»Kamor koli greš, sebe nosiš povsod s seboj«

Vaša vprašanja, Vilijevi odgovori

Vprašanje se glasi, ali se ljudje, ki se povsem umaknejo in posvetnega okolja (civilizacije), kot so se npr. posamezniki, predstavljeni v popularni televizijski seriji Nova življenja v divjini, izognejo svoji prvotni (družbeni, službeni, družinski …) karmi in, ali jo s tem ne preložijo na naslednje življenje? Odgovor pravi, da posameznikova karma ostane celo življenje približno enaka, z velikimi življenjskimi odločitvami in radikalnimi spremembami, se spremenijo samo njena težišča. Izvori karme se namreč nahajajo v človekovem umu. Čeprav se zunanje okoliščine bivanja močno spremenijo, lahko v umu še naprej živimo kot prej. Karmo presežemo samo z razsvetljenjem, s tem pa tudi zunanje okoliščine življenja postanejo veliko manj pomembne.

Dragi Vili,

spremljam navdihujočo televizijsko serijo »V divjini z Benom Foglom« (Ben Fogle: New Lives in the Wild, program BBC Earth), ki prikazuje ljudi, ki so opustili stresno življenje v družbi, prenehali sodelovati v kapitalističnih »podganjih dirkah« (angleško »rat race«) in zaživeli enostavno življenje v neokrnjeni naravi. Serija ne prikazuje ljudi, ki sodijo v ekstremistično skupino, imenovano »preppers«, ki se pod vplivom teorije zarote pripravlja na konec sveta in v divji naravi vadi preživetvene strategije, s pomočjo katerih namerava preživeti prihajajočo kataklizmo in po njej srečno živeti dalje.

Nasprotno, gre za skulirane in prizemljene posameznike, ki so po navadi visoko izobraženi in imajo za sabo uspešne kariere, a so se zavestno odločili, da izstopijo iz običajnega življenja v civilizaciji in se povsem umaknejo v svet prvobitne divjine, kjer po navadi zaživijo popolnoma sami, ali v paru oziroma kot družina. In živijo v večini primerov zelo zadovoljno in izpolnjujoče življenje, navkljub večjim ali manjšim naporom vsakodnevnega fizičnega dela in nevarnostim, s katerimi se srečujejo v divjini. Videti je, da njihovo notranje zadovoljstvo izvira iz njihove spontane zmožnosti, da živijo »tukaj in zdaj«, povezane z občutkom hvaležnosti.

Umik teh ljudi v divjino me spominja na nekdanje puščavnike, samotarske menihe in modrece, ki so se prav tako oddaljili od posvetnega sveta, saj v njem niso več mogli zdržati.

Zanima me, kaj takšen umik pomeni s stališča karme in duhovnega razvoja? Ali se s tem, ko se na tako radikalen način umakneš iz prvotnega načina življenja, v katerem si bil povezan z množico ljudi in različnih dejavnosti, ne izogneš svoji z rojstvom dani usodi, karmi, ki ti je bila namenjena za to inkarnacijo? Ali z umikom iz sveta svoje prvotne karme, npr. družinske, partnerske, družbene, ne prelagaš in jo kot nepredelano prestavljaš v naslednje življenje?

Sprašujem se tudi, ali si človek ob današnjem tempu življenja ne nabere preveč karmičnih izkušenj, ne ustvari preveč nove karme, ki je sproti ne zmore predelati, to je ozavestiti in očistiti?

Z vsakim delom v službi ali doma, z nakupom, komuniciranjem, potovanjem, z vsako odločitvijo sprožamo določene karmične posledice … Ker s svojimi odločitvami (izbirami) v zelo kratkem času ustvarimo ogromno karmičnih posledic, se sprašujem, ali je sploh mogoče ne narediti kakšne napake, kar pomeni, ne ustvariti si nove negativne karme?

Ali v takem hitrem tempu življenja sploh lahko pridemo na duhovno zeleno vejo in dosežemo karmično ravnovesje?

Mislim si, da ljudje, ki opravljajo izpolnjujoč poklic, lažje živijo svoj smisel in celo prispevajo k splošni dobrobiti skupnosti. Ampak za veliko ljudi je poklicno življenje le sredstvo za preživetje in posledično vir notranjega nezadovoljstva.

Tudi sama pogosto razmišljam o smislu »podganjih dirk« in o življenju, odmaknjenem od civilizacije. Kaj dobimo v zameno za to, če se umaknemo? Se ljudje, o katerih govori serija Nova življenja v divjini, z odločitvijo, da se umaknejo v naravo v resnici osvobodijo karme ter duhovno prebudijo? In kakšne možnosti za prebuditev imamo mi, ki vztrajamo v svoji prvotni karmi oziroma v neskončni »norosti in nevednosti današnjega sveta«?

Marjana Gačnik (6. maj 2024)

---

Draga Marjana,

poslala si mi zelo zanimiva razmišljanja in vprašanja, na katera bi ti lahko na dolgo in široko odgovarjal, a bom bolj kratek.

Ljudje, o katerih govoriš, so neke vrste posebneži, kakršnih ni dosti. Zagotovo gre za osebnosti z močno voljo, odločnostjo, z veliko poguma in drznosti, pa tudi z veliko mero materialne (zemeljske) spretnosti in iznajdljivosti ter telesne vzdržljivosti. Mislim, da je bil silovit življenjski preobrat kot možnost vpisan že v zemljevidu njihove osnovne karme, predvidene za tokratno inkarnacijo. Če jih notranja sila ne bi potiskala v takšno smer, se jim to najbrž ne bi zgodilo.

Življenje v ekstremnih okoliščinah te ljudi prisili, da so stalno pozorni, budni (zavestno navzoči), kar vpliva na njihov občutek notranje izpolnjenosti, občutek, da zares živijo, za kar so zavestno hvaležni. Življenje v urbanih okoljih, zlasti v velemestih, ki poteka po utečenih civilizacijskih tirnicah (dom, služba, druženje) ljudi omamlja, uspava njihovo zavedanje. Nenehni agresivni okoljski dražljaji in socialne interakcije, ki na človeka pritiskajo z vseh strani, delujejo kot motilci in dušilci budne zavesti. Povsem nemogoče je, da bi človek v takšnih okoliščinah nastajajočo novo negativno ali pozitivno karmo (čustvene in miselne sledi v umu) sproti ozaveščal in predeloval. Ljudje izgubijo občutek, da sploh živijo; srečni in zadovoljni so lahko samo na površini, pa še to le za kratek čas. Površinskost in površnost sta bistveni značilnosti našega časa.

Če se človek radikalno umakne iz posvetnega sveta, iz civilizacije, iz družbenega okolja, zapusti družino, prekine partnerstvo, neha hoditi v službo …, na nek način izstopi iz karme, a samo na videz, saj njegova karma na ravni uma v njem še vedno obstaja. Je pa dejstvo, da je do določenega zunanjega olajšanja s tako radikalnimi spremembami gotovo prišlo, saj se je težišče karmičnih preizkušenj preneslo na druga področja življenja. Človeku se tako npr. ni več treba soočati s toksičnostjo medosebnih odnosov v službi ali v družini, pač se bo moral najbrž soočiti, če se je preselil v naravo in začel živeti sam, s posledicami podnebnih sprememb, z morda nepredvidenimi zdravstvenimi težavami ali s čim drugim.

Zaradi nakopičenega stresa in različnih pritiskov je razumljivo, da se danes marsikomu strga. Življenjski kolaps nekatere pahne v alkoholizem, druge v obsedenost z drogami, s spolnostjo, nekateri naredijo samomor ali zbolijo in umrejo. Drugi se zatečejo v novodobne duhovne prakse ali v tradicionalne religije. Spet drugi končajo na psihiatriji ali pobegnejo v zatišja narave.

Poznam nekaj ljudi v mlajših in srednjih letih, ki so sprejeli podobne, sicer ne tako radikalne odločitve kot ljudje, ki so odšli živet v divjino. Zaradi različnih razlogov so, preden so se povsem zlomili, izstopili iz civilizacijskega kolesja, iz začaranega kroga nenehnega stresa, dali odpoved v službi, prekinili negativne družinske oziroma partnerske vezi, in se iz mestnih okolij preselili na podeželje v bolj ali manj neobljudene predele. Večina jih je odšla samih, nekateri z novim ali dotedanjim partnerjem. Po letu ali dveh se je pokazalo, da so nekateri v novem okolju in v novem načinu življenja našli svoj mir ter notranjo izpolnitev, drugi ne, kar je bilo v precejšnji meri odvisno od tega, ali so bili ustrezno materialno (finančno) preskrbljeni, kajti še vedno so morali po večino hrane v trgovino, vsak mesec plačati elektriko in druge račune, še bolj je bilo to odvisno od tega, ali so uspeli v sebi prekiniti vezi s preteklo karmo, se osvoboditi bolečih bremen čustvenega spomina, starih karmičnih vzorcev, in začeti s spontanim zavestnim življenjem, biti »tukaj in sedaj«.

Semena človekove karme se nahajajo v njegovem umu. Večina semen je bilo ustvarjenih v današnjem življenju, najpomembnejša semena pa v prejšnjih življenj. Ko se npr. začnemo ukvarjati z nekimi svojimi strahovi ali željami, ki odkrito ali prikrito tlijo v nas, sprožimo valove energije, ki v zunanjem okolju privedejo do konkretnih izkušenj, povezanih s temi razmišljanji in občutji. Življenjske izkušnje nato vzvratno vplivajo na naš um, s čimer se začne nezavedni proces rotiranja karme – kar naprej se zapletamo v podobne življenjske situacije in razmišljanja. Prekinitev neke karmične verige je možna samo, če se zavestno prebudimo in spoznamo, da karmo (življenjske okoliščine) v največji meri ustvarjamo sami s svojimi čustvi in mislimi.

Četudi fizično živimo v idiličnem okolju narave, ali smo se umaknili v tih in varen samostan (ašram), se lahko v svojem umu še leta jezimo, sovražimo in žalujemo zaradi nerazčiščenih zadev iz naše nekdanje službe ali zavoženega partnerstva. Novo pozitivno okolje, svež način naravnega življenja ali čista in sveta energija ašrama, kamor smo pobegnili pred karmičnimi cunamiji, nam sicer pomagajo ustvarjati notranjo harmonijo in zadovoljstvo, toda le pod pogojem, če smo predhodno s preteklo karmo v celoti razčistili in doživeli notranjo spravo ter opustili pričakovanja glede prihodnosti.

Torej, Marjana, na nek način je vseeno, kje živimo – v džunglah današnje civilizacije ali v divjini prvobitne narave ali v tihih samostanskih (ašramskih) zavetjih. Karma je naš um! Kamor koli na tem planetu že gremo, sebe vedno vzamemo s sabo. Nove življenjske okoliščine nam sicer olajšajo »osvoboditev od sebe«, vendar pa glavnina samoosvobajanja vseeno ostane na nas samih in neizprosno zahteva, da se »zbudimo«. Ko začnemo spontano živeti zavestno, ko smo zmožni večino časa preživeti v stanju Budove zavesti, torej tukaj in sedaj, karma preneha obstajati, ne glede na to, kje se nahajamo, s kom živimo, kaj počnemo. Stvarni problemi lahko sicer ostanejo, a postanejo nepomembni.

Vili