Odgovor na zapise Mnenja udeležencev Duhovne šole
Vilijev splošni odgovor na mnenja učenk in učencev, v katerem razloži svoj pogled na vlogo duhovnega učitelja in naravo duhovnega učenja, ob tem navaja številne izkušnje, tudi negativne, ki jih je imel kot posredovalec duhovnih znanj v več kot tridesetih letih. Duhovni učitelj je »sejalec duhovnih semen«, ki dozorijo v učencih, ko se za to pojavijo ustrezne okoliščine. Učenec in učitelj vplivata drug na drugega (imata soodvisni odnos). Pri tem se srečujeta z različnimi tveganji in pastmi. Za uspešen prenos duhovnega znanja z učitelja na učenca je bistveno, da sta duhovno kompatibilna. Duhovno učenje ni intelektualni študij, ampak intuitivni psihoenergijski proces, ki poteka v več kot 90% podzavestno. Duhovno zorenje je nepredvidljivo (nelinearno), zato ga ni mogoče planirati in nadzorovati. Učni program šole je s svojimi različnimi vsebinami »pot, ki po ovinkih vodi v preddverje razsvetljenja«.
Drage učenke, dragi učenci!
Presenečen, navdušen, ganjen … sem prebiral vaše zapise o Duhovni šoli in ritritih. Nisem si mislil, da sem v vas pustil tako močne sledi, pa tudi, da je v vas toliko duhovne zrelosti. Ponosen sem, da sem lahko vaš učitelj. Vaš duhovni razvoj me navdaja z radostjo in globokim notranjim zadovoljstvom. Hvala vam!
Posredujem vam svoja razmišljanja o vlogi duhovnega učitelja in izzivih učiteljskega dela.
»Kot dve duši, ki odsevata druga v drugi«
V življenju sem se ukvarjal z različnimi ustvarjalnimi dejavnostmi, a najlepše in najplemenitejše delo mi je vedno predstavljalo posredovanje duhovnega znanja, spodbujanje ljudi, da se duhovno prebudijo. Čeprav se mi pogosto zgodi, da začnem dvomiti o svojem učiteljskem poslanstvu, se sredi mojih najglobljih dvomov in notranjih nihanj, vedno pojavi »čudežna« duhovna sila, ki me dvigne in da moč, da nadaljujem.
Posredovanje duhovnega znanja ni lahko. Če ga človek opravlja iskreno in predano, je zelo naporno in tudi tvegano, saj ga spremljajo številni psihoenergetski izzivi in duhovno-čustvene pasti, največkrat skrite v medosebnih odnosih. Tako kot učitelj vpliva na učence, tudi učenci vplivajo na učitelja. Gre za odnos, ki temelji na soodvisnosti. Še zlasti je to očitno, ko gre za individualno učenje ali za posredovanje znanja v manjših skupinah.
Največja past pri učencih se skriva v njihovem idealiziranju učitelja in v nestvarnih pričakovanjih glede učenja ter rezultatov učenja, pri učitelju pa v možnosti manipuliranja oziroma zlorabe moči, ki jo ima nad učenci. Teh nevarnosti se moramo zavedati in o njih odkrito govoriti. Če med učencem in učiteljem ni iskrenega odnosa, ki temelji na medsebojnem zaupanju in spoštovanju, ne more priti do pravega prenosa znanja in modrosti.
Odnos med duhovnim učiteljem in učencem je ena najglobljih vezi, ki jih lahko ljudje vzpostavimo med sabo. Kot pri vseh globokih medosebnih odnosih, imamo tudi v tem odnosu dva nivoja povezanosti oziroma medsebojnega vplivanja – zavestnega in podzavestnega.
Podzavestni stik tvori več kot 90% komunikacije. Zato je zelo pomembno, da je njun odnos čist in iskren, predvsem pa realističen.
Povezanost duhovnega učitelja in učenca je podobna ljubezenskemu razmerju. Vedno sta skupaj, čeprav sta lahko fizično daleč narazen. Kot ne moremo vstopiti v intimno partnersko razmerje s komer koli, tako ne more biti kdor koli naš duhovni učitelj oziroma učenec. Da bi se duhovno razmerje lahko vzpostavilo na najgloblji ravni, morajo biti med njima določene osebnostne in karmične sorodnosti, predvsem pa velika duhovna kompatibilnost. Povedano poetično: učitelj in učenec sta kot »dve duši, ki odsevata druga v drugi«.
Zato večkrat pravim, da so danes učenci moji učitelji. Dolgoletno posredovanje duhovnih znanj različnim skupinam in posameznikom je na meni pustilo neizbrisen pečat. Brez izkušenj in spoznanj, ki sem si jih pridobil kot duhovni učitelj, ne bi bil to, kar sem.
Kot duhovni učenec sem imel v življenju veliko srečo – imel sem dobre učitelje! Vsi so bili velike in plemenite osebnosti, s katerimi sem se na duhovni ravni odlično ujemal. Od njih sem v marsičem prevzel tudi način duhovnega poučevanja. Ob njih sem spoznal, da brez dobrega duhovnega ujemanja (kompatibilnosti) učitelja in učenca ne more biti nobenega uspešnega prenosa duhovnega znanja.
Zato v Duhovno šolo ne sprejmem kogar koli. Pri sprejemanju sicer ne delam neke velike selekcije (ne sprejmem npr. ljudi z duševnimi boleznimi in uživalcev trdih drog), sem pa zelo pozoren, ali so kandidati duhovno kompatibilni z menoj, kar po navadi ugotovim že ob prvem kratkem razgovoru. Če učenec ni kompatibilen z mojo duhovno naravnanostjo in načinom posredovanja znanja, se bo zgodilo, da bo šolo kmalu zapustil, oziroma, od obiskovanja predavanj ne bo imel kaj dosti koristi, saj moja duhovna energija ne bo mogla prodreti vanj in spodbuditi njegova razvoja.
Duhovno učenje ni intelektualno študijsko delo, ampak intuitivni psihoenergetski proces, ki poteka deloma zavestno, večinoma pa podzavestno!
Čeprav formalno nisem pristaš »guru joge«, vseeno prisegam na duhovno zvestobo in predanost. Ko nekoga na duhovni ravni sprejmem, ostanem z njim za vedno, ne glede na to, kaj kasneje v življenju počne, in ne glede na to, koliko časa ostane z menoj. Ker je moj način duhovnega učenja v temelju povezan s prebujanjem notranje svobode, sočutja in miru, ne morem ravnati drugače kot, da učencem dajem prosto pot. Lahko so z mano, kolikor časa hočejo, lahko odidejo, kadar hočejo.
Moje druženje z ljudmi, ki jim pomagam pri duhovnem prebujanju, je brezčasno in brezpogojno. Vsi učenci so zame enaki, do vseh gojim enako ljubezen in spoštovanje, ne glede na to, kakšen odnos imajo do mene.
Glede duhovnega napredovanja učencev nimam pričakovanj. Kot učitelj sem samo sejalec duhovnih semen, ki padajo v različne vrste »prsti«, kdaj in kako bodo vzklila, ne vem, oziroma, ni v moji moči, ampak je največji meri odvisno od duhovne in ostale karme učenca. Pri nekaterih učencih se duhovni razvoj (rast zavesti in notranje svobode) pokaže takoj, pri drugih kasneje, nekateri na to čakajo več let. Pomembno je vedeti, da je duhovno prebujanje nelinearen (nepredvidljiv) proces, ki ne poteka premočrtno, ki ne gre vedno samo naprej in navzgor, ampak se vije po vijugavih poteh, večkrat skozi nepregledne labirinte, kjer se z lahkoto izgubimo.
Na duhovni poti lahko doživljamo razvoj, zastoj in nazadovanje. Lahko se zgodi, da učenci, ki so že dosegli določeno stopnjo notranje osvobojenosti in razsvetljenosti naključno zapadejo v kakšno svojo karmično past, za katero se je že zdelo, da je povsem predelana. Tako jih npr. lahko znova ugrabita negativna partnerska ali družinska karma, ki ne samo, da zaustavita njihov duhovni razvoj, temveč povzročita pravo nazadovanje. Prebiti takšno duhovno blokado ni ravno lahko … Človek mora imeti veliko srečo, da se iz tako zagozdenih stanj vrne na pot, ki vodi k razsvetljenju.
Duhovni napredek ali duhovna razvitost nekoga je relativna stvar. Leta učiteljskih izkušenj so me izučila, da sem postal realist. Poleg tega mi je danes povsem jasno, da duhovni napredek učencev ni v mojih, pač pa »božjih rokah«.
Učiteljev intimni nagovor
Verjamem, da lahko pravo duhovno učenje poteka samo v svobodnem ozračju ljubezni, zaupanja in predanosti. Zato vas vse sprejemam takšne, kot ste. Ne želim vas spreminjati, ker bi se s tem izgubila vaša posebnost, edinstvenost, neponovljivost. Prav takšni, kot ste, ste pravi. Kakšno malenkost v vašem značaju bi se sicer dalo popraviti in izboljšati kakšno življenjsko karmično okoliščino, toda v osnovi morate ostati taki, kot ste. Ker skozi vašo osebno karmo vodi pot do vašega razsvetljenja. Samo, če se boste do konca razvili, individualizirali, torej izkoristiti vse življenjske potenciale, ki se nahajajo v vas in okrog vas, boste lahko presegli, prerasli svojo osebnostno in splošno karmično določenost ter vstopili v polje resnične duhovne svobode, ki je že sama po sebi razsvetljenje.
Gotovo poznate znameniti filozofski izrek, ki pravi, da se »univerzalno izraža skozi individualno«, torej, kozmična resnica (Bog) se izraža skozi vaš individualni obstoj. Ko vi postanete zares vi, ste prispeli v preddverje najvišjega razsvetljenja!
S tem, ko sprejmete sebe, takšne, kot ste, pridobite moč »plemenite nevezanosti«, notranje svobode, ki je povezana z veliko radostjo in ljubeznijo do življenja.
Zato vse, ki nimate dovolj samozavesti in samospoštovanja, spodbujam, da to razvijete! Zato vas tudi tako malo »kritiziram«, čeprav vem, da nekateri to pogrešate, in bi si želeli več strogosti, predvsem pa konkretnih nasvetov, ki pa jih ne dajem, saj sem ob vas za to, da vam pomagam prečistiti in dvigniti energijo ter razširiti zavest, kar vam bo omogočilo, da boste sami našli odgovore. Sem pristaš mehke »duhovne pedagogike«, kjer sicer prav tako poznamo disciplino in red, a le do določene mere. Večina učenj poteka spontano in odprto, največkrat prek življenjskih situacij, ko neko duhovno sporočilo spoznate naključno. Zato je nujno, da ste čim več časa zavestno navzoči (tukaj in sedaj).
Po ovinkih do preddverja razsvetljenja
(o učnem programu Duhovne šole)
Vsekakor nisem učitelj vseh, ki hodijo po duhovnih poteh. V bistvu lahko vodim in usmerjam samo majhen krog ljudi (za slovenske razmere je to še vedno precej velik krog). Nisem množični učitelj, še manj »populistični« učitelj, česar sem se zavedal že sredi devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem sodeloval pri ustvarjanju televizijske serije Tretje oko, ki je nagovarjala zares množični avditorij celotne Slovenije.
Kot posredovalec duhovnih znanj sem prešel več faz. Začel sem leta 1992 z Ezoteričnim seminarjem v Mariboru, kjer sem predaval o osnovah novodobne duhovnosti in ezoterike. V tem času je bilo v Sloveniji zelo malo ljudi, ki bi lahko to počeli (new age je bil šele v povojih). Iz tega okvira je izšla televizijska serija Tretje oko (predvajana na Televiziji Slovenija leta 1998) in seveda moje prve knjige o duhovnosti. Vendar to še ni bilo duhovno učenje v pravem pomenu. Do tega je na nek način prišlo leta 1996, ko sem začel podeljevati reiki iniciacije in voditi Šolo mističnega reikija. Duhovno poučevanje na višji ravni se je začelo leta 2010, ko sem v Mariboru začel voditi javne skupinske meditacije za razvoj miru in sočutja, nadaljevalo leta 2011 z ustanovitvijo Duhovne šole in zaokrožilo s prvimi večdnevnimi meditacijskimi umiki v tišino (ritriti) na Pohorju leta 2012.
V več kot desetih letih neprekinjenega delovanja Duhovne šole je na astralni ravni nastal duhovni tempelj, kjer je shranjen naš kolektivni energijski odtis, ustvarjen s pomočjo zavesti in energije vseh ljudi, ki so sodelovali kot učenci in meditanti na predavanjih šole, ritritih, javnih skupinskih meditacijah … In ta tempelj se danes aktivira vsakič, ko se sestanemo kot učna ali meditacijska skupina; občutimo ga lahko kot sveto energijsko polje, kjer sta prostor in čas vedno enaka.
V življenju sem večkrat hotel ustvariti tempelj (stalni meditacijski center) v fizični obliki, a mi to ni nikoli uspelo (prvič sem se s tem ukvarjal že med leti 2000 in 2003 v Budincih v Prekmurju). Porabil sem veliko energije in časa, da sem spoznal, da takšnega templja oziroma centra ne potrebujem, oziroma, da mi ne pripada, ker sem po naravi neke vrste »potujoči učitelj«, ti pa nikoli ne gradijo zidanih templjev, ne ustanavljajo ašramov (samostanskih centrov), nimajo trajnih skupin učencev (sekt, društev), saj to, kar učijo, ni vezano na nek fizični prostor in čas. V tak tempelj lahko vstopimo skozi nevidna »notranja vrata«, in to v trenutku, ko se kot skupina zberemo in osredotočimo na svojo duhovno Bit.
Ker kot učitelj ne zastopam samo ene duhovne smeri, me je težko popredalčkati. Zato se nekateri pravoverni duhovni sledilci pogosto sprašujejo: kdo pravzaprav sem, čigav sem, komu pripadam, kdo je za mano …? Moj odgovor je vedno isti: »Sem od vseh in od nikogar!«.
V resnici sem mešanica različnih duhovnih smeri in učiteljev. Program Duhovne šole sestavlja izbor teorij in praks, vzetih iz budizma, joge, tantre, novodobne duhovnosti … Različne sestavne dele sem povezal v celoto, ki očitno deluje, sicer Duhovna šola in z njo povezane dejavnosti ne bi obstajale že toliko časa.
Vendar pa vseeno obstaja neka temeljna zasnova, na kateri temelji Duhovna šola, in to je budistična meditacija v obliki zenovske prakse. Zato se tudi spletna stran Duhovne šole imenuje zenmeditacija.si. Morda je zen najbolj pravilen označevalec našega duhovnega početja. Kajti končni cilj Duhovne šole je, da vse teorije in prakse duhovnosti presežemo, se jih osvobodimo, ter začnemo živeti zavestno (razsvetljeno) življenje, kjer duhovnost in vsakdanjost nista več ločeni. Da bi nekaj lahko zares presegli, prerasli, moramo to najprej osvojiti, spoznati, izkusiti …, in učni program šole služi prav temu.
Čeprav je učni program ves čas bolj ali manj isti, predavam vsakič drugače. Ko pride včasih kdo iz prejšnjih generacij na kakšno današnje predavanje, mi kasneje reče, da danes govorim o isti temi zelo drugače, kot sem govoril njegovi generaciji. Res je! Vsako generacijo učim drugače, zato ker je energijsko drugačna, ker jo zanimajo druge stvari, nosijo s seboj drugačne karmične probleme. Pravzaprav učim vsakega učenca v skladu z njegovo duhovno razvitostjo in sposobnostjo razumevanja.
Ker praviloma predavam intuitivno, imajo mnogi udeleženci občutek, da na njihova vprašanja in razmišljanja, s katerimi se takrat ukvarjajo, odgovarjam osebno njim. Ampak takšen način posredovanja duhovne modrosti ni nič posebnega, dogaja se povsod, kjer so učenci in učitelj intuitivno povezani in je prisotna visoka duhovna energija. (Znanstveno bi rekli, da pride do povezave »zrcalnih nevronov« vseh udeležencev, ob čemer nastanejo »kolektivni možgani« ali kolektivni um.)
Učni program šole je namerno zasnovan zelo na široko, kajti le tako lahko vsak učenec dobi tisto znanje oziroma duhovna sporočila, ki jih za svoje življenje potrebuje. Sicer sem se že večkrat spraševal, če morda ne bi bilo bolje program skrčiti in ga napraviti bolj radikalnega ter npr. takoj začeti z budističnim naukom o praznini ali s filozofijo advaite (nedvojnosti). Toda vsakič sem prišel do spoznanja, da velika večina učencev takšnega pristopa ne bi zmogla, da pa bo za tovrstna sporočila zrela po dveh ali treh letih spoznavanja in preizkušanja različnih duhovno-terapevtskih metod, predvsem pa zenovske meditacijske prakse. Program šole torej mora biti raznovrsten, ker na ta način učence pripravlja na višjo stopnjo duhovnega prebujanja – to je na razsvetljenje!, ki pa se, kot pravi večina razsvetljenskih tradicij, praviloma zgodi izven duhovnih šol, brez uporabe metod in prisotnosti učiteljev.
Podatki o tem, koliko učencev se po končani Duhovni šoli dolgoročno še udeležuje meditacijskih dejavnosti (ritrit, zendo), kažejo, da po nekaj letih odide po svojih poteh približno polovica ali dve tretjini udeležencev. Kar je razumljivo, saj se je večina v šolo vpisala iz povsem konkretnih osebnih razlogov, bolj psihoterapevtskih kot duhovnih. Približno tretjina pa jih ostane, in ti sestavljajo današnje stalno jedro udeležencev meditacijskih ritritov in zenda (rednih meditacijskih treningov in duhovnih srečanj). Gre za duhovno skupnost Duhovne šole, ki se od leta 2023 imenuje Lotosov cvet. Z nekaterimi udeleženci teh dejavnosti se družim že več kot desetletje. Z njimi si dejansko delim skupno duhovno karmo, ki nas bo najbrž povezovala celo življenje.
V Duhovno šolo prihajajo ljudje različnih starosti, izobrazbenih in socialnih slojev. Največ jih je starih med 30 in 45 let, kar so odlična leta za duhovni razvoj. Primeri kažejo, da ljudje lahko doživijo največje preboje med 25. in 55. letom, kasneje pa redkeje, saj se s staranjem kognitivni in s tem spiritualni potenciali zmanjšujejo, peša pa tudi vitalna energija, pred 25. letom pa imajo po navadi premalo življenjskih izkušenj. Vsekakor se je treba na duhovno pot odpraviti najkasneje do petdesetega leta, sicer nam bo zmanjkalo časa. Za duhovno samospoznavanje in raziskovanje potrebujete najmanj dvajset do trideset let, preden zares dozorite.
Navkljub dvomom in omahljivosti: »Gremo dalje!«
Večkrat sem razmišljal, ali bi bilo moje življenje drugačno, če ne bi opravljal vloge duhovnega učitelja? Najbrž bi bilo. Verjetno se ne bi razvil v osebnost, kakršna sem, mogoče ne bi privabil v svoje življenje toliko zapletenih karmičnih preizkušenj … Prenašanje duhovnega znanja vpliva na učitelja neposredno (psihoenergijsko) in posredno (karmično). Učitelj naj bi bil nekdo, ki zmore »razganjati temne oblake nevednosti« učencev in jim pomagati prečiščevati nizke karmične energije. In tega brez posledic ni mogoče početi. Sicer je res, da večina negativnih energij »zgori« v času učenja, a določeni problematični energetski drobci vseeno ostanejo v učiteljevem širšem avričnem polju, ali pa vanj prihajajo od učencev, ko ti osebno niso z njim, se pa z njim mentalno ukvarjajo.
Zato življenje duhovnih učiteljev (četudi imajo različne nadnaravne sposobnosti, sidije) po navadi ni lahko, podobno velja za energijske psihoterapevte in zdravilce. Dolgotrajno učenje (zdravljenje drugih) jih zaznamuje; pusti lahko posledice na njihovem zdravju ali pa jim prikliče druge velike karmične preizkušnje. Večina učencev učiteljevega soočanja s »karmično temo« niti ne opazi, to morda spoznajo šele čez leta, ko pogledajo na celoto učiteljevega življenja. V tibetanskem izročilu obstaja prepričanje, da se morajo učitelji občasno povsem umakniti, ker bodo sicer v procesu duhovnega učenja in spremljanja učencev zgoreli ter prezgodaj odšli.
Verjetno sta moji največji težavi pri delu z drugimi energijska preobčutljivost in prevelika čustvena empatičnost. Pogosto samo zavestna navzočnost ni dovolj; pomagati si moram z različnimi energijskimi tehnikami.
Nekateri moji duhovni prijatelji, ki so sami terapevti ali učitelji, so mi nekoč svetovali, naj se pred duhovnim delom z drugimi temeljito zaščitim, tako da se me nobena negativna energija ne bo mogla dotakniti. Toda, ko sem se pred predavanjem ali drugim energijskim delom namenoma obdal z »zaščitami«, nisem mogel več zares učiti, oziroma, bil sem samo še »profesor, ki predava«, izgubil pa sem stik z »živim virom Duha«. Zato sem zaščitne obrede hitro opustil.
Odtlej sem kot učitelj pred učenci vedno gol, povsem razgaljen, brez kakršnih koli zaščitnih ovojev, razen zaščite Višje sile, ki mi dovoljuje, da sploh sem učitelj. In iskreno sem hvaležen, da smem biti medij (kanal) univerzalne duhovne modrosti!
Mnogi učenci ne vedo, koliko dvomov in različnih nihanj je v meni. Običajno mislijo, da sem vedno fit, da je moje življenje brez problemov. Pa ni tako! Ne glede na stopnjo duhovne razvitosti, sem še vedno navaden človek, in doživljam vse pozitivne in negativne plati življenja. Tudi jaz imam dobra in slaba obdobja; kolo karme se še vedno vrti. Razlika med menoj in večino ljudi, tudi učencev, je v stopnji zavedanja, v prebujenosti zavesti, v zmožnosti bivanja »tukaj in sedaj«, v moči sprejemanja življenja, takšnega, kot je. Od tod prihajata moj notranji mir in sočutje.
Vsekakor sem v zadnjih desetih letih z delom pretiraval, tako v gledališču kot v duhovnosti. Razdajal sem se na vse strani, bil v energetskem stiku s preveč ljudmi, pri tem pa skoraj povsem pozabil nase. Nisem se znal omejiti! Oslepil me je občutek, da vse zmorem, pa temu še zdaleč ni tako. Moje moči in sposobnosti so omejene, navkljub povezanosti z neskončnim kozmičnim virom. Leta 2018 sem prvič v življenju doživel izgorelost. Njene posledice sem občutil še dolgo. Iz te izkušnje sem se naučil, da odtlej pazljivo razporejam svoje urnike in zmanjšujem dejavnosti. Nekoč nisem kaj dosti razmišljal, komu in čemu bom posvetil svoj čas in energijo, danes pa vedno bolj.
Z velikimi življenjskimi preizkušnjami sem moral »poplačati« karmični dolg za vse, kar sem počel kot učitelj oziroma posredovalec duhovnih znanj. Največji davek sem plačal za ustvarjanje televizijske serije Tretje oko, pa tudi za desetletje vodenja Duhovne šole … Kolektivna duhovna karma je neizprosna! Šele prek nje zares spoznaš pomen poslanstva »širjenja svetlobe«, pa tudi ceno, ki jo osebno plačuješ za to.
Nekako tako kot je valovala energija Duhovne šole, je nihala moja notranjost in vibrirala duhovna avra. Prvi vrhunec je šola (skupaj z ritriti) doživela v letih 2016–2017. Nato se je v jeseni 2018 zgodil nepričakovani prelom. Izgubili smo stalni prostor za javne meditacije in predavanja Duhovne šole, to je dvorano mestne četrti Koroška vrata v Mariboru na Vrbanski cesti 10. Zgradbo so porušili in drevesa ob njej posekali, ker so na tem mestu hoteli zgraditi novi upravni prostor mestne četrti in prostore za javne družbene dejavnosti, kar pa se iz nepojasnjenih (politično-korupcijskih poslov) do danes ni zgodilo. Naš nekdanji »duhovni dom« so zravnali z zemljo, prerasla ga je trava, letos pa so na njem uredili parkirišče. Z javnimi skupinskimi meditacijami smo jeseni 2018 zaključili, dejavnost šole pa smo prenesli v malo telovadnico Osnovne šole Franc Rozman Stane v Mariboru, Kersnikova ulica 10. In ko smo se v novem prostoru dobro namestili, je marca 2020 udaril covid, ki je naše delovanje skoraj povsem zaustavil. Stanje se je začelo normalizirati spomladi 2023, ko je začela s predavanji šesta generacija šole, obnovili pa smo redne ritrite in zendo.
Mislim, da so se v drugi polovici leta 2023 pokazali prvi zametki za naše nadaljnje delovanje. Pojavljati se je začela vibracija prefinjene in harmonične »venerijanske« energije, čeprav je po drugi starani tudi zelo stroga in groba … Bomo videli!
Pred koncem tega zapisa bi rad omenil še tri zadeve, ki me kot učitelja oziroma posredovalca duhovnih znanj opredeljujejo. Najprej je tukaj dejstvo, da se z duhovnim poučevanjem nikoli nisem ukvarjal poklicno, torej nisem delal za mesečno plačo (od te dejavnosti sem bil finančno neodvisen, saj sem imel redno službo v gledališču); druga zadeva je povezana z »graditvijo« spiritualnega ega (duhovna moč in ugled mi dejansko nikoli nista pomenila nič); tretje dejstvo pa je, da živim sam, da nimam družine, partnerja, otrok. Včasih je veljalo, da morajo biti duhovni učitelji samski, nedružinski ljudje, ker se samo tako lahko v celoti posvetijo učencem; morda to drži še danes.
Ko se danes, ko sem tik pred upokojitvijo, oziram na svojo službo v gledališču, nad katero sem se tolikokrat pritoževal in jo nameraval zapustiti, ugotavljam, da je bila za moje duhovno učiteljsko delo pravzaprav koristna. Bila je velika protiutež, ki me je prisiljevala, da sem se sproti osvobajal »obsesivnih« duhovnih energij in mi omogočala, da sem duhovne resnice stalno preverjal v praksi vsakdanjega življenja. Dinamično in kreativno, četudi pogosto zelo turbulentno življenje gledališča mi je pomagalo, da nisem postal duhovni fanatik, da nisem izgubil stika z realnostjo in ostal prizemljen. Poleg tega si gledališka in duhovna dejavnost nista daleč narazen. Pravzaprav sta si zelo blizu, obe se ukvarjata s podobnimi vprašanji bivanja.
Četudi sem pogosto človek dvomov in notranjih nihanj, vseeno nikoli ne odneham. Ko se za nekaj zares odločim, to izpeljem brez omahovanj in z veliko notranjo gotovostjo. Zato učenci zelo dobro poznajo in razumejo moj slogan: »Gremo dalje!«.
Z mirom in ljubeznijo,
vaš Vili
Maribor, 24. maj 2024