O idejah in ciljih, ki nas vodijo
Skupnost Duhovne šole je nastala spontano v več kot desetletje dolgem delovanju šole in meditacijskih skupin (od leta 2010 dalje). Obstaja kot odprta, neformalna skupina, sestavljena iz sedanjih in nekdanjih učencev, iskalcev razsvetljene modrosti. Osnovni cilj, ki skupnost povezuje, je spodbujati ljudi, da živijo zavestno in etično odgovorno. Mir, sočutje, svoboda, nenasilje, resnicoljubnost so temeljne vrednote. Duhovna šola oziroma skupnost črpa svoj navdih pri številnih duhovnih učiteljih in meditacijskih metodah. Najpomembnejši vir navdiha je starodavna filozofija in praksa budistične Srednje poti (Pot praznine), ki je za današnji kaotični, z negotovostjo in nasiljem prežeti čas, ena najprimernejših duhovnih usmeritev.
Osnovno izhodišče naše neformalne (odprte) duhovne skupnosti, ki jo sestavljajo sedanji in nekdanji učenci Duhovne šole ter udeleženci različnih oblik skupinske meditacijske vadbe od leta 2010 dalje, je povezovanje meditacije in vsakdanjega življenja. Meditiramo (in/ali izvajamo druge metode) zato, da bi lažje in bolj polno, predvsem pa zavestno živeli. Naš temeljni cilj je zavestno življenje – bivati v sedanjem trenutku, biti tukaj in zdaj!
Gledano s širšega (teoretičnega) vidika ima naša duhovna usmeritev tri izvore:
- mahajana budizem, predvsem v obliki japonskega zena in tibetanske vadžrajane,
- indijska tantrična (psihoenergijska) joga
- in številne današnje energijske terapevtske metode (new age tehnike duhovne in psihološke samopomoči).
Pri vadbi in na predavanjih se sklicujemo na različne duhovne učitelje, smeri in šole, največkrat npr. na Thich Nhat Hanha in Eckarta Tolleja. Ukvarjamo se tako s tehnikami, ki razvijajo in očiščujejo zavest, kot s tehnikami, s pomočjo katerimi lahko transformiramo in preoblikujemo energije. Tako širok nabor znanj in metod nam je potreben, da bi si lahko pridobili čim širši spekter duhovnih izkušenj, predvsem pa razvili široko, razumevajočo in strpno duhovno osebnost.
Povedano natančneje: naše temeljno duhovno oziroma filozofsko izhodišče je starodavna budistična doktrina Srednje poti ali Poti praznine (sunyavada), ki je neločljivo povezana z notranjim razvojem sočutja (karuna) in nenasilja (ahimsa). Ko se to troje vzpostavi znotraj nas, se začne spontano prelivati v svet okrog nas.
Mislim, da je Srednja pot (pot notranje svobode, sočutja in miru) najprimernejša duhovna drža za življenje v dobi globalne planetarne preobrazbe, v času velikih katastrof, družbenih in naravnih nesreč …, v katere smo v zadnjih letih nepovratno vstopili, in bomo skoznje najbrž še dolgo hodili. Skozi proces totalne transformacije, ki je evolucijsko pogojena in jo vodi Višja sila, bo dejansko razpadel in izginil svet, kakršnega smo poznali do sedaj. Življenje se bo preoblikovalo v nekaj, česar v tem trenutku še ni mogoče videti. Mnogo scenarijev prihodnjega razvoja je odprtih; prihodnost ni vnaprej določena, ampak nastaja sproti, nanjo pa vsi vplivamo. Na to, kakšna bo realnost človeštva čez desetletja (in stoletja) s svojim umom in delovanjem vplivamo prav vsi, ki v tem času živimo na Zemlji. Skozi podoben proces transformacije bomo šli tudi kot posamezniki. V tem času se bo preoblikovala naša osebnost, prišlo bo do sprememb v našem načinu mišljenja, čustvovanja, v medosebnih odnosih; na preizkušnji bodo naša intimna partnerstva, družinske vezi, delovno okolje …
V tem obdobju je zelo pomembno, da se izogibamo vsem vrstam fanatizma in ekstremizma, da ne sodelujemo v procesih družbene fragmentacije in polarizacije, ne nasedamo teorijam zarote, lažnim informacijam, zastraševanjem, temveč čim bolj dosledno ohranjamo zavestno navzočnost ter na razsvetljen, nenasilen, sočuten način sprejemamo vse okoliščine življenja. Srednja pot je Velika pot prebujenega duha, ki vse vključuje in vse presega!
Čeprav je vse praznina, iluzija, je bolečina, trpljenje vedno resnično! Tako naše osebno trpljenje kot trpljenje drugih. Temeljno vprašanje in naloga, ki jo imamo kot duhovni posvečenci v tem času, je, kako zmanjšati trpljenje in nasilje, ki iz vseh smeri čedalje bolj pritiska na nas. Zato je nujno vsakodnevno ozaveščati (v zavesti praznine raztapljati) svoje osebno bolečinsko jedro, pa tudi kolektivna bolečinska jedra. Bolj kot kdajkoli potrebujemo stalno zavestno navzočnost (živo prisotnost, jasno zavedanje). Za kar moramo delati na sebi; s pomočjo različnih metod moramo nenehno motriti naravo svojega uma, se sproti energetsko očiščevati in negativne plasti sebe preobražati v pozitivne ali nevtralne.
Čeprav kot duhovni učitelj delujem že več kot trideset let (od leta 1992), v vsem tem času nisem nikoli formiral zaprte duhovne skupine (versko-ideološke organizacije, sekte), ki bi se ravnala po mojih navodilih in mi zvesto sledila. Moj cilj je bil, in ostaja, odprta, neformalna skupnost svobodnih, duhovno in moralno razvitih posameznikov, skupnost samouresničenih osebnosti, ki skupnosti pravzaprav ne potrebujejo, jih pa druženje vseeno veseli in notranje bogati! Življenjsko pomembno je, da nekomu pripadamo, da smo del skupnosti, s katero delimo skupne vrednote, se v njej počutimo varne in zaželene, imamo torej prijatelje, ki nas razumejo in sprejemajo.
Nujno je, da imamo vsak svoje mišljenje, svoj lasten življenjski slog, nujno pa je tudi, da zmoremo sočutno in razumevajoče sprejemati različnost, drugačnost drugih. Sobivanje na višji ravni je mogoče samo na način medsebojne strpnosti, predvsem pa, da ne poudarjamo razlik, ki so med nami, temveč podobnosti, tisto, kar nas kot človeška bitja na najvišji ravni povezuje v presežno Enost. K takšnemu ravnanju nas spodbujata temeljna filozofija in praksa Budove Srednje poti, ki ji sledimo kot meditacijska skupina oziroma kot Duhovna šola. Srednja pot (Pot praznine) nam omogoča, da lahko v vsakem trenutku presežemo vse razlike in nasprotja, ki so med nami. Čeprav smo navzven vsi drugačni, smo navznoter vsi enaki. V svojem najglobljem bistvu smo vsi Eno!
V prihodnosti bo eno mojih glavnih vodil usmerjanje tovrstne duhovne skupnosti, ki bo delovala v hibridni obliki, torej analogno in digitalno. Velika večina našega delovanja bo še naprej potekala v analogni obliki, torej v živo, precej stvari pa bo prenesenih v digitalno obliko (objavljenih prek spleta in na družbenih omrežij). V zadnjih letih so se razmere tako spremenile, da je prisotnost v digitalnem okolju postala nuja.
Vabim vas torej, da še naprej skupaj hodimo po poti, ki smo jo začeli v jeseni leta 2010 v Mariboru s prvimi javnimi skupinskimi meditacijami za razvoj miru in sočutja, ter na ta način drug drugega podpiramo pri duhovni rasti in ohranjanju zavestne navzočnosti (prebujenosti) v vsakdanjem življenju.
V. R.