Sodobni (nekonvencionalni) budizem in butansko-tibetanski lama Dzongsar Khyentse Rinpoče
V današnjem svetu se vse bolj uveljavlja prepričanje, da je človek lahko religiozen, čeprav formalno ne pripada neki tradicionalni religiji, kar pomeni, da lahko samostojno hodimo po Budovi poti in se samo občasno udeležujemo budističnih obredov. Članek opisuje moje osebne izkušnje, kako sem se zbliževal z budizmom in osebna srečanja z dalajlamo. Nadalje pojasni, na kakšen način je budizem vključen v program Duhovne šole, npr. prek vadbe zena, filozofije Srednje poti (doktrina praznine in soodvisnega obstoja), etičnih načel (sočutja, nenasilja …). Nato nas seznani z butansko-tibetanskim lamo in učiteljem Dzongsarjem Khyentsejem Rinpočejem in njegovim sodobnim ter nekonvencionalnim budističnim učenjem, opiše pa tudi, kako je Dzongsar Khyentse povezan z začetki budizma v Sloveniji.
Moj odnos do budizma
Ta zapis bo precej oseben. Govoril bo o moji notranji povezanosti z budizmom, o tem, kako je ta nastala, največ pa o tem, kako Budovo dharmo prek Duhovne šole posredujem drugim. Temeljno vprašanje, s katerim se bomo ukvarjali je: kako biti budist, čeprav (formalno) nisi budist?
Sam namreč ne pripadam nobeni budistični sanghi oziroma ločini. V življenju sem imel sicer več priložnosti, da bi se kateri od sangh pridružil, predvsem tibetanskim in japonskim budističnim linijam, a tega nisem nikoli storil. Razlog za to najbrž tiči v moji duhovni karmi, ki izvira iz prejšnjih življenj, predvsem pa v mojem osebnostnem značaju. V osnovi namreč nisem naklonjen duhovnim organizacijam (cerkvam, sektam), še manj pa njihovim vodstvenim hierarhijam, poleg tega me ob budizmu zanima še marsikaj drugega, predvsem joga in tantra, pa tudi šamanizem, sufizem in nekatere novodobne duhovne smeri.
Vsekakor pa je budizem, to je Budova pot razsvetljenja, središče moje duhovnosti. Da sem po naravi budist, sem spontano spoznal pred približno petindvajsetimi leti. Nekega dne sem med jutranjim sprehodom ugotovil, da je to, kar od svojih duhovnih začetkov dalje (od leta 1987) počnem, kar iščem, po čemer hrepenim, prisotno v budizmu. V bistvu se je moje neopazno zbliževanje z budizmom začelo z reikijem, s katerim se ukvarjam od leta 1991, nadaljevalo pa prek zen meditacije, s katero sem se prvič srečal leta 1994. Toda za moj zavestni vstop v budizem je bilo odločilno prvo srečanje z dalajlamo Tenzinom Gyatsom maja 1998 na otvoritvi budistične stupe v mestnem parku v Gradcu v Avstriji.
Moje razumevanje in doživljanje budizma je v temelju zaznamovano s prav to izkušnjo, z občutjem praznine in sočutja, ki se mi je zgodila takrat. To je v meni pustilo neizbrisno sled in mi dokončno odprlo notranja vrata k Budi. Vse ostalo, kar se je dogajalo kasneje, je drugotnega pomena.
Naključje je hotelo, da sem se v večtisočglavi množici udeležencev prireditve znašel neposredno ob dalajlami, ki je po koncu obreda odhajal s prizorišča. Takrat je vame z vso silo hušknila njegova avra, ki je bila v celoti prežeta s tisočletja starimi svetimi energijami. In ta stik je v celoti spremenil tok mojega duhovnega življenja. V trenutku je pometel z vsemi dotedanjimi duhovnimi prepričanji in izkušnjami. Po tem, kar sem takrat doživel, sem se lahko samo še vprašal: Kaj sploh počnem v duhovnosti? Saj to vse skupaj ni nič! Dotik žive Budove energije, stik z dalajlamovo razsvetljeno zavestjo me je za vedno zaznamoval. V naslednjih letih sem se z dalajlamo še večkrat srečal, med drugim tudi ob njegovih obiskih v Mariboru leta 2010 in 2012, a nobeno srečanje ni bilo več tako globoko in transformirajoče.
Sem se pa v jeseni leta 2002, ko sem prisostvoval večdnevnemu budističnemu obredu Kalačakre, ki ga je dalajlama vodil prav tako v Gradcu, znašel pred resno dilemo, ali naj se pridružim kakšni budistični sangi in začnem z duhovno vadbo po smernicah tibetanskega (verskega) budizma. Dilema je bila velika, saj sem do takrat že hodil po dveh, na mojo osebnost globinsko učinkujočih ezoteričnih poteh; najprej več let po kabalistični, potem pa po jogijsko-tantrični. Zavedal sem se tudi dejstva, da je tibetanski budizem eden najkompleksnejših (in kompliciranih) duhovnih sistemov. Da bi zares prodrl v njegove globine, bi zagotovo potreboval več let intenzivnega študija in meditacijskih treningov pod vodstvom izkušenih lam. Spraševal sem se, ali mi je to potrebno, mar brez vseh teh znanj vseeno lahko hodim po Budovi poti? Po nekaj mesecih tuhtanja sem sprejel veliko odločitev: »Ostal bom Budov sledilec, ampak izven vseh verskih organizacij budizma.« Odtlej z Budo ohranjam intimi vsakodnevni stik prek vadbe zena, občasno pa tudi prek izvajanja nekaterih enostavnih tibetanskih obredov, prek manter, mandal, branja suter in drugih z budizmom povezanih tekstov.
Moje poslanstvo, ki ga opravljam kot učitelj, je, poleg ostalih nalog, da širim duha Bude med »nebudisti«, oziroma med tistimi, ki so »po duši budisti« (pa morda tega niti ne vedo). Seveda je to moje učenje neformalno, s strani tradicionalnega verskega budizma nekvalificirano. Je pa iskreno in predano!
To, da človek hodi samostojno po Budovi poti in se samo občasno udeleži kakšnega budističnega (verskega) dogodka, je danes na Zahodu pogost pojav. Od začetkov novodobne duhovnosti (new age) v šestdesetih letih 20. stoletja je med ljudmi čedalje bolj prisotno splošno prepričanje, da je človek lahko religiozen, pa mu za to ni treba biti vernik (pripadnik neke tradicionalne verske organizacije, cerkve). Religioznost je predvsem stvar človekove intimnosti.
Kako je budizem prisoten v Duhovni šoli?
V Duhovni šoli je bilo doslej le nekaj učencev, ki so formalno pripadali neki budistični sangi. Je pa bilo zato veliko učencev, na nek način večina, ki jim je budizem po notranji duhovni naravi blizu. Kaj v vsebinskem (miselnem in vadbenem) smislu nas kot šolo torej povezuje z budizmom oziroma z Budovo dharmo?
Predvsem je to zelo pogosto sklicevanje na temelje obče budistične filozofije, npr. na doktrino praznine in soodvisnega obstoja, na zakon karme in etične principe, na načela Srednje poti … Pogosto se tudi sklicujemo na sodobna psihološka spoznanja, ki nastajajo iz prepleta današnjih nevrološko-kognitivnih znanosti in starodavne budistične psihologije.
Najkonkretneje pa se duh Bude izraža skozi našo glavno vadbeno prakso, to je skozi zen oziroma japonski soto zen, ki ga občasno kombiniramo s tibetanskim dzogčenom. Poudariti moram, da se naša meditacijska praksa (in z njo povezana filozofija) razlikuje od danes zelo popularne in široko razširjene meditacijske tehnike čuječnosti (mindfulness), ki ima prav tako temelje v budistični (vipassana, zazen) meditaciji.
Pri zenu, kakor ga je učil Buda, ni cilj razvijati človekovo notranjo moč, krepiti telesno in psihološko zdravje (razvijati dobro počutje in uspešnost). Avtentični zen ni protistresna terapija (duhovni velnes), kakor tudi ne metoda krepitve človekovega ega (duhovni fitnes). Zen meditacija je metoda samospoznavanja, ki vodi k najvišji duhovni samouresničitvi (razsvetljenju). Notranja prebujanja, ki jih meditacija omogoča, posledično privedejo do čedalje večje jasnosti in spokojnosti uma, do globokega notranjega miru in sočutja, do ljubeče povezanosti z vsemi čutečimi bitji. Ključni namen vadbe budistične meditacije je razvoj etične odgovornosti posameznika v odnosu do drugih bitij in družbe (tudi planeta) kot celote, torej razvoj univerzalne solidarnosti in altruizma. Duhovno prebujanje, ki je posledica meditiranja, spodbuja tudi razumevanje in spoštovanje zakona karme ter upoštevanje načela ahimse (nenasilja, neškodavanja) v vsakdanjem življenju.
Vadbo zen meditacije dopolnjujemo z nekaj izbranimi metodami iz drugih budističnih praks, npr. z meditacijo očiščenja telesa, govora in uma, s tehniko phova, z mantrami, predvsem pa s Srčno sutro in metta meditacijo.
Dzongsar Khyentse Rinpoče
Pred kakšnim dobrim letom sem med brskanjem po spletu naključno naletel na butansko-tibetanskega lamo Dzongsarja Khyentseja Rinpočeja (imenovanega tudi Khyentse Norbu), ki me je takoj pritegnil in navdušil s svojimi sodobnimi in nekonvencionalnimi pogledi na budizem ter probleme današnjega sveta. Spoznal sem, da sva na nek način duhovna prijatelja, čeprav živiva in delujeva v povsem različnih življenjskih okoljih in razmerah.
Kmalu zatem sem odkril, da je Khyentse neposredno povezan z začetki budizma v Sloveniji. Marca leta 1994 je namreč gostoval v Sloveniji, kjer je vodil budistični seminar Meditacija v akciji (Pot bodisatve), ki ga je organizirala Zveza budistov Slovenije. To je bilo eno prvih tradicionalnih budističnih učenj pri nas. Ob tej priložnosti so po Sloveniji razdelili (zakopali v zemljo) osem zakladnih vaz (semen budizma).
Dzongsar Khyentse ima zanimiv duhovni rodovnik (duhovne prednike). Velja za tretjo inkarnacijo velikega tibetanskega učitelja iz sredine devetnajstega stoletja, Jamyanga Khyentseja Wangpoja(1820–1892), začetnika in utemeljitelja reformatorskega duhovnega gibanja znotraj tibetanskega budizma, imenovanega rime. Wangpo je želel med sabo povezati štiri glavne tibetanske budistične linije (sakya, kagyu, nyingma in gelug), kar je privedlo do velikega preporoda tibetanskega budizma. Njegov naslednik je bil, prav tako znameniti učitelj, Dzongsar Khyentse Chokyo Lodro (1893–1959), ki je prvi sprožil proces prenosa tibetanskega budizma na Zahod, poleg tega je odločilno vplival na enega najvidnejših tibetanskih učiteljev dvajsetega stoletja, Dilga Khyentseja Rinpocheja (1910–1991), ki je bil sicer vodja nyingma linije in mojster dzogčena. Lodro se je po smrti leta 1959 reinkarniral v Dzongsarja Khyentseja Rinpocheja (rojen leta 1961 v Butanu) in v še dva druga učitelja. Vsi ti učitelji so bili široke osebnosti, učenjaki in veliki duhovni mojstri.
Rodovnik Khyentse torej predstavlja odprto in združevalno (nesektno) smer tibetanskega budizma in Dzongsar Khyentse (Norbu) nadaljuje poslanstvo svojih reformatorskih predhodnikov. Deluje kot učitelj vadžrajane in mahajana budizma. Tako v Aziji kot na Zahodu ustanavlja in vodi budistične centre. (V Vzhodnem Tibetu je vodja samostana Dzongsar.) Poleg osnovnega verskega poslanstva, ki ga opravlja kot lama, se udejstvuje tudi na drugih področjih (je filmski režiser, pisec številnih knjig, predavatelj, sodelavec butanske vlade …). Ob bogatem tradicionalnem duhovnem znanju in iniciacijah, ki jih je prejel od vseh štirih glavnih tibetanskih budističnih linij, ima zahodno izobrazbo (v osemdesetih letih je Londonu študiral afriške in orientalske/azijske študije).
K temu, da je postal filmski režiser, je prispevalo tudi dejstvo, da je bil letih 1992–1993 strokovni (verski) asistent italijanskemu filmskemu režiserju Bernardu Bertolucciju pri snemanju legendarnega igranega filma Mali Buda.
Čeprav Khyentse v tradicionalni verski hierarhiji tibetanskega budizma zaseda visoka mesta, je njegovo vedenje in poučevanje zelo sproščeno in nekonvencionalno, večkrat provokativno, izven običajnih (konservativnih) form in pravil. Khyentse promovira sodobno, neobremenjeno tolmačenje budizma, prilagojeno duhu današnjega časa. Njegove razlage dharme so podane na način, ki je razumljiv tako Azijcem kot Zahodnjakom. Kot učitelja ga odlikujejo lucidnost, humor, življenjski realizem, široko in sočutno razumevanje problemov in izzivov današnjega človeka.
Priporočam, da preberete njegovo knjigo (prevedeno v slovenščino) Zato (ni)sem budist, ki je izšla leta 2012. Temeljno vprašanje knjige je: kaj je tisto, zaradi česar je nekdo budist, oziroma, kaj človeka še ne naredi budista?
Po Khyentsejevem mnenju dharma v resnici ni religija (čeprav ima vsa verska obeležja), kakor tudi ni zares znanstvena oziroma filozofsko-psihološka metoda, kar je na Zahodu danes prevladujoče prepričanje. Budov nauk namreč oboje presega. Khyentse pri tem navaja paradoksalno Nagarjunovo izjavo izpred dveh tisočletij, ki trdi, da »katerikoli pogled na budizem že imamo, to ni budizem«.
Če so za tradicionalni budizem potrebni templji, lame, obredi, sveti teksti (sutre) …, kar vse je kulturnozgodovinsko pogojeno z Azijo, za današnje, zlasti zahodno prakticiranje dharme, to ni več ključno. Zunanja oblika prakticiranja dharme (tradicija) je sicer pomembna, a le do določene mere. V spodaj priloženem videu Khyentse zadevo ponazori s primerjavo kozarca (forme) in vode (dharme) v njem. Kozarec potrebujemo, da bi vanj nalili vodo, toda pomembna je voda (dharma, Budov nauk) ne pa kozarec (oblika, tradicija). Važno je to, kar nosimo v sebi, čemur sledi naš duh. Odnos z Budo mora biti oseben in vsakdanji.
Podrobneje se lahko seznanite s Khyentsejevim življenjem in delom prek uradne spletne strani Khyentse fundacije (navedena je spodaj). Sicer pa je Khyentse na spletu (youtube …) in družbenih omrežjih zelo aktiven. Objavljenih je cel kup njegovih provokativnih razmišljanj in poučnih predavanj.
https://khyentsefoundation.org/who-we-are/our-founder/
Spletna stran Fundacije Khyentse (angleški original).
https://khyentsefoundation-org.translate.goog/who-we-are/our-founder/?_x_tr_sl=en&_x_tr_tl=sl&_x_tr_hl=sl&_x_tr_pto=sc
Spletna stran Fundacije Khyentse (slovenski prevod).
Vabim vas tudi k ogledu videa, prek katerega boste lahko spoznali Khyentsejev način razmišljanja in odgovore na zapletena duhovna vprašanja. Slišali boste lahko, kako razume prakticiranje dharme v današnjem svetu, predvsem pa, kaj v vsakdanjem življenju in mišljenju določa našo povezanost z Budovo dharmo. Khyentse zelo jasno razloži tri temeljne univerzalne resnice življenja, ki nas, če se jih zavedamo in sproti prepoznavamo v naših vsakdanjih okoliščinah, opredeljujejo kot budiste.
Gre za zavest oziroma resnico o:
- minljivosti oz. nestalnosti vsega (vse je končno in bo minilo),
- trpljenja oz. občega nelagodja (nič v našem življenju nam ne more prinesti stoodstotnega zadovoljstva),
- relativnosti vsega (vse, kar mislimo in doživljamo, je zgolj naša osebna projekcija oz. mnenje; vsaka resnica je subjektivna »priredba« realnosti).
V. R.
Če angleščine ne obvladate, si vklopite prevajalnik. Na tej povezavi poglejte kako.