Danes razsvetljenja in osvoboditve ne iščemo v umiku od sveta, v tihih zavetjih gora, puščav, ašramov, samostanov, duhovnih centrov …, temveč sredi »arene življenja«, kar je brez dvoma težje, saj je življenjskih izzivov in pasti na vsakem koraku v izobilju. Da bi takšni, pravzaprav »bojevniški« duhovni poti lahko sledili, moramo v sebi zgraditi trden tempelj miru in tišine ter ga z vsakodnevnim meditacijskim urjenjem nadgrajevati in ohranjati.
Skušajte si življenje organizirati tako, da boste imeli navkljub intenzivnemu življenjskemu tempu in različnim vsakodnevnim obveznostim dovolj časa zase, da se boste lahko spočili in obnovili, predvsem pa se posvetili meditaciji in duhovni vadbi. Če boste vadbo opustili za dlje časa (več tednov), se boste težko vrnili, predvsem pa boste izgubili kondicijo, ki ste si jo pred tem že ustvarili. Najdite primerno razmerje med vadbo zena in energijskimi vajami, vsekakor mora biti več zena (morda dve tretjini tedenske vadbe).
Poleg meditacijskega urjenja moramo poskrbeti za redno telesno–energijsko vadbo (»zdrav duh v zdravem telesu«) in za uravnotežen življenjski slog, ki zajema tako intimno (osebno) kot družinsko in socialno (javno) življenje, sicer notranjega »templja miru in tišine« ne boste mogli vzdrževati in razvijati. Red in disciplina sta še zlasti pomembna za ljudi, ki živijo samsko življenje.
Storite vse, da boste lahko sami gospodarji svojega zdravja, da boste medicinsko pomoč iskali le takrat, ko je to res nujno; naučite se prepoznavati duhovna sporočila bolezenskih simptomov in pravočasno ukrepati (najbrž boste morali spremeniti svoje čustvene in vedenjske navade, miselne vzorce, medosebne odnose …). Če je človek resno bolan, je stik z višjimi ravnmi zavesti praviloma otežen ali celo povsem onemogočen. V teh primerih moramo najprej poskrbeti za ozdravitev, šele nato se lahko posvetimo duhovnim praksam (lahko pa te prakse prilagojeno uporabimo za samozdravljenje, če je to seveda mogoče).
Pomembno je, kako se prehranjujemo. Priporočljiva je vegetarijanska (ali pretežno vegetarijanska, veganska) hrana, ker ima finejšo (subtilnejšo) energijo. Redno ali občasno je priporočljiv krajši ali daljši post in druge tehnike telesnega prečiščevanja (npr. jogijske shatkarme). Če je mogoče, si vsakdanje življenje organizirajte tako, da boste 8 ur na dan namenili prehranjevanju, 16 ur pa spontanemu postu, ko ne boste pojedli ničesar. Sicer se izogibajte »prehranskim fanatizmom«; čeprav velja nekaj za »zelo zdravo«, ni nujno, da je »zdravo« tudi za vas.
Poskrbite za sprotno energijskočiščenje prostorov, kjer se vsakodnevno zadržujete. Uporabljajte metode feng šuja ali vastuja, da si ustvarite zdravo in prijetno bivalno ter delovno okolje. Sproti odmetujte vse odvečne in nepotrebne stvari. Osredotočajte se na bistveno, na to, kar vam je zares pomembno in nujno.
Izogibati se je potrebno alkoholu in drogam; če pijete alkohol, počnite to zelo zmerno in v majhnih količinah; če kadite »travo«, tega nikoli ne počnite pred meditacijo ali energijskimi vajami. Kdor je kronično odvisen od alkohola ali od trdih drog, energijskega treninga in meditacij ne sme izvajati, saj si bo z njimi samo škodil! (Z vidika čistosti energije in jasnosti zavesti v Duhovni šoli sledimo asketski smeri – telo in um morata biti v optimalnem naravnem stanju, torej brez kakršnih koli zunanjih oz. umetnih stimulansov.)
Razvijajte zavesten odnos do spolnosti! Ne glede na to, kakšno obliko spolne prakse izvajate, naučite se telesno spolno energijo transformirati v duhovno moč. Spolno vzburjenost iz genitalnega predela razširjajte na celo telo, vrhunce orgazmov pa po sušumni iz muladare preusmerjajte v ajno in sahasraro; prvo vam bo pomagalo ohranjati dobro telesno in čustveno zdravje, drugo pa bo pospeševalo duhovno rast. (Vsaka spolna dejavnost je sveta, ker se skoznjo izraža božanska prasila Vesolja; ni pa dobro, če s spolnostjo postanemo zasvojeni.)
Če ste trenutno v vlogi mladega starša, morate dati prednost otroku; meditacijsko vadbo lahko občutno zmanjšate, s polno intenziteto boste nadaljevali, ko otroci nekoliko odrastejo; vsekakor pa vadbe ne opustite v celoti, ker vas bo po vsej verjetnosti vsakdanje življenje zelo kmalu povsem »ugrabilo« in izgubili boste duhovno razsežnost (zavestno navzočnost), ki ste jo razvijali doslej. (Podobno se vam lahko zgodi, ko se na sveže zaljubite in začnete z novim partnerskim razmerjem.)
Za razvoj osebnosti in uravnovešanja karme je potrebno vsake toliko časa izvesti samoanalizo in obred prehoda, posebej ko se vam zaključi določen življenjski ciklus. Vsake toliko časa se preizprašajte, kaj v resnici hočete od življenja in kako daleč stran ste od tega. Storite vse, kar je mogoče, da boste živeli v skladu s svojimi notranjimi hotenji in potrebami (sledite svojemu ikigaiju, življenjski strasti ali poslanstvu, temu, za kar ste rojeni, v čemer ste najboljši). S tem, česar ni mogoče spremeniti, se sprijaznite in to sprejmite. (V življenju je mnogo stvari, ki jih ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo svoj odnos do njih.)
Vnesite jasnost v medosebne odnose! Z ljudmi, s katerimi ne boste mogli nikoli doseči sozvočja, omejite stike na najnujnejše ali pa jih zaključite. (Svet je neskončen, za vse je dovolj prostora!)Pomembno je, da imate nekaj dobrih duhovnih prijateljev, s katerimi gojite globok in pristen odnos, predvsem pa medsebojno zaupanje in spoštovanje; ti so vam lahko v času življenjskih kriz in notranjih prehodov v neprecenljivo pomoč.Če ste po naravi hipersenzibilni (»rojeni empati«), morate biti pri medosebnih odnosih in vplivih okolja, v katerem živite in delujete, še toliko bolj jasni in odločni.
Ob različnih priložnostih se za nekaj minut ustavite iz izvedite vajo samospraševanja: V čem se motim? Motim glede nečesa ali nekoga ali motim nasploh v življenju? Zavedati se moramo, da je vsak človek zmotljiv, vsaka resnica pa zgolj relativna. Sproti ozaveščajte svoj spiritualni ego, še zlasti, če ste prepričani, da vam gre v življenju dobro zaradi vaših duhovnih moči. Ne pozabite, da se lahko vse zelo hitro spremeni. Razvijajte ponižnost in skromnost, ki sta za duhovno rast ključnega pomena. Čim večkrat se sebi tudi nasmejte. Smeh osvobaja in razsvetljuje!
Duhovna znanja in izročila mojstrov modrosti (tudi ta, ki jih obravnavamo v Duhovni šoli) so koristna in veljavna v približno 95 % življenjskih situacij; so pa primeri, ko nam nobeno duhovno znanje niti sočutna naklonjenost učiteljev in prijateljev ne more pomagati. Najbolj izrazito se to kaže v obdobjih »temne noči duše« (ob velikih življenjskih prehodih ali med iniciacijskimi krizami). Kadar se znajdete v takšnem stanju, je najbolje, da situacijo predano sprejmete in zaupate, da bo na koncu vse v redu; spomnite se, da vse mine!, čim manj se boste upirali in borili, tem hitreje in lažje boste šli skozi.
Čeprav smo z duhovnim treningom in s sebi prilagojenim življenjskim slogom osredotočeni predvsem nase, pa ne smemo pozabiti na probleme širše skupnosti, znotraj katere živimo. Kadar je potrebno, se moramo aktivno vključiti v njihovo reševanje, predvsem pa moramo podpreti ideje, ki ustvarjajo humano in solidarno, nenasilno in svobodno družbeno okolje. Odgovornost do sebe je tudi odgovornost do drugih.
Skušajte čim bolj dosledno slediti načelu »enotnosti dejanja, govora in mišljenja«; izogibajte se situacijam, ko nekaj počnete, drugo govorite, tretje pa mislite. Bodite pogumni, iskreni in neposredni, vendar pazite, na kakšen način resnico izražate; z neprimernim načinom namreč lahko napravite več škode kot koristi tako za vas kot za druge. Stopnja vaše etičnosti govori o stopnji vaše duhovne razvitosti! Ahimsa (nenasilje, neškodovanje) je naše temeljno vedenjsko načelo tako v mišljenju kot v realnosti. Bodisatva je sočuten, inteligenten in pogumen, predvsem pa radodaren in nesebičen.
Vsak dan se zavedajte dragocenosti življenja, njegove minljivosti in krhkosti. Sledite zenovskim načelom umetnosti doživljanja lepih trenutkov – ičigo ičie. Večnost je vedno »tukaj in zdaj«!
(Odlomek iz knjige V. Ravnjaka: MEDITACIJSKI VODNIK DUHOVNE ŠOLE, Založba Pivec, Maribor, 2021; naslov poglavja: Duhovna rast in vsakdanje življenje, str. 148–151.)