Thich Nhat Hanh o meditaciji in sočutju v vsakdanjem življenju
Članek se ukvarja s povezavo meditacije in vsakdanjega življenja. Za izhodišče jemlje dve knjigi vietnamskega budističnega učitelja Thich Nhat Hanha (1926–2022): Resnična ljubezen in Dotik življenja. Izhaja iz prepričanja, da sta zavestna navzočnost (zavedanje sedanjosti) in sočutje (nesebična ljubezen) neposredno povezana. Ljubezen do drugega izhaja iz ljubezni do sebe. Zavestna navzočnost odpira prostor za sprejemanje sebe in drugega. Pravo ljubezen dosežemo z vadbo, katere osnova je zavestna navzočnost, povezana s prakso resničnega poslušanja in sočutnega pogleda. Ker budistična meditacija temelji na načelu nedvojnosti in nenasilja, je temeljno vprašanje, s katerim se srečujemo tako v meditaciji kot v vsakdanjem življenju, kako doseči stanje nedvojnosti, kako razumevajoče sprejemati svetlo-temna nasprotja življenja kot veliko enost. Predvsem pa, kako ravnati s svojimi negativnostmi (odpadki), kako jih spremeniti v nekaj koristnega, dobrega.
Uvod
Vietnamski budistični menih Thich Nhat Hanh (1926–2022) je eden najbolj znanih in vplivnih svetovnih budističnih učiteljev. Delujoč je bil tako na duhovnem kot političnem področju. Thich Nhat Hanh se je v šestdesetih letih 20. stoletja močno angažiral v prizadevanjih za dokončanje vietnamske vojne. Od leta 1966, ko je bil izgnan iz Vietnama, je živel na Zahodu (leta 1982 se je ustalil v Franciji budistični center Plum Village). Bil je vsestranska osebnost, ustanovitelj in vodja več budističnih izobraževalnih in meditacijskih centrov, pisec knjig, pesnik, filozof, predvsem pa zagovornik »angažiranega budizma«, preko katerega je povezoval Budov nauk in meditacijsko učenje z reševanjem problemov v vsakdanjem življenju. Budistično učenje Thich Nhat Hanha predstavlja enega temeljnih kamnov naše Duhovne šole.
PRIPOROČENO BRANJE:
- Thich Nhat Hanh: RESNIČNA LJUBEZEN (Praksa za prebujenje srca), Založba Primus, Brežice 2012, prevod Barbara Lipovšek.
- Thich Nhat Hanh: DOTIK ŽIVLJENJA (Odkrijte čarobnost sedanjega trenutka), Založba Primus, 2013, prevod Barbara Lipovšek.
Zavestna navzočnost in ljubezen
Osnova za ljubezen do drugega je ljubezen do sebe. Če lahko ljubimo sebe, lahko ljubimo druge. Da pa bi lahko ljubili sebe in druge, moramo v sebi najprej razviti jasnost, mir in sočutje. Pri tem nam lahko veliko pomaga vsakodnevna vadba meditacije, saj nas vedno znova »vrača k sebi«. Pozornost (zavedanje, čuječnost) je osnovna energija harmonije in medsebojnega razumevanja. Biti ljubljen pomeni biti sprejet od drugega. Ljubiti pomeni biti! Prvi korak k ljubezni je zavedanje sebe, drugi korak pa zavedanje navzočnosti drugega. Če ljubimo nekoga, a se pri tem ne zavedamo njegove navzočnosti, to ni prava ljubezen. Resnična ljubezen je »biti tukaj in zdaj«, kar prinaša svobodo in odpira prostor za drugega. S tem ko drugo osebo ljubimo, jo osvobajamo.
Ljubezen kot kvaliteta razsvetljenega uma je kompleksen pojav. Thich Nhat Hanh v drobni knjižici Resnična ljubezen našteva – z vidika budistične filozofije in psihologije – štiri vidike ali prvine ljubezni: ljubeča prijaznost (maitri), sočutje (karuna), mudita (radost) in upekha (umirjenost, svoboda).
Pravo ljubezen dosežemo z vadbo, ki temelji na razvoju zavestne navzočnosti. Brez tega je naša ljubezen sebična, vedno vezana na nekaj, z nečim pogojena. (Zavestna navzočnost spremeni tudi spolnost, ki je v osnovi nagonska, torej sebična dejavnost, v brezpogojno, nesebično ljubezen.) Če smo z zbranostjo prisotni ob partnerju, prijatelju ali kom drugem, se nam bo ta odprl, mogoče ne povsem, vendar vseeno bolj, kot če bi bili ob njem v stanju egovskega uma.
Vse, kar počnemo z zavedanjem, s pozornostjo, je pravzaprav meditacija. Meditirati pomeni »privesti telo in um v sedanji trenutek«. To, kar nam omogoča, da smo v najglobljem stiku z življenjem, da se ga resnično dotaknemo, je prav energija pozornosti. (Najlažje jo prebudimo z osredotočenostjo na zavestno dihanje.) Zahvaljujoč pozornosti (zavedanju) spet oživimo. Biti živ pomeni biti v sedanjem trenutku, biti tukaj in zdaj! Z meditativno osredotočenostjo postanemo povsem živi. Ko smo prežeti z energijo pozornosti, se v nas prebudi Buda. Thich Nhat Hanh pravi, da se vsakič, ko v nas vznike resnično zavedanje, rodimo v »Budovi Čisti deželi« ali v biblijskem »Božjem kraljestvu«. Energija pozornosti je Budova energija, ki je enakovredna energiji Svetega duha (po krščanski razlagi).
Najdragocenejše darilo, ki ga torej lahko podarimo ljubljeni osebi, je naša zavestna navzočnost. Nhat Hanh pravi, da to lahko drugemu izrazimo tudi z mantro: »Najdražji/a, tukaj sem zate.« Naj bo predmet naše ljubezni naše srce, dihanje, telo, naš otrok ali partner, izpoved ljubezni je vedno enaka: »Vem, da si tu in zelo sem srečen/a zaradi tega.« Zavestna navzočnost je zdravilna in pomirjujoča v vseh situacijah, tudi v primerih, ko drugi močno trpi. Takrat uporabimo mantro: »Najdražji/a, vem, da trpiš, zato sem tu zate.« Da bi lahko nenehno ohranjali živost ljubezni, se moramo izuriti do te mere, da bomo zavestno navzoči v vseh situacijah, ne samo v pozitivnih. Kadar nas prisotnost drugega navdaja z lepimi in svetlimi energijami, to vpliva na nas zdravilno in poživljajoče, kadar pa je odnos prežet z negativnostjo in konflikti, to učinkuje strupeno in rušilno. Zato v primerih, ko v odnosu priplava na površje naša ali partnerjeva senca, to najprej prepoznamo (najlažje z osredotočenostjo na lastni dih), nato pa jo objamemo z energijo pozornosti in sočutja.
Sicer pa je zelo pomembno biti obdan s pravimi prijatelji, saj nam ti v težkih trenutkih življenja lahko nudijo duhovno oporo in spodbudo. Izročilo pravi, da je sangha (skupnost meditantov ali duhovno podobno naravnanih posameznikov, prijateljev) kot čoln, ki pomaga prečkati reko trpljenja; varuje nas, da ne utonemo v lastni bolečini in problemih (ne izgubimo zavedanja).
S svojim mirom in pozornim poslušanjem lahko omilimo trpljenje druge osebe. Ko poslušamo, ne rečemo nič, samo globoko dihamo in smo odprti. S takšno naravnanostjo je povezana praksa resničnega poslušanja in sočutnega pogleda (pomembna še zlasti za psihoterapevte in vse, ki poklicno delajo z ljudmi). Poslušanje je umetnost, ki se je moramo naučiti. Predpogoj za to pa je, da znamo prisluhniti sebi, šele potem namreč lahko zares prisluhnemo drugemu. Zavestna navzočnost spontano prebudi sočutje; ko zmoremo v celoti sprejeti in ljubiti sebe, lahko sprejemamo tudi druge, ne glede na to, kakšni so. Zato je nujno imeti do sebe iskren, ljubeč in spoštljiv odnos, saj je ta osnova odnosov z drugimi.
Resnično poslušanje vadimo s tem, da v sebi, medtem ko poslušamo, ves čas ohranjamo sočutje in odprtost. (Osredotočeni smo na dihanje ali mantro: »Poslušam te zato, da bi ti olajšal in zmanjšal trpljenje.«) Ne poslušamo, da bi sodili, kritizirali ali ocenjevali, ampak da bi drugemu dali priložnost, da se izrazi, izpove. Mogoče bo oseba govorila stvari, s katerimi se ne strinjate, lahko bo do vas krivična in žaljiva. Toda pripravljeni moramo biti prisluhniti vsemu. To je resnično bodisatvino poslušanje! V budizmu velja, da sočutje in ljubezen izvirata iz ene same snovi, to je iz razumevanja (intuitivnega čutenja in dojemanja) drugega. Ko ste zmožni v sebi ohranjati sočutje, ob trpljenju drugega ne trpite več (saj njegove bolečine ne prevzemate nase). Vidite, da oseba zelo trpi zaradi svojih napačnih zaznav, jeze in zmede, da njene hude besede izvirajo iz bolečine. Vendar vas to ne prizadene, ker vas napolnjuje sočutje. To sočutje je sad razumevanja, ki ga prinese meditacijska vadba pozornosti in zmožnost resničnega opazovanja (sprejemanja vsega).
Načelo nedvojnosti v meditaciji in vsakdanjem življenju
Meditacija nas vodi k neposrednemu stiku z življenjem. Thich Nhat Hanh v svoji knjigi Dotik življenja navaja Budo, ki je dejal: »Preteklosti ni več, prihodnosti pa še ni. (…) Življenje je dosegljivo samo v sedanjem trenutku.« Resnično živi smo le v sedanjem trenutku, ki je cilj, točka, ki jo moramo doseči. Naslov bud in bodisatev je Tukaj in zdaj! To je tudi načelo sreče, načelo pravega, resničnega, izvornega, prvobitnega življenja.
Mnogi ljudje živijo, kot bi bili že mrtvi. Tudi mi se lahko znajdemo v takšnem stanju. Zato moramo »obuditev« vaditi vsak dan. Nujno je, da se vedno znova »vračamo v sedanji trenutek«, ker samo tukaj in zdaj se lahko življenja zares globoko dotaknemo. Z vsakim zavestnim vdihom vrnemo um nazaj v telo, s čimer pridemo v živ stik s svetom, ki je pred nami, neposredno se srečamo z življenjem, ki poteka prav tukaj in sedaj. Energijo pozornosti, ki je v osnovi Budova energija, lahko ustvari vsakdo. Z vsakim pozornim korakom, zavestnim vdihom in izdihom prebujamo to energijo, ki nas varuje in zdravi. Seme pozornosti je mali Buda znotraj nas. Buda je naša vrojena sposobnost zavedanja!
Budistična meditacija pozna dve temeljni praksi: prva je samata ali ustavitev (popolna telesno-duševna umiritev), druga je vipassana ali globok vpogled (intuitivni uvid) v resničnost, ki nas obdaja in sestavlja. Uvid je mogoč, ko se ustavimo. To, da smo notranje stabilni in zbrani, nam omogoča, da se lahko zazremo globoko vase in v vse, kar obstaja. Globok vpogled v naravo stvari vodi k višjim spoznanjem, kar nas postopoma osvobodi trpljenja.
Budistična meditacija izhaja iz načela nedvojnosti in nenasilja. Ni se nam treba bojevati s svojim telesom, nagoni, jezo, sovraštvom, žalostjo … Tako kot moramo biti med vadbo nežni in blagi do svojega diha, moramo biti razumevajoči in nenasilni do svojih slabosti in negativnosti, ki se razodevajo v vsakdanjem življenju. Namesto da se borite proti bolečini ali strahu, ju raje sočutno sprejmite in objemite. Objeti svoja slaba (mračna, razdiralna) čustva z nežnostjo in odprto naklonjenostjo pomeni, da zares vemo, kako je »vse Eno«, da so vsa negativna in pozitivna stanja življenja enaka in zmeraj so-prisotna. To spoznanje nas varuje, da se ne spremenimo v »notranje bojišče«, kjer bi se dobro in zlo borila za prevlado. Obe strani realnosti sta enakovreden del nas, tako dobro kot zlo sta naravna pojava in upravičena do obstoja. Eno se spreminja v drugo; zlo se preoblikuje v dobro in obratno. Seveda pa moramo vedeti, kako to poteka in kako si v kritičnih trenutkih pomagati. V budistični praksi mora »dobro« poskrbeti za »zlo«, tako kot starejši brat poskrbi za mlajšega …
Thich Nhat Hanh pravi, da če pogledamo globoko v cvetlico, vidimo, da je v njeni živosti in lepoti tudi minljivost ali kompost, narejen iz odpadkov, ki nastanejo, ko rastlina ovene in kot pojav odmre. Vrtnar zna odpadke preoblikovati v rodovitni kompost in tako poskrbi, da iz njega zraste nova cvetlica. Biti moramo kot vrtnarji, ki lahko svoje odpadke spremenijo v čudovite cvetlice. Torej, ničesar ne smemo zavreči, predvsem pa do odpadkov ne smemo čutiti odpora ali imeti strahu!
Jeza, žalost, strah, zavist, sovraštvo … so neke vrste odpadki, ki jih sproti ustvarjamo vse življenje. Ti koščki »smeti« so del resničnega življenja in če se s pozornostjo in jasnim zavedanjem zazremo globoko v njihovo naravo, jih lahko spremenimo v modrost. Ni le naša ljubezen živa in naravna, tudi naše sovraštvo je, zato ga ne smemo zavračati (zanikati, potlačevati). Meditacija nas vodi k spoznanju, da so vse umske tvorbe, tako sočutje in ljubezen kot tudi strah, žalost, obup …, naravni pojavi. Zato ni treba, da bi se kakršnega koli negativnega umskega stanja izogibali, samo preobraziti ga moramo. Že samo z nasmehom in zavestnim dihanjem lahko otrdela negativna čustva in misli postanejo mehkejša ter zgubijo razdiralno in uničevalno moč.
»Semena zla« so v našem umu zmeraj navzoča, a obstajajo tudi »semena dobrega«, npr. sočutje, strpnost, ljubezen … Ko pogledamo vase in vidimo »semena«, ki so v nas, se moramo odločiti, katera bomo gojili. V bistvu se moramo vsak dan znova odločati, čemu bomo v življenju dali prednost. Dobrim ali slabim stvarem? Za duhovni razvoj so negativne izkušnje zelo pomembne, saj brez izkustva trpljenja ne bi mogli razviti sočutja in razumevanja, ki sta temelj sreče. Sreča je rezultat (delo) sočutja! Če v svojem srcu nimate sočutja, prave sreče ne morete občutiti.
Meditacija ni beg ali zanikanje bolečine in neprijetnih okoliščin, ampak neposreden vpogled vanje, soočenje z resničnostjo, ki je v nas in okrog nas. Naloga meditacije ni, da bi navzočo negativno energijo zatrli, temveč da bi privabili novo in svežo pozitivno energijo, ki bo nadomestila (izpodrinila) negativno. Ker meditiramo na način nedvojnosti (nenasilja), lahko odpadne snovi zavestnega uma sproti preoblikujemo v »cvetlice sočutja, miru in ljubezni«. Za bolečine in trpljenje, ki nam jih prinaša življenje, bi pravzaprav morali biti hvaležni, saj jih potrebujemo, da notranje napredujemo. Če človek ni nikoli trpel, nikoli ne bo poznal sreče. Bolečina in trpljenje sta temeljna pogoja za razumevanje in razvoj sočutja ter ljubezni.
Ker vemo, da smo hkrati ljubezen in trpljenje, hkrati modrost in nevednost, moramo za oba vidika poskrbeti enako. Med enim in drugim delom našega bitja (in življenja nasploh) ne sme biti protislovja. Samo tako je lahko naš odnos do trpljenja in bolečine nenasilen. Za svoje trpljenje moramo poskrbeti, kot bi poskrbeli za svojega otroka. Vsakokrat ko bolečino objamemo z energijo zavedanja, ta oslabi. Sicer še nekaj časa ostaja v zavesti, nato pa samodejno ponikne v podzavest. Vozle trpljenja (psihične tvorbe) je treba sproti razkrojevati (ozaveščati in presegati). Ko rečete drugemu nekaj, kar ga prizadene, ta v sebi razvije notranji vozel; če je zavestno navzoč, bo vozel sproti razvozlal, sicer pa bo boleče čustvo ostalo v globinah njegove podzavesti. Močno negativno čustvo je kot nevihtni oblak. Kadar se znajdemo v vrtincu negativnega čustva, npr. jeze, si lahko sebe predstavljamo kot drevo, ki se znajde sredi hude nevihte. Pri čustveni nevihti ne smemo ostati na ravni razuma ali srca, ki predstavljata drevesno krošnjo. Spustiti se moramo k deblu drevesa, k nagonskemu območju, ki leži nekaj centimetrov pod popkom. Osredotočite se na to točko, bodite pozorni zgolj na premikanje trebuha in zavestno dihajte. Tako boste čustveno nevihto najlažje in najhitreje preživeli. Hkrati pa je nujno razumeti, kako je čustvo nekaj, kar nastane, nekaj časa traja in nato odide. V kritičnem trenutku se je treba samo spomniti, da smo veliko več kot so naša čustva; zaradi njih se nam res ni treba popolnoma izgubiti v trpljenju.
Thich Nhat Hanh za zdravljenje čustvenih ran in bolečin predlaga ponavljanje svoje kratke pesmi, ki lahko postane univerzalna mantra v vseh okoliščinah življenja:
»Vdih, izdih.
Globok, počasen.
Mir, zadovoljstvo.
Nasmeh, sprostitev.«
Če se znajdete v situaciji, da trpite zaradi ljubljene osebe, ker vas je z nečim globoko prizadela, premagajte svojo povlečenost vase, ponos, zamero in užaljenost (saj ta izvira iz vaših napačnih zaznav), in ji iskreno povejte, da zaradi nje trpite ter jo prosite, naj vam pomaga. Lahko na glas izgovorite izjavo, ki je hkrati mantra: »Najdražji/a, trpim, prosim, pomagaj mi.«
Sreča je tukaj in zdaj
Nauka o minljivosti in ne-jazu sta budistični metodi, v kateri pa se ne smemo ujeti, saj se bosta spremenili v še en koncept. Buda je učil, da se moramo vseh konceptov znebiti, in dejal, da je nirvana popolno izničenje vseh pojmov in vezanosti, vključno s pojmoma minljivosti in ne-jaza. Ko torej s ključi »minljivosti« in »ne-jaza« odpremo vrata resničnosti, teh ključev ne potrebujemo več. Budova srednja pot pomeni, da znotraj sebe presežemo vse pare nasprotij in protislovij. Človek, ki noče opustiti svojih zamisli in predstav o nečem, pogosto povzroči konflikte in trpljenje.
Če trpite zaradi določenih stvari, prepričanj, navad, slabih odnosov …, jih morate opustiti, se od njih odvezati. Srečo lahko dosežemo z opuščanjem, vključno s predstavo o sreči. Življenje je predragoceno, da bi ga lahko izgubljali v konceptih in dvobojih prepričanj. »Opuščam« je močna beseda (mantra), ki nam pomaga razvijati svobodo, in v opuščanju (preseganju vsega) se moramo stalno vaditi. V zvezi z osvobajanjem od različnih vezanosti in pogojenosti Thich Nhat Hanh v knjigi Dotik življenja navede zgodbo o Budi in menihih na poti ter kmetu, ki nesrečen išče izgubljeno kravo in pri tem zatava mednje; ko kmet odide, Buda reče: »Menihi, vaša sreča je v tem, da nimate krav.«
Skrivnost sreče je v tem, da bi morali svoje »krave« (pričakovanja, iskanja) spustiti. Če boste »krave« spustili (opustili), boste imeli več svobode. Buda je učil, da radost in zadovoljstvo temeljita na predaji, na opuščanju (razvoju nevezanosti). Prepoznati morate svoje »krave« in nanje gledati kot na suženjske okove. Morate se jih naučiti osvoboditi. Energija pozornosti, ki jo ustvarja meditacija, vam »krave« pomaga prepoznati in jih videti takšne, kot v resnici so; da vam ključ, s katerim jih lahko odvežete, osvobodite.
Radost in sreča izvirata iz zbranosti (osredotočenosti, zavedanja). Ko npr. pijete čaj, je vrednost te izkušnje odvisna od vaše zbranosti. Zenovski mojster Rinzai je rekel: »Čudež je hoja po zemlji, ne hoja po vodi ali ognju.« Zavedati se morate veličastne življenjske resničnosti, ki se razprostira pred vami, živeti polno in resnično v vsakem trenutku. Zato, ko v rokah držite skodelico čaja ali opazujete cvet, bodite stoodstotno navzoči, samo tako se vam lahko resnica bivanja razkrije v celoti.
Spoznati moramo, da sreča ni nekaj, kar najdemo na cilju. Sreča je tukaj in zdaj!
Vili Ravnjak
(Tekst je iz knjige V. Ravnjaka: ZEN CVETOČIH ČEŠENJ, Založba Pivec, Maribor, 2017.)