaja; npr. pisati dnevnik, še boljša pa so pisma oziroma dopisovanje z neko osebo, ki ti je blizu po načinu razmišljanja in čutenja. Nekoč je bil pisemski način druženja zelo priljubljen, danes pa, ko so ljudje povezani prek spleta, e-mailov in družbenih omrežij, je to zelo redek pojav. Klasičnih pisem, napisanih na roko, ki vsebujejo poglobljena razmišljanja in natančne opise čustev ter razpoloženj, skoraj nihče več ne piše. Ker današnji način življenja poteka tako hitro in se vsem nekam mudi, so tudi medosebni odnosi težko kaj drugega kot površni in površinski.
Naj odgovore na tvoje iztočnice začnem s potovanjem po Japonski pred sedmimi le/ti, spomladi 2017. Namen tega potovanja ni bil turističen, ampak duhovni. Želel sem se ‘dotakniti korenin’ zena in reikija, dveh zame življenjsko pomembnih duhovnih področij. Na Japonsko sem se odpravljal zelo dolgo, pravzaprav, odkar sem se leta 1991 začel ukvarjati z reikijem, a ni bilo nikoli pravih okoliščin, sam pa tudi nisem bil dovolj vztrajen, vedno sem dal prednost čemu drugemu. Poleg tega mi je služba v gledališču dopuščala daljša potovanja samo sredi vročega poletja (med kolektivnim dopustom), ko za obisk predelov sveta, ki so me po navadi zanimali, ni bil najbolj primeren čas. Ampak na dan novega leta 2017 sem si odločno rekel: »Zdaj ali nikoli!«, kar je pomenilo, da tokrat zares grem (kadar sebi rečem kaj takšnega, to pomeni, da bom zadevo uresničil ali pa jo dokončno opustil). Leto 2017 sem izbral tudi zato, ker sem hotel z nečim simboličnim obeležiti tridesetletnico svojega ukvarjanja z duhovnostjo.
Cilj poti je bil torej jasno določen: obiskati nekaj pomembnih duhovnih točk, predvsem najstarejši tempelj (star je okrog osemsto let) soto zena v Eiheijiju in izvorni kraj reikija na gori Kurama (v slovenskem kontekstu je ta gora malo višji hrib).
Od številnih nepozabnih, pravzaprav magičnih doživetij na potovanju naj omenim samo eno, to je bil prihod v Eiheiji, ki je skrit sredi gorate gozdnate pokrajine, kakšni dve uri vožnje oddaljen od Kjota. S prijateljem, mojim vodičem po Japonski, Boškom Ivanovim, sva vanj prispela 1. maja zgodaj dopoldan, ko je dež ravno prenehal, samo rahlo je še rosilo. Zrak je bil povsem čist, svež, prepojen s pomladno gozdnato vlago. Nad drevjem in starodavnimi lesenimi samostanskimi poslopji so se dvigovale nežne meglice, o katerih pišejo zenovski pesniki … Imel sem občutek, kot da sanjam. Vrnil sem se stoletja nazaj. S strahospoštovanjem sem hodil po obrabljenih stopnicah tempeljskih prostorov zgodovinskega predela samostana in vse mi je bilo tako zelo domače, tako zelo moje. Preplavljali so me občutki neizmerne radosti in hvaležnosti, da sem spet tu – doma –, v središču ‘Večnega miru’, kakor se imenuje ta tempelj v Eiheijiju, ki ga je leta 1244 ustanovil Dogen Zenji, začetnik japonskega soto zena (zena tihega razsvetljenja).
Z Boškom sva za izhodiščno lokacijo potovanja izbrala Tokio. Preko airbnb-ja sva našla odlično stanovanje v centru mesta na elitni ulici Ginza. Od tod pa sva potem potovala naokoli.
V Tokio sem se zaljubil. Kakor obožujem naravo in prvobitni način življenja, so mi po drugi strani všeč tehnološko visoko razvita moderna velemesta. Ne vem sicer, kako bi se počutil, če bi v Tokiu zares živel in tam delal, ampak občutki, ki so jih ustvarili prvi vtisi, so bili zelo pozitivni. Predvsem me je očaralo to, kako se lahko po mestu gibljejo milijonske množice, pa nimaš občutka, da je gužva. Ampak to je nekaj, kar pri Japoncih posebej občudujem: smisel za organizacijo, natančnost, učinkovitost, osredotočenost, po drugi strani pa vljudnost in prijaznost (ki je najbrž pogosto zaigrana, ampak kot tujec tega ne opaziš). Zato sem, ko sem se vrnil v Slovenijo, v Maribor, doživel pravi ‘kulturni šok’, vse se mi je zdelo kaotično, umazano, brutalno … Šele čez nekaj dni sem se znova navadil slovenskih razmer in danes, ko hodim po razdrapanih mestnih ulicah, ne razmišljam več o krajih, kjer je vse urejeno, čisto, ljudje pa so vljudni in nihče ne rine v tvoj osebni prostor.
Na Japonskem sem doživel kar nekaj pomembnih izkustvenih spoznanj. Prvo takšno spoznanje je bilo, da zen ni vezan na neko osebnost ali lokacijo (tempelj, ašram …), ampak je univerzalno stanje duha, ki se lahko prebudi kjerkoli in kadarkoli. Podobno vzdušje, kot sem ga čutil, ko sem meditiral z zenovskimi menihi v veliki meditacijski dvorani v Sojiju (to je drugi največji soto zen center na Japonskem, nahaja se v bližini Tokia), sem občutil, ko sem dober mesec kasneje s skupino meditantov moje Duhovne šole sedel na meditacijskem umiku (ritritu) na Pohorju. Tako tu kot tam je bila prisotna enaka energija, ista zavest. To, kar z meditacijsko vadbo ustvarjamo na naših ritritih, je seveda ‘mikro replika’ tega, kar večja skupina ‘zen profesionalcev’ mnogokrat ustvarja v Sojiju. Da bi začutili Budovo meditativno zavest, nam ni treba nikamor potovati, samo odpreti se moramo navznoter in Budova narava, ki je v osnovi lastna vsakemu človeškemu bitju, se začne prebujati.
Drugo podobno spoznanje je povezano z reikijem, zgodilo pa se mi je, ko sem prispel na vrh gore Kurama. Tudi reiki je univerzalen in ni odvisen ne od prostora in časa ne od določene osebnosti. Njegova vibracija se lahko pod določenimi pogoji prebudi kjerkoli. Zanimivo mi je bilo, da na Kurami ni ničesar, kar bi bilo specifično reikijskega. V bistvu sploh ni ničesar, kar bi na zunaj označevalo ‘rojstno točko’ reikija, npr. obeležja, kjer je Mikao Usuiji spomladi leta 1922 doživel mistično razodetje in prejel izvorno reiki iniciacijo. Zahodnjaki hodimo na Kuramo iz povsem drugačnih razlogov kot Japonci. Za nas je to sveta gora reikija, za Japonce bivališče njihovih božanstev in bud. Na Kurami sta dva velika templja, eden je šintoističen (posvečen Sontenu), drugi je budističen (posvečen Budi neskončne svetlobe, Amidi). Poleg njiju je množica različnih majhnih budističnih in šintoističnih svetišč. Cela gora je pravzaprav svetišče, kar ne preseneča, saj ima izjemno močno (zdravilno) energijo. Takšna energija je prisotna tudi v vasici pod Kuramo, kjer imajo odličen onsen (toplotni vrelec, toplice), v katerem se je mogoče okopati oziroma lebdeti in meditirati v precej vroči vodi.
Ampak najpomembnejši uvid na Kurami je bil, da je moje ‘ukvarjanje z reikijem končano’. Sprva sporočila nisem razumel, saj je bilo preveč nenavadno, zato sem ga odrinil na stran. Šele danes ga pravzaprav razumem v celoti. V naslednjih dveh letih po vrnitvi z Japonske sem iniciiral samo zaključno (tretjo) stopnjo reikija. Tik preden je sredi marca 2020 v Sloveniji izbruhnila pandemija covida, sem iniciiral še zadnje učence, odtlej pa reikija vse do danes nisem več učil. Razlogov za to je več; eden ključnih je npr. ta, da sem spomladi 2020 prodal prostor, kjer sem imel reiki center, novega pa mi ni uspelo najti. To je moja najdaljša ‘reiki pavza’. Imam pa občutek, da se počasi približuje h koncu. Ob zadnji lanski polni luni (v decembru 2023) sem na nočnem sprehodu pri mariborskih Treh ribnikih, ko sem občudoval odsev mesečine v jezerski gladini, dobil zelo jasno sporočilo, da je napočil trenutek, ko moram s poučevanjem reikija nadaljevati. To se bo v letošnjem letu, mogoče že spomladi, zagotovo zgodilo, vsaj tako si v tem trenutku želim. Vendar pa bi rad v prihodnje reiki učil drugače kot doslej, predvsem ne več množično. Na leto bi imel samo tri ali štiri mlajše učence, ki pa imajo v sebi potencial, da nekega dne postanejo učitelji reikija in duhovno linijo, ki jo učim, prenašajo naprej.
Sprašuješ, draga Nataša, kakšno je zanimanje za reiki danes. Vsekakor je manjše, kot je bilo nekoč, saj je ponudbe tovrstnih duhovnih zdravilskih praks v izobilju. Seveda večina ljudi, ki se ukvarja z reikijem, razume reiki kot zgolj zdravilsko metodo alternativne medicine, zelo malo jih v njem vidi duhovni potencial, ki lahko vodi k razsvetljenju. In to je zame bistvo reikija!
Z reikijem se še vedno ukvarjam skoraj vsak dan; polagam si roke ali pa meditiram z reiki simboli. Tako bo najbrž ostalo do konca mojega življenja. Reiki je bil ena največjih prelomnic na moji duhovni poti. Prek reikija sem pred več kot tridesetimi leti začel neposredno čutiti prostranstvo kozmične zavesti, dobil sem neskončno zaupanje v življenje. Reiki me je naučil, kako živeti preprosto in enostavno. Prek reikija, zen meditacije in čajnih obredov – vse troje je pri meni nekako povezano – sem začel čutiti in razumeti ‘razkošje časa’ ali, bolje povedano, naučil sem se, kako se zasidrati v ‘brezčasju’. V mladih letih sem bil precej drugačna osebnost, v sebi sem imel veliko različnih ambicij, strahov in želja, ki so me neumorno gnali naprej. Vedno sem hitel, bil sem v skrbeh, ali bo neka stvar uspela ali ne. Reiki je vnesel v moje življenje umirjenost, osredotočenost na sedanji trenutek; v meni ni bilo več hektičnega hitenja, opustil sem hlepenje po dosežkih, zmagah, pravzaprav potrebo po egovskem samopotrjevanju. To naravnanost sem kasneje zaradi negativnih življenjskih okoliščin občasno izgubil, a vsakič, ko se je to zgodilo, sta bila reiki in zen opomnika, ki sta me klicala nazaj: »Vili, vrni se, zapravil boš življenje, to nisi ti, ti si zen in reiki!«
Ta klic slišim tudi danes, ko se znova pripravljam na prehod na drugo življenjsko linijo in zaključujem dolgo trajajočo notranjo transformacijsko krizo. (Očitno bo vse moje življenje neprekinjen notranji proces preobrazbe, saj se mi tovrstne krize kar naprej dogajajo!) V bistvu sem se že spomladi 2018 odločil, da svoj način življenja in delovanja temeljito spremenim in poenostavim, nameraval sem npr. tudi dokončno pustiti službo v gledališču. Vendar pri tem nisem bil uspešen, saj se je vmes pojavil cel kup težav, zlasti pa pandemija covida, ki je vse moje prvotne načrte obrnila na glavo. Upam, da bo moja tokratna odločitev za spremembo oziroma prenovo načina bivanja bolj uspešna. Mogoče tudi zato, ker sem v sebi razčistil s preteklostjo zadnjih dveh desetletij, prekinil energijske vezi, ki so me utesnjevale, in na čustveni ravni razrešil še marsikaj drugega. V letošnjem letu se bodo radikalno spremenile zunanje okoliščine mojega življenja; po štirih desetletjih dela v gledališču se bom upokojil!
Preden zaključim pisanje o reikiju, naj povem še to, da sem nekoč vse, kar je bilo japonsko, idealiziral, zato se mi je bilo kasneje težko soočati z zgodovinskimi in drugimi dejstvi, ki so me seznanjala s temnimi platmi Japonske. Kakorkoli, pri Japoncih je zame še vedno mnogo več stvari, ki me navdušujejo, kot pa tistih, ki bi me odvračale od njih. Vsekakor ostaja nekaj ‘japonskih idealov’, ki jih zavestno ohranjam, saj name delujejo kot vedno svež navdih. Tako sem npr. med letošnjimi novoletnimi prazniki prebiral Knjigo o čaju, ki jo je pred več kot sto leti napisal Japonec Okakura Kakuzo (pred kratkim je pri založbi Beletrina izšla druga izdaja v slovenščini). Duh čajnih obredov, ki so na neki način praktično posvetno udejanjanje zena, me je znova popolnoma preplavil. In v takšnih trenutkih si vedno rečem: »To je pot, to je način, po katerem si tudi sam želim živeti.«
Draga Nataša, razmišljaš in sprašuješ o ‘prerokovalskih veščinah’. Tudi s tem sem se ukvarjal v preteklosti. Predvsem z i čingom, tarotom in numerologijo. Imel sem dobre izkušnje, razen te, da sem se z leti s temi tehnikami povsem zasvojil. Temu je sledila radikalna odločitev, da delo z njimi v celoti prekinem, saj ni bilo več nobene večje zadeve v mojem življenju, o kateri se prej ne bi posvetoval npr. z i čingom. Poleg tega sem z leti postajal vedno bolj povezan z ‘zenovsko zavestjo’, osredotočen na ‘tukaj in zdaj’, zato mi je razpredanje o prihodnosti, o mojih željah in strahovih, postalo moteče. Poznal sem nekaj dobrih astrologov (z astrologijo se nisem nikoli podrobno ukvarjal), h katerim se sem zatekel, ko sem bil v stiski in v velikih krizah. Danes poslušam samo svojo intuicijo, življenje in prihodnost pa skušam videti čim bolj realistično.
Seveda kozmični ciklusi, planetarni tranziti in druge podobne zadeve obstajajo, in astrologija jih lahko zelo dobro analizira, vendar so to samo analize in prognoze na osnovi ‘zemljevidov’, z gotovostjo ne more nihče trditi, kaj se bo zares zgodilo v človekovem realnem življenju. Astrologija je koristna kot karakterologija, uspešno lahko npr. razbere človekove pozitivne ali negativne lastnosti, lahko pomaga odkriti skrite pozitivne potenciale, življenjsko poslanstvo, opozori lahko na karmične pasti … Glede prihodnosti pa je bolje, da astrologov ne sprašujemo preveč. Mimogrede se lahko na nas prilepi kakšen ‘placebo’ ali ‘nocebo’.
Kar zadeva daljno prihodnost, sem realist. Mislim, da smo že pred dobrim desetletjem, leta 2012 – tukaj verjamem majevski astrologiji –, vstopili v dobo totalne preobrazbe vsega; tako velike preobrazbe najbrž ni bilo v zadnjih 26 000 letih. Začenja nastajati novo človeštvo oziroma nova vrsta človeka, ker bo samo ta lahko preživel vse okoljske in druge spremembe, ki se nam obetajo. Po eni strani je v takšnem času čudovito živeti, saj smo lahko poleg, ko se rojevajo iz današnjega vidika nepredstavljive stvari, po drugi strani pa je strašljivo, saj bo zaradi teh sprememb odmrlo vse, kar nam je dragoceno, česar smo bili doslej navajeni. Kratkoročno, se pravi leto 2024, kot pravijo nekateri astrologi, naj bi bilo leto dramatičnih preobratov tako v dobrem kot slabem pomenu, vsekakor pa bo menda dobro za duhovno rast (notranje prebujanje).
Nimam želja, zlasti ne novoletnih. Imam samo nekaj praktičnih načrtov, ki jih moram uresničiti, da si uredim vsakdanje življenje. Moje bivanje je predano toku ‘kozmičnega valovanja’. Nekoč sem si domišljal, da lahko življenje oblikujem v skladu s svojimi željami. A leta zavestnega življenja (predvsem pa številne izkušnje) so pokazale, da temu še zdaleč ni tako. Mnogo je stvari, na katere ne moremo vplivati. Lahko samo zaupamo, da se bo vse dobro izšlo.
Velik objem,
Vili
Maribor, 14. januarja 2024